Jedro

Tudi kolikor izpodbijana odločba ne bi vsebovala razlogov o tem, zakaj zoper osumljenca ni bil odrejen milejši ukrep, s tem sodišče ne bi kršilo določb ZKP, saj že sama utemeljitev neogibnosti pripora implicira odgovor, zakaj sodišče namesto pripora ni izreklo kakšnega drugega ukrepa.

Izrek

Zahteva zagovornikov osumljenega Ž.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenima sklepoma je bil zoper osumljenega Ž.M. pravnomočno odrejen pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Osumljencu je bila odvzeta prostost dne 25.9.2006 ob 01.30 uri.

V zahtevi za varstvo zakonitosti, ki so jo vložili zagovorniki osumljenca zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka in Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor osumljencu odpravi oziroma ga nadomesti z milejšim ukrepom, to je s hišnim priporom.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodišče je namreč pravilno ugotovilo vse okoliščine, ki so pomembne za presojo pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo. Vrhovni državni tožilec poudarja še, da v sklepu o odreditvi pripora ni potrebno posebej razlagati, zakaj ni mogoče odpraviti ponovitvene nevarnosti z milejšim ukrepom, saj zadošča ustrezna obrazložitev danega sklepa o priporu.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniki kot izhaja iz uvodnega dela obrazložitve sodišču očitajo kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo sodišče zagrešilo s tem:

1. da v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi niso navedene in presojene konkretne okoliščine, ki utemeljujejo sklep o realni nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja in

2. da odločba nima razlogov o tem, zakaj sodišče ni uporabilo blažjega ukrepa, to je hišnega pripora s čimer je kršilo tudi določbe 2. odstavka 192. člena ZKP. V nadaljevanju svoje vloge, pa zagovorniki ne pojasnjujejo očitane kršitve, temveč le polemizirajo z zaključki sodišča. Zagovorniki namreč menijo, da občasno uživanje marihuane še ne pomeni, da je odvisnik, ker ne jemlje trdih drog, zaradi česar ta okoliščina ne more biti razlog za odreditev pripora, poudarjajo tudi, da osumljenec ni v drugem kazenskem postopku, čeprav je sicer res, da je bil že enkrat obsojen za istovrstno kaznivo dejanje. Izraženi pomisleki zagovornikov pa pomenijo le uveljavljanje razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa očitek kršitve določb ZKP.

Glede na navedeno zahteva za varstvo zakonitosti ne more biti uspešna.

Neutemeljene pa so tudi navedbe zagovornikov v zahtevi, češ da izpodbijana odločba nima razlogov o tem, zakaj sodišče zoper osumljenca ni odredilo hišnega pripora. Dežurni preiskovalni sodnik je namreč pojasnjeval tudi navedeno in ocenil, da so ugotovljene okoliščine, ki kažejo na nevarnost ponavljanja (vztrajnost, ki naj bi jo pokazal pri izvršitvi obravnavanih kaznivih dejanj, da gre za večje število kaznivih dejanj zoper premoženje, da je bil že kaznovan za istovrstno kaznivo dejanje, da je brez zaposlitve in sredstev za preživljanje in da uživa tudi mamila) takšne narave, da pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Sicer pa tudi kolikor izpodbijana odločba ne bi vsebovala razlogov o tem, zakaj zoper osumljenca ni bil odrejen milejši ukrep, s tem sodišče ne bi kršilo določb ZKP, saj že sama utemeljitev neogibnosti pripora implicira odgovor, zakaj sodišče namesto pripora ni izreklo kakšnega drugega ukrepa. Če sodišče namreč ugotovi, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka, ni treba posebej utemeljevati, zakaj ni odredilo za zavarovanje istih dobrin drugih milejših ukrepov.

Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljene kršitve določb Zakona o kazenskem postopku, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.