Jedro

Dejstva, da za postavitev poslovodje v družbi z omejeno odgovornostjo ni sodne pristojnosti, ne morejo spremeniti nobene okoliščine konkretnega primera. Kaj takega bi namreč povzročilo arbitrarnost, ko bi se sodišče samo odločalo, kdaj okoliščine primera upravičujejo sodno pristojnost, kdaj pa ne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Oba udeleženca postopka sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za imenovanje M. G. za direktorja družbe P., d.o.o. 2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožil predlagatelj iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP, pri čemer se določila ZPP uporabljajo na podlagi 37. člena Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP) in predlagal, naj višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in predlogu v celoti ugodi. Priglasil je tudi pritožbene stroške.

3. Nasprotni udeleženec je na pritožbo odgovoril in predlagal, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep, pri čemer je priglasil tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) ni predvidel možnosti, da bi lahko poslovodjo v družbi z omejeno odgovornostjo imenovalo sodišče, pri čemer pa ne gre za pravno praznino in ni mogoče uporabiti tudi zakonske analogije, kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, ki se je pravilno sklicevalo na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 14/2005 in čemur niti ni kaj dodati. Višje sodišče opozarja, da tudi v novejši sodni praksi višja sodišča niso našla razlogov, da se ta sodna praksa, sicer vzpostavljena po prejšnjem Zakonu o gospodarskih družbah, ne bi uporabljala tudi po ZGD-1 (o enakih predlogih je bilo odločeno v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 172/2011 z dne 24.2.2011 in v sklepu Višjega sodišča v Kopru Cpg 111/2013 z dne 3.7.2013). Ta sodna praksa je bila torej že preizkušena tudi v zaostrenih gospodarskih razmerah.

6. Dejstva, da za postavitev poslovodje v družbi z omejeno odgovornostjo ni sodne pristojnosti, ne morejo spremeniti nobene okoliščine konkretnega primera. Kaj takega bi namreč povzročilo arbitrarnost, ko bi se sodišče samo odločalo, kdaj okoliščine primera upravičujejo sodno pristojnost, kdaj pa ne. To pa je prepovedano že v Ustavi Republike Slovenije, saj so sodniki vezani na ustavo in zakon (125. člen Ustave Republike Slovenije). Podlage za sodno odločanje pa v zakonu ni. Sodna pristojnost je procesna predpostavka, ki se preizkuša še pred preizkusom utemeljenosti vsakega predloga ali tožbe (1. odstavek 17. člena ZPP, 1. in 2. odstavek 18. člena ZPP ter 1. odstavek 274. člena ZPP, vse v zvezi s 37. členom ZNP). V kolikor ni podana, sodišče prve stopnje na podlagi navedenih določil zavrže tožbo oziroma predlog, ne da bi ga vročalo nasprotni stranki postopka.

7. Pritrditi je sicer pritožbi, da družba potrebuje poslovodjo in da dejstvo, da družba nima poslovodje, lahko pripelje tudi do prenehanja družbe. Vendar pa je odgovornost za poslovanje družbe odgovornost družbenikov, ki se morajo kot odrasle in odgovorne osebe znati dogovoriti o stvareh, ki so za družbo pomembne, kamor sodi tudi postavitev poslovodje. Družbeniki so tisti, ki morajo poskrbeti za preživetje družbe. Več možnosti za rešitev težave, ko se družbenika ne moreta dogovoriti o tem, je nakazalo že sodišče prve stopnje. Glede odraslih, poslovno sposobnih oseb pa pravni red praviloma, razen izjemoma (in obravnavani primer ne sodi med take izjeme), ne predvideva vmešavanja države preko sodstva v nadomeščanje volje pravnih subjektov.

8. Višje sodišče ugotavlja tudi, da je sicer pravilno pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje odločalo meritorno, zaradi česar bi bilo načeloma potrebno predlog prej vročiti nasprotnemu udeležencu. Vendar pa za spremembo izpodbijanega sklepa, ko bi se predlog zavrgel namesto zavrnil, pritožnik nima pravnega interesa. S spremembo odločitve se namreč za pritožnika ne bo nič spremenilo. Ob tem sodno določanje poslovodje v družbi z omejeno odgovornostjo namreč sploh ni dovoljeno, saj manjka že osnovna procesna predpostavka in že zato odločitev o takem predlogu ni možna. Zato tudi ni bilo potrebe, da bi sodišče prve stopnje predlog vročilo nasprotnemu udeležencu pred odločitvijo o njem, kar izhaja iz zgoraj navedenih zakonskih določil (1. odstavek 274. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

9. Pritožba tako ni utemeljena, sodišče prve stopnje je odločilo pravilno, da ni sodne pristojnosti za odločanje o obravnavanem predlogu, za spremembo izpodbijanega sklepa tako, da bi se predlog zavrgel, pa pritožnik nima pravnega interesa. Višje sodišče je zato po ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 35. členu ZNP ter na 154. in 155. členu ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 1. odstavkom 165. člena ZPP. Pritožnik s pritožbo ni uspel, stroški nasprotnega udeleženca z odgovorom na pritožbo pa niti niso bili potrebni v smislu 155. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.