Jedro

Dejstvo, da delavec prejme obvestilo o nameravani odpovedi isti dan kot odpoved, ne vpliva na zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 3. 3. 2011, ki jo je tožnica prejela 2. 3. 2011 ter za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 1. 4. 2011 ter da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, jo zaposliti na delovnem mestu vodje projektov oziroma na drugem ustreznem delovnem mestu, ki ustreza stopnji strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim tožnice, ter jo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ-a, ter ji za ta čas obračunati in izplačati pripadajočo plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratne mesečne plače dalje do plačila, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov ustreznim institucijam (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da iz izpovedb priče A.A. ter direktorjev tožene stranke A.B. in A.C. izhaja, da sprememba sistemizacije delovnih mest ni bila nikjer objavljena. Izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi je zato nezakonita, saj Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest z dne 1. 3. 2011 in 1. 5. 2010 izrecno določata, da pričneta veljati šele z dnem objave na oglasni deski. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka tožnici redno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročila 3. 3. 2011, saj je bila tožnica tega dne v bolniškem staležu. Odpoved je bila tožnici vročena 2. 3. 2011, torej istega dne kot obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z določbo četrtega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Tožena stranka tožnice tako ni predhodno obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka ni izkazala prenehanja potreb po opravljanju dela tožnice, temveč je v odpovedi le pavšalno navedla, da zaradi gospodarske krize in izrednega upada poslovanja zmanjšuje število zaposlenih. Sodišče prve stopnje ni zavzelo nobenega stališča do navedb tožnice o tem, da je tožena stranka 30. 3. 2011 na svojem Facebook profilu zapisala, da potrebuje 15 tržnikov za območje celotne Slovenije. Iz dejstev, razvidnih iz Facebook profila o podpisu pogodb z družbama A. d.o.o. in B. je očitno, da se bo delo, ki ga je opravljala tožnica moralo opravljati še naprej, saj je nujno potrebno za poslovanje tožene stranke. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da bo to delo vnaprej opravljala direktorica tožene stranke, v resnici to delo sedaj opravlja študentka A.D.. Neresnična je navedba tožene stranke, da naj bi tožnica v času zaposlitve delala na šestih projektih, saj iz poročila tožene stranke in zapisnika o primopredaji dokumentacije, oboje z dne 21. 3. 2011, izhaja, da je tožnica delala na 35-tih projektih. Večina del oziroma projektov je bilo naročniške narave, kar pomeni, da s tem, ko je storitev končana, preneha tudi pogodbeno razmerje strank. Zaradi navedenega je povsem neutemeljeno sklicevanje tožene stranke na izgubo naročnika C. d.d., saj je šlo za kampanjo, ki se je 21. 8. 2010 končala z nagradno igro. Brezpredmetne so navedbe tožene stranke o tem, da družbi D. d.d. in E. d.o.o. nista plačevali računov, saj s tem ni dokazano, da bi prenehala potreba po opravljanju določenega dela. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala tožničine navedbe iz pritožbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe (tožnica ne more imeti interesa za izpodbijane odločitve, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnica sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar tega razloga z ničemer ne konkretizira, zato je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so naslednja: - tožnica je bila na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2010 pri toženi stranki za nedoločen čas zaposlena na delovnem mestu vodje projektov.

- direktorica tožene stranke je s sklepom z dne 1. 3. 2011 s tem dnem ukinila delovno mesto vodje projektov - tudi iz sistemizacije delovnih mest tožene stranke z dne 1. 3. 2011 je razvidno, da tožena stranka ni imela več sistemiziranega tožničinega delovnega mesta - tožena stranka je v nadaljevanju tožnici vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 3. 3. 2011 - tožena stranka je preverila ali je tožnico mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma, ali jo je mogoče dokvalificirati oziroma prekvalificirati za drugo delo, vendar za tožnico ni našla rešitve Za zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti ni odločilno, ali je bila odpoved tožnici vročena 2. 3. 2011, kakor je zatrjevala sama, ali pa 3. 3. 2011, kakor je zatrjevala tožena stranka. Izpodbijana sodba glede tega vprašanja niti nima eksplicitnega stališča. Navedba, da je „v nadaljevanju tožena stranka tožnici vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 3. 3. 2011“ ne pomeni, da sodišče prve stopnje šteje, da je bila odpoved tega dne vročena. Vendar vse to niti ni bistveno, saj odpoved ne bi bila nezakonita, če bi bila vročena istega dne kot obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede tega vprašanja se je večkrat izreklo tudi revizijsko sodišče. Namen obvestila iz četrtega odstavka 83. člena ZDR je v tem, da ima delavec možnost o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi obvestiti sindikat, katerega član je. Nasprotovanje sindikata nameravani redni ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko povzroči zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi le v primeru redne odpovedi iz razloga nesposobnosti ali iz krivdnega razloga, ter v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne more pa takšnega učinka povzročiti pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kakršna je bila podana tožnici. Navedeno pomeni, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita tudi v primeru, če je bila podana istega dne kot je tožnica prejela obvestilo o nameravani odpovedi.

Za odločitev v tem sporu tudi ni pomembno, ali je tista dela, ki jih je na podlagi pogodbe o zaposlitvi opravljala tožnica prevzela direktorica tožene stranke, ali pa jih opravlja študentka A.D.. Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana, ker