Jedro

Tožbeni zahtevek, ki nalaga delodajalcu povrnitev razlike v plači, ki je izražena le v količnikih, pri čemer je zadnji dan razlike naveden le z datumom upokojitve delavca, ne pa s konkretnim datumom, je dovolj oblikovan, da sodišče o njem lahko odloči, vendar dejansko ni izvršljiv. Če delodajalec (v primeru ugoditve zahtevku) sodbe ne izvrši, se odločitev sodišča, ki nalaga delodajalcu plačilo razlike v plači, šteje kot vmesna sodba. V novem sporu je predmet odločanja konkretna višina zneska, ki ga mora delodajalec povrniti delavcu.

Pri presoji, ali je delavec izpolnjeval pogoje za izredno napredovanje, je potrebno vsebinsko preverjati izpolnjevanje posameznih pogojev za napredovanje tožnika in strokovnih delavcev, ki so izjemno napredovali. Zgolj na podlagi neustreznih ocen drugih delavcev (ki so izredno napredovali) ni mogoče zaključiti, da tožnica izpolnjuje pogoje za izjemno napredovanje. Takega avtomatizma ni. Izpolnjevanje pogojev za izredno napredovanje je potrebno preveriti tudi pri tožnici.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbi tožene stranke z dne 17.3.1997, s katerima je bila prva tožnica razvrščena v VI. tarifno skupino in osnovni plačilni razred s količnikom 3,24, zaradi izpolnjevanja pogojev za napredovanje pa v plačilni razred s količnikom 3,60, druga tožnica pa v VI. tarifno skupino, v osnovni plačilni razred 3,42, z napredovanjem pa v plačilni razred s količnikom 3,78. Toženi stranki je naložilo, da prvi tožnici izstavi odločbo o razvrstitvi v plačilni razred, s katero ji zaradi izpolnjevanja pogojev za napredovanje določi količnik 4,23, sicer bo odločbo nadomestila sodba ter ji od 1.3.1997 dalje do upokojitve izplača razliko pri plačah med količnikom 3,60 in 4,23 v neto znesku, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, drugi tožnici pa izda odločbo o razvrstitvi v plačilni razred in sicer z napredovanjem s količnikom 4,50, sicer bo odločbo nadomestila sodba ter ji za čas od 1.3.1997 do upokojitve izplača razliko med količnikom 3,78 in 4,50 v neto znesku, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, toženi stranki pa naložilo tudi, da tožnicama povrne stroške postopka v znesku 130.720,00 SIT, z zamudnimi obrestmi od 28.10.2002 do plačila, vse v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99-2/2004) in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zahtevek (pravilno: tožbo) zavrže oz. jo spremeni tako, da njun zahtevek zavrne, tožnicama pa naloži v plačilo stroške postopka. Sodišče prve stopnje naj bi bistveno kršilo določbe postopka, ker je dovolilo spremembo tožbe. Tožbeni zahtevek, kot je postavljen, je sicer neizvršljiv, saj vrednost dajatve ni izražena v tolarjih in ne vsebuje datuma izteka obdobja, za katero bi tožena stranka morala tožnicam izplačati razliko v plači. Sodišče ni popolnoma odločilo o zadevi, saj ni odločilo o stroških, ki so povezani z umikom tožbe tretje tožnice M. J. Z.. Tej bi moralo naložiti, da toženi stranki povrne sorazmerni del stroškov postopka. Sodišče je nepravilno tolmačilo ocenjevanje tožnic s strani ravnateljice tožene stranke, ki je izpovedala, da tožnice niso napredovale zaradi postavljenih omejitev v skladu s Pravilnikom o napredovanju zaposlenih v vrtcih in šolah v plačilne razrede (Ur.l. RS št. 41/94-66/96). Ravnateljica je možnost izrednega napredovanja uporabila "za druge, bolj pridne delavce, zato ni bilo več objektivne možnosti za izjemno napredovanje tožnic". Kriterij interdisciplinarne usposobljenosti se pri napredovanju lahko upošteva le ob izkazani diplomi ali potrdilu o uspešno opravljenem dodatnem izobraževanju, česar tožnici nista izpolnjevali. Tožnici tudi nista pripravili delovnih in učnih načrtov in pregleda delovnih ur. Višja razporeditev tožnic v skladu z navedenim pravilnikom tudi ni bila mogoča. Ravnateljica tožene stranke ni imela dejanske in pravne podlage za izjemno napredovanje tožnic, tudi če bi to hotela. Tožnici nista pripravili učnih načrtov, nista vodili dnevnikov, nista pravočasno prihajali na delo, nista izvajali potrebne priprave za posamične ure po predmetnikih, itd., zaradi česar jima tudi dodatnih 0,5 točk ne bi prineslo napredovanja. Z ugoditvijo tožbenemu zahtevku je sodišče prisodilo celo več, kot bi tožnici sploh lahko prejeli v primeru izjemnega napredovanja, kar izhaja iz določb citiranega pravilnika. V konkretnem sporu tudi ni pomembno, kakšne ocene in kolikšno število točk so dobili drugi delavci za izjemno napredovanje, temveč le, ali sta bili tožnici upravičeni do izjemnega napredovanja in ali je tožena stranka z opustitvijo tega napredovanja ravnala v nasprotju s pravilnikom. Napredovanje štirih delavcev ne more biti merilo za izjemno napredovanje tožnic. Z izpodbijano sodbo je sodišče izjemnemu napredovanju odvzelo izjemnost. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so navedeni v 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu ugotavlja neutemeljenost skoraj vseh pritožbenih navedb, razen v delu, v katerem se pritožba (sicer zelo pomanjkljivo) sklicuje na to, da je pomembno tudi vprašanje ali sta bili tožnici upravičeni do izjemnega napredovanja, prav glede na to pritožbeno navedbo in preizkus materialnega prava po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje materialnega prava v celoti ni pravilno uporabilo, v posledici tega pa se v sodbi tudi ni opredelilo do nekaterih relevantnih dejstev oz. ni napravilo nekaterih za odločitev pomembnih zaključkov.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb postopka, češ da je dopustilo spremembo tožbe, saj je bilo takšno postopanje pravilno in smotrno za dokončno ureditev razmerij med strankami. Smotrnost dovolitve spremembe izhaja iz tega, da je bilo šele s spremenjenim zahtevkom dejansko v celoti zajeto sporno razmerje in je tožbeni zahtevek oblikovan tako, da omogoča vsaj po temelju priznati tožnicama razlike v plači. Tako oblikovana tožbena zahtevka sicer dejansko nista v celoti izvršljiva, zlasti v denarnem delu, ki nalaga toženi stranki, da tožnicama povrne razliko v plači, ki je izražena le v količnikih, pri čemer je zadnji dan razlike naveden le z datumom njune upokojitve, ne pa s konkretno opredeljenim datumom (to bi tožnici brez problemov lahko storili oz. bi ju brez zadržkov lahko k temu pozvalo sodišče), vendar to ne pomeni, da gre za zahtevek, ki ni dovolj oblikovan in o katerem sodišče ne bi smelo in moglo odločati. Če tožena stranka v primeru ugoditve zahtevku sodbe ne bo izvršila, bo odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem se toženi stranki nalaga plačilo razlike plače, mogoče šteti vsaj kot vmesno sodbo. V primeru neizvršitve te sodbe s strani tožene stranke same bo pač prišlo do novega spora, katerega predmet pa bo lahko le še odločanje o konkretni višini zneska, ki ga mora tožena stranka povrniti tožnicam.

Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da sodišče ni odločilo o stroških v zvezi z "umikom tožbe" tretje tožnice M. J. Z.. Spregleda namreč, da je sodišče prve stopnje o zahtevkih treh tožnic, med njimi tudi M. J. Z. odločilo najprej 21.10.1998 in jih zavrnilo, tožnicam pa je naložilo, da povrnejo toženi stranki stroške postopka v znesku 57.610,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi in da se M. J. Z. zoper to sodbo ni pritožila, zaradi česar je ob obravnavanju pritožb prve in druge tožnice pritožbeno sodišče s sklepom opr.št. Pdp 94/99, z dne 19.7.2001 pritožbama tožnic ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje le glede teh dveh tožnic razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. To seveda pomeni, da je sodba sodišča prve stopnje z dne 21.10.1998 v delu, v katerem je prišlo do zavrnitve zahtevka M. J. Z. in o tem, da mora ta tožnica povrniti toženi stranki stroške postopka, že postala pravnomočna. Glede na to so nasprotne pritožbene navedbe povsem neutemeljene.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi s Pravilnikom o napredovanju zaposlenih v vrtcih in šolah v plačilne razrede, češ da tožnici v primeru izjemnega napredovanja sploh ne bi mogli biti uvrščeni v 5. plačilni razred, torej jima sploh ne bi šla koeficienta 4,23 in 4,50. Tožena stranka popolnoma napačno interpretira prehodne in končne določbe zadnjih sprememb ter dopolnitev tega pravilnika, zlasti 14. in 15. člen tega pravilnika, upoštevajoč delovno dobo obeh tožnic. Tožnici sta pri napredovanju celo omejeni, saj bi bili glede na njuno delovno dobo lahko uvrščeni v še višji plačilni razred, kar pa jima onemogoča prav določba 15. člena zadnjih sprememb in dopolnitev navedenega pravilnika, saj v primeru izjemnega napredovanja lahko strokovni delavci napredujejo sicer za en plačilni razred višje od plačilnega razreda, ki bi jih lahko dosegli v skladu s 1. odst. 14. člena (kar bi tožnicama prineslo napredovanje za večje število plačilnih razredov), vendar ne v višji razred, kot ga je možno z napredovanjem doseči v skladu z zakonom, to pa je za tožnici 5. razred. Omejitve 15% strokovnih delavcev, ki lahko napredujejo, ni mogoče upoštevati, saj je Ustavno sodišče z odločbo z dne 1.2.2001 odpravilo odločbo pravilnika, ki omejuje število zaposlenih, ki lahko izredno napredujejo.

