Jedro

Ko odraščajoči otrok (12 let) prekine stike z očetom časovno prej kot je to določeno z izvršljivo odločbo, je treba v zvezi s trajanjem stikov, v izvršilnem postopku zaslišati tudi otroka, saj samo objektivno stanje, da stiki z očetom niso trajali toliko časa, kot je z odločbo določeno, v takem primeru ni zadostna podlaga za sklep, da mati ni naredila vsega, da bi bili ti stiki v celoti realizirani in da bi bila s tem njena obveznost iz odločbe izpolnjena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi D.P. in sklep Sekretariata za občo upravo občine ... z dne 25.7.1994 odpravila ter vrnila zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek. Navedeni sekretariat je s sklepom zavrnil predlog D.P. za dovolitev izvršbe s prisilitvijo z denarnim kaznovanjem zavezanke N.G., zaradi nerealiziranih stikov očeta z mladoletno hčerko z dne 11.5., 25.5., 8.6. in 22.6.1994, ki jih je po pravnomočni odločbi Centra za socialno delo z dne 11.1.1994 dolžna zavezanka omogočiti in dopustiti. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da iz spisnih podatkov jasno izhaja, da se stiki mladoletne hčerke z njenim očetom ne izvajajo tako, kot to določa izrek izvršilnega naslova. V vlogi z dne 1.7.1994, ki jo je toženka poslala Centru za socialno delo, navaja, da je omogočila in dopustila stik dne 8.6. in 22.6.1994 kot ji nalaga veljavna odločba. Hčerka pa je obakrat prišla domov že čez dobrih 10 minut. Tožena stranka temu ne more pritrditi. Če je mladoletna hčerka odklonila osebni stik z očetom oziroma, če je ta trajal le nekaj minut, tožnica ni izpolnila svoje obveznosti. Svojo hčerko bi morala tudi psihično pripraviti na stik z njenim očetom in to tako, da bi stik trajal toliko časa in na tak način, kot je to določeno v izreku odločbe Centra za socialno delo občine. Prvostopni organ je bil dolžan na predlog upravičenca izdati sklep o dovolitvi izvršbe, kljub ugotovitvi centra, da deklica sama pride na stik z očetom in da je mati otroku omogočila in dopustila stik z očetom, kakor jo zavezuje odločba. Organ, ki dovoljuje izvršbo namreč ni vezan na predlog, ki ga v konkretnem primeru poda izdajatelj izvršilnega naslova.

Tožnica v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba krivična, temelji na osebni interpretaciji in nima opore v zakonu. Tožena stranka je kršila določbo 3. odstavka 232. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj ji ni poslala v vednost pritožbe D.P., tako da zanjo do izdaje odločbe sploh ni vedela in zato tudi nanjo ni mogla odgovoriti. Tožnica je res dolžna omogočiti in dopustiti stik med hčerko in njenim očetom in to tudi zmeraj stori. Ne samo, da deklico vedno ob dogovorjenem dnevu in času odpravi na dogovorjeni kraj, čeprav se deklica, ki je stara že 12 let, temu upira, ampak jo tudi psihično pripravlja na stik z očetom in jo na vse načine skuša prepričati, naj 2 uri preživi z očetom. Oče z njo neprimerno postopa, jo žali in zasmehuje, tako da deklica stik z njim zavrača. Deklice ni mogoče siliti v stike, če jih odklanja, saj imajo zanjo lahko hude psihične posledice. S tem je kršena tudi mednarodna konvencija o otrokovih pravicah predvsem pa načelo o največji koristi otroka. Nikjer v zakonu ne piše, kaj se pravi omogočiti in dopustiti stik, prav tako pa tudi nikjer ne piše, da če stik ni uspel, oziroma ni trajal toliko časa, kolikor to določa odločba, da je za to kriva zavezanka oziroma tožnica. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da odločba o stikih določa poleg kraja, dneva in ure tudi časovno dolžino stikov. Če ta ne bi bila določena, bi se tudi enominutni stik smatral kot stik po odločbi. Hčerka pride domov "razočarana, prizadeta in jezna", iz razloga, ker si še vedno želi biti z očetom, kar pa ji "nekdo" preprečuje z lažnimi podatki o očetu. Mati skrbi le zato, da pride deklica na stik, ker smatra, da je to dovolj, da ne bo kaznovana. Od deklice pa zahteva, da ne sme ostati z očetom več kot par minut (deklica ves čas gleda na uro in proti domu). Mati "verjame" to, kar ji pove deklica o poteku stikov, čeprav stiki ne potekajo tako in te njene izjave vzamejo odgovorne institucije za čisto resnico. Ob uri stikov bi morala mati deklico predati očetu in bi s tem imela možnost dokazati njeno trudenje za stike z očetom oziroma pred njegovimi pričami. Negativno stališče matere do očeta, ki ga vsiljuje deklici, bo imelo hude posledice na njeno duševnost. Otrok starejši od 10 let ima res pravico, da se izjasni o stikih, da se ti do nadaljnjega ukinejo, vendar mora v tem primeru center razčistiti, zakaj je otrok proti stikom. Dokazano je, da je primerna denarna kazen spreobrnila nekatere take matere.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge iz izpodbijane odločbe in še dodaja, da pritožbe D.P. ni poslala v odgovor, ker pritožnik v njej ni navajal novih dejstev in novih dokazov.

