Jedro

Tožena stranka je v obravnavanem primeru ob koncu glavne obravnave zahtevala le povrnitev potnih stroškov za prihod na narok. Povračila stroškov, ki jih je imela s plačilom sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi ni zahtevala ne tedaj, ne kdaj prej (v samem ugovoru ali kateri od pripravljalnih vlog). Sodišče prve stopnje ji zato navedenega stroška ni moglo priznati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. in 3. odstavku izreka razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 886/2015 z dne 8. 1. 2015, in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 3,70 EUR toženkinih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper odločitev o stroških (II. točka izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožeči stranki naloži v plačilo tudi stroške, ki jih je tožena stranka imela s plačilom sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Skladno s prvim odstavkom 163. člena ZPP sodišče o povračilu pravdnih stroškov odloča le na določno zahtevo stranke (nikoli torej po uradni dolžnosti). Kaj pomeni določna zahteva, je opredeljeno v drugem odstavku istega člena. Ta določa, da mora stranka, ki zahteva povrnitev stroškov postopka, opredeljeno navesti, za katere stroške zahteva povračilo. To pomeni, da mora navesti vsako posamezno procesno postavko za katero zahteva povračilo stroškov, vključno z njihovo višino. Takšno zahtevo pa mora, skladno s tretjim odstavkom 163. člena ZPP, podati najkasneje do konca glavne obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških.

5. Tožena stranka je v obravnavanem primeru ob koncu glavne obravnave zahtevala le povrnitev potnih stroškov za prihod na narok. Povračila stroškov, ki jih je imela s plačilom sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi ni zahtevala ne tedaj, ne kdaj prej (v samem ugovoru ali kateri od pripravljalnih vlog). Sodišče prve stopnje ji zato navedenega stroška ni moglo priznati. Njegova odločitev o tem, da je tožeča stranka toženi dolžna povrniti le priglašene potne stroške, je zato pravilna.

6. Pritožba tožene stranke tako ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo nobene od kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Višje sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep o stroških potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).