Jedro

Sklep o izvršbi za izterjavo denarne kazni v postopku upravne izvršbe nedenarne terjatve s prisilitvijo, izdan na podlagi drugega odstavka 298. člena ZUP, ni akt, glede katerega bi bilo mogoče obnoviti postopek.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za infrastrukturo in prostor s 1. točko izreka odpravilo odločbo gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Maribor-Murska Sobota, Inšpekcijske pisarne Slovenska Bistrica, št. 06122-1518/2007/242 z dne 22. 11. 2013. Hkrati je odločilo, da se predlog tožeče stranke za obnovo postopka izdaje sklepa o izvršbi za izterjavo denarne kazni v upravnem postopku gradbenega inšpektorja št. 06122-1518/2007/169 z dne 31. 5. 2011 zavrže (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je upravni organ prve stopnje z zgoraj navedeno odločbo z dne 22. 11. 2013 odločil, da se predlog tožeče stranke za obnovo postopka v zadevi izdaje sklepa gradbenega inšpektorja z dne 31. 5. 2011 o denarni kazni v upravni izvršbi, dovoljeni s sklepom gradbenega inšpektorja z dne 14. 3. 2011, zavrne. Prvostopni organ je tako odločil na podlagi tretjega odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker je ugotovil, da okoliščine, ki jih navaja tožeča stranka kot razlog za obnovo postopka, niso verjetno izkazane oziroma niso takšne, da bi lahko pripeljale do drugačne odločitve.

Drugostopni organ ugotavlja, da bi moral prvostopni organ predlog tožeče stranke za obnovo postopka izdaje navedenega sklepa na podlagi prvega odstavka 267. člena ZUP s sklepom zavreči, saj procesne predpostavke za obnovo postopka niso izpolnjene. Tožeča stranka je predlagala obnovo postopka izdaje sklepa o izvršbi za izterjavo denarne kazni v upravnem postopku z dne 31. 5. 2011, torej obnovo postopka, ki ni bil končan z dokončno odločbo ampak s sklepom v izvršilnem postopku, v katerem se tudi sicer v materialnem smislu nič ne odloča, pač pa se le prisilno izvršuje upravna odločba. Procesne predpostavke za obnovo postopka iz 267. člena ZUP so, da je ta dovoljena, popolna in pravočasna, da je predlog vložila upravičena oseba in da so verjetno izkazani obnovitveni razlogi. Te predpostavke morajo biti kumulativno izpolnjene, sicer se predlog za obnovo postopka s sklepom zavrže. Ministrstvo ugotavlja, da sklep o izvršbi za izterjavo denarne kazni v upravnem postopku ni dokončna odločba, s katero je bil postopek končan, in že iz tega razloga formalnim pogojem za obnovo postopka ni zadoščeno. Tega upravni organ prve stopnje ni upošteval, zaradi česar je drugostopni organ odločbo prvostopnega organa z dne 22. 11. 2013 odpravil in predlog tožeče stranke za obnovo postopka zavrgel. Po zgoraj obrazloženem se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljeval, saj so za odločitev irelevantne.

Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja, zato vlaga tožbo v tem upravnem sporu. Zatrjuje, da je treba ob odpravi gradbenega dovoljenja Ministrstva za okolje in prostor z dne 12. 12. 2007 z učinki za nazaj odpraviti vse pravne posledice, vključno z odločbami v postopkih, ki so bili v teku na podlagi odpravljenega gradbenega dovoljenja ter na ta način vzpostaviti stanje, kakršno je bilo v času, ko se postopki inšpekcijskega nadzora na podlagi citiranega odpravljenega gradbenega dovoljenja še niso začeli. V konkretnem primeru gre za specifičen pravni položaj, pri katerem ni mogoče upoštevati zgolj dejstev, ki so obstajala v času, ko so se navedeni akti izdajali. S tem, ko je bilo odpravljeno gradbeno dovoljenje Ministrstva za okolje in prostor z dne 12. 12. 2007, je odpadla dejanska in pravna podlaga z učinki za nazaj in bi gradbeni inšpektor sedaj lahko izdal vsebinsko enake ali podobne odločbe, kot so tiste, ki so bile izdane v tem primeru, le na podlagi povsem drugačne dejanske in pravne podlage. Tožeča stranka se zato sklicuje na odpravo gradbenega dovoljenja kot na novo dejstvo in nov dokaz, ki bi nedvomno vplival na postopek inšpekcijskega nadzora, v katerem ne bi mogle biti izdane odločbe gradbenega inšpektorja. Tožeča stranka torej predlog za obnovo postopka usmerja na vse tiste odločbe, ki so predstavljale osnovo za kakršnokoli odločanje gradbenega inšpektorja, ki je v vseh primerih izhajal izključno iz skladnosti gradnje s pogoji gradbenega dovoljenja. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek.

Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Tožba ni utemeljena.

260. člen ZUP določa, da se lahko iz razlogov, navedenih v 1. do 10. točki tega člena, obnovi postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (dokončna odločba v upravnem postopku). Ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, prejme predlog, mora preizkusiti, ali je ta dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Če ti pogoji niso izpolnjeni, predlog za obnovo postopka zavrže (prvi in drugi odstavek 267. člena ZUP).

Tudi sodišče se strinja z zaključkom ministrstva, da sklep o izvršbi za izterjavo denarne kazni v postopku upravne izvršbe nedenarne terjatve s prisilitvijo, izdan na podlagi drugega odstavka 298. člena ZUP, ni akt, glede katerega bi bilo mogoče obnoviti postopek. Obnoviti je mogoče postopek, ki je končan z dokončno odločbo, to pa postopek, glede katerega želi doseči obnovo tožeča stranka, ni.

ZUP v XVII. poglavju Izvršba nima posebnih določb o izrednih pravnih sredstvih, zato je na vprašanje, katera izredna pravna sredstva so dovoljena, treba odgovoriti ob uporabi splošnih določb ZUP. Po zgoraj obrazloženem iz 260. člena ZUP sledi, da obnova postopka v obravnavanem primeru ni dovoljena.

Analogija s postopkom izvršbe, ki teče pred sodiščem, in ki ga ureja Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) pokaže, da je tudi v postopku sodne izvršbe obnova dovoljena le izjemoma, to je, če zakon to izrecno določa. Drugi odstavek 10. člena ZIZ namreč pravi, da obnova postopka ni dovoljena, razen če zakon določa drugače. V skladu s sodno prakso je to takrat, ko se v postopku izvršbe pridobi izvršilni naslov (sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Ip 1295/2011 z dne 14. 2. 2012). Tudi v postopku sodne izvršbe torej obnova postopka v primeru, ko gre za sklep o izvršbi denarne kazni, ni dopustna.

Po presoji sodišča obnova postopka v obravnavanem primeru ni dopustna, zato je pravilna odločitev, da se predlog za obnovo postopka zavrže (267. člen ZUP). Glede na to je izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen in je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.