Tožba ni utemeljena zaradi spodaj navedenih razlogov.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka sicer pravilno odločila, ko je odpravila sklep prvostopnega organa in mu zadevo vrnila v ponovni postopek. Vendar pa je po mnenju sodišča preuranjeno stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da zavezanka ni izpolnila svoje obveznosti že s tem, ko navedeni stiki med očetom in hčerko niso trajali toliko časa, kot je to določeno z izvršljivo odločbo, saj bi morala hčerko predhodno tudi v tej smeri psihično pripraviti. V stvari ni sporno, da je mladoletna hčerka v navedenih dneh 11.5., 25.5., 8.6. in 22.6.1994, ob z odločbo določeni uri prišla na v isti odločbi določenem kraju v stik z očetom. Sporno pa je vprašanje ali je tožnica svoje obveznosti iz odločbe v celoti izpolnila, ko je navedene dni ob navedeni uri in kraju omogočila hčerki stike z očetom, ki pa jih je ta prekinila že po nekaj minutah. Vsekakor se v tem primeru utemeljeno zastavlja vprašanje, ali je tožnica kot mati mladoletne hčerke naredila vse, kar je v njeni moči, da bi se ti stiki lahko v celoti realizirali, torej tudi glede časa trajanja. Vendar po presoji sodišča samo objektivno stanje, da stiki z očetom niso trajali toliko časa, kot je z odločbo določeno, v tem primeru ni zadostna podlaga za sklep, da tožnica kot mati ni naredila vsega, da bi bili ti stiki v celoti realizirani in da bi bila s tem njena obveznost iz odločbe izpolnjena. Sodišče je v tej zadevi, kljub temu, da gre za izvršbo, mnenja, da brez zaslišanja mladoletne hčerke v zvezi z trajanjem njenih stikov z očetom ni mogoče ugotoviti resničnega stanja stvari glede tega, ali je tožnica izpolnila svojo obveznost ali ne. Nujnost zaslišanja hčerke tudi v izvršilnem postopku v tem primeru pogojuje že sama narava obveznosti, katere realizacija ni odvisna le od tožnice kot zavezanke, ampak posredno tudi od očeta in odraščajoče hčerke, ki je bila v času odločanja na prvi stopnji v 12. letu starosti, torej v razvojnem obdobju, ko se glede na njeno zrelost in čustveno stanje pri stikih z očetom lahko pričakuje reakcije, ki so med drugim tudi odraz porušenega razmerja, ki se že dalj časa kaže v odnosih med očetom in materjo. Pri tem pa je treba upoštevati, da sta bili vzgoja in oskrba hčerke zaupani tožnici in da vzgoja vključuje tudi oblikovanje pozitivnega odnosa do soljudi, torej tudi do očeta. Glede na vse navedeno, sodišče v tem primeru meni, da brez predhodnega zaslišanja mladoletne hčerke tudi v tem izvršilnem postopku ni mogoče ugotoviti ali je zavezanka, v tem primeru tožnica, izpolnila svojo obveznost iz izreka izvršilnega naslova. Zaslišanje mladoletne hčerke v zvezi z dolžino trajanja stikov z očetom, ki so predmet te izvršbe, je po mnenju sodišča v skladu tudi s konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 15/90), po kateri države podpisnice te konvencije jamčijo otroku, ki je sposoben izoblikovati lastna mnenja, pravico prostega izražanja le-teh v vseh zadevah v zvezi z otrokom, o tehtnosti izraženih mnenj pa se presoja v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo. V ta namen ima otrok možnost zaslišanja v kateremkoli sodnem ali upravnem postopku v zvezi z otrokom, bodisi neposredno bodisi preko zastopnika ali ustreznega organa, na način, ki je v skladu s procesnimi pravili zakonodaje te države (12. člen).

Upravni organ bo šele po zaslišanju mladoletne hčerke v tem izvršilnem postopku o vprašanju, če je in zakaj je navedene stike z očetom predčasno prekinila, in ob upoštevanju okoliščin, na katere je sodišče opozorilo ter njene resnične volje, ugotovil ali je zavezanka izpolnila obveznosti iz izvršljive odločbe.

V zvezi s tožbeno navedbo, da je tožena stranka kršila določbo 3. odstavka 232. člena ZUP, ker tožnici ni poslala v vednost pritožbe D.P., pa je sodišče mnenja, da v tem primeru opustitev te procesne obveznosti na samo odločitev ni mogla vplivati.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).