Pritožbene navedbe tožene stranke so si celo nekoliko v nasprotju, nekoliko pa so si v nasprotju tudi navedbe v pritožbi in v pripravljalnih vlogah tožene stranke, te pa delno nasprotujejo tudi izpovedi ravnateljice tožene stranke. Zato toženi stranki v njenih pritožbenih navajanjih lahko očitamo celo večjo nekonsistentnost. Pritožba namreč na eni strani govori o tem, da sta tožnici dobili maksimalno število točk, da nista bili "pridni" delavki, da nista pripravili učnih načrtov, vodili dnevnikov, itd., na drugi strani govori o tem, da ravnateljica ni imela dejanske in pravne podlage za izjemno napredovanje tožnic, dodatno pa, da nista napredovali zaradi postavljenih omejitev 15%,.... S tem v zvezi je potrebno navesti, da z upoštevanjem obrazca št. 2 in ocen na tem obrazcu tožena stranka (oz. ravnateljica tožene stranke) popolnoma neutemeljeno navaja, da naj bi tožnici dobili manjše število točk zaradi nepravilnih priprav načrtov, vodenja dnevnikov, prihodov na delo, itd., saj sta, vsaj kot izhaja iz obrazca št. 2, iz naslova delovne uspešnosti - obseg in kakovost in iz naslova delovne uspešnosti - odnos do delovnih nalog (pogoja napredovanja pod točko 1.a in 1.b) dobili maksimalno število točk, t.j. 2 točki po 1. rubriki, 0,5 točk po 2. rubriki. Tudi pri samostojnosti in zanesljivosti pri delu sta dobili maksimalno število točk, t.j. 2 točki, maksimum pa tudi iz naslova ustvarjalnosti, kar bi pomenilo, da nobene točke nista dobili le iz naslova dodatnih funkcionalnih znanj in interdisciplinarne usposobljenosti. Obrazca št. 2, ki ju je tožena stranka predložila sodišču prepozno, vendar ju je sodišče prve stopnje vendarle upoštevalo (pritožbe zoper to ni), sta v nasprotju z navedbami tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 21.3.2002, iz katerih v nasprotju z obrazcem št. 2 izhaja, da sta tožnici prav tako dobili maksimalno število točk iz naslova delovne uspešnosti (obseg in kakovost ter odnos do delovnih nalog), maksimalno število točk iz naslova "samostojnosti pri delu", po kriteriju "ustvarjalnost" 1,5 točke, kar po obrazcu št. 2 sploh ni mogoče (saj je mogoča ocena le z 0 točk ali 2 točkami) in maksimalno število točk po kriteriju "interdisciplinarna usposobljenost". Glede na pripravljalno vlogo bi to pomenilo, da sta tožnici prejeli celo 8 točk (in 0,5 točke premalo) ter da nista dobili nobene točke le po kriteriju dodatnih funkcionalnih znanj. Tako sklicevanje pritožbe na slabšo oceno tožnic zaradi tega, ker nista pripravljali učnih načrtov, ker nista pregledovali delovnih ur, vodili dnevnikov, itd., nasprotuje celo navedbam tožene stranke same oz. kasneje predloženim ocenjevalnim listom.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo o popolni nesprejemljivosti izpovedi ravnateljice tožene stranke glede ocenjevanja tožnic in primerjalnih delavk. Pojasnila ravnateljice so bila kontradiktorna, v nasprotju s pravilnikom, njena izpoved pa kaže že kar kritično stopnjo nerazumevanja ocenjevanja oz. večje neznanje pri takšnem ocenjevanju. Zlasti se to nanaša na njeno izpoved v zvezi z interdisciplinarno usposobljenostjo delavk, ki je v popolnem nasprotju z 11. členom pravilnika, v zvezi s potrebnostjo pisne ocene strokovnih sodelavcev, ki so izjemno napredovali (kar je v nasprotju s 26. členom pravilnika), neustreznost opredelitve razlik med tožnicama in 4 sodelavci, ki so izredno napredovali (in za katere se še vedno ne ve, kdo konkretno so bili). Glede na navedeno pritožbeno sodišče nima pripomb na ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje o tem, da ocen ravnateljice ni bilo mogoče preveriti in da so tudi sicer povsem neustrezne.

Vendar pa je sodišče prve stopnje v zadevi preuranjeno zaključilo, da zgolj zaradi tega, ker ni bilo možno preveriti ocen ravnateljice, tudi tožnici izpolnjujeta pogoj za izjemno napredovanje. Tega avtomatizma namreč ni. Tudi če je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (vsaj kot izhaja iz izpovedi ravnateljice tožene stranke), da tudi nobeden od delavcev, ki so izredno napredovali, ni bil ocenjen s točkami za interdisciplinarno usposobljenost, kar bi pomenilo, da nobeden od njih sploh ni izpolnjeval pogojev za izredno napredovanje, zgolj to še ne pomeni, da tožnici že zaradi tega izpolnjujeta pogoje za izredno napredovanje. Zato bi moralo sodišče prve stopnje zavzeti jasno stališče tudi do izpoved tožnic v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za izredno napredovanje po vseh kriterijih v rubrikah obrazca št 2. Sodišče prve stopnje je sicer o tem zaslišalo tožnico H. Č., vendar njenega zaslišanja ni povzelo v razloge sodbe, tožnice I. L. pa o tem ni zaslišalo, čeprav je ta izpovedala, da bo, če bo potrebno, utemeljila razloge, zakaj izpolnjuje pogoje za izredno napredovanje. Tudi sodišče prve stopnje bi dokazni postopek v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva moralo usmeriti v to smer, posebno, ko je enkrat ugotovilo, da so trditve tožene stranke neutemeljene, prav tako pa tudi izpoved ravnateljice.

Pritožbeno sodišče je v razlogih izpodbijanega sklepa z dne 19.7.2001 v tej zadevi dejansko navedlo, da bo moralo sodišče v ponovnem postopku vsebinsko primerjati izpolnjevanje posameznih pogojev za napredovanje tožnic in strokovnih delavcev, ki so izjemno napredovali, vendar je bil tak napotek mišljen le v primeru normalne situacije, torej če bi se ugotovilo, kdo so konkretni primerjalni delavci, ki so izjemno napredovali in če bi se ugotovilo, da so bili ti ocenjeni ustrezno, tako da so na podlagi teh ocen lahko izredno napredovali. Ker pa se je v dosedanjem postopku ugotovilo, da kljub prizadevanju sodišča prve stopnje tožena stranka teh podatkov ni dala in da iz izpovedi ravnateljice izhaja celo to, da nihče od delavcev, ki so izredno napredovali, ni ustrezal pogojem za takšno napredovanje, ni mogoče zgolj zaključiti, da že na podlagi neustreznih ocen drugih delavcev oz. neustreznih ocen ravnateljice tudi tožnici že izpolnjujeta pogoje za izjemno napredovanje. Izpolnjevanje teh pogojev bi moralo sodišče preveriti z zaslišanjem tožnic in šele v primeru akceptiranja njunih izpovedi in ugotovitev, da le iz teh izhajajo pogoji za izjemno napredovanje, ugoditi njunemu tožbenemu zahtevku. Ker je sodišče prve stopnje očitno napačno štelo, da že dejstvo neustreznih ocen tožnic in ostalih primerjalnih delavcev pomeni, da tožnici izpolnjujeta pogoje za napredovanje, nekaterih dokazov v to smer ni izvajalo, ni pa napravilo tudi zaključkov o tem. Zgolj zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo.

V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje po potrebi ponovno zasliši obe tožnici, pri čemer opozarja, da število točk po posameznih rubrikah v 10.-13. členu pravilnika ni prišlo v poštev pri konkretnem ocenjevanju pogojev za napredovanje, saj je to moralo biti izvedeno na podlagi obrazca št. 2, ki je določal tudi nekoliko drugačne rubrike kot pravilnik v 10.-14. členu, opredelitev posameznih kriterijev za napredovanje pa je lahko le v pomoč pri ugotavljanju pogojev za napredovanje na podlagi obrazca št. 2.Obenem pritožbeno sodišče opozarja tudi na določbo 4. odst. 17. člena pravilnika in na določbo 286. člena ZPP, saj iz dosedanjega postopka izhaja, da je sodišče prve stopnje praktično ne upošteva, čeprav to ni pravilno. V posledici navedene odločitve je pritožbeno sodišče sklenilo tudi, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka in je njihova odločitev pridržana z dokončno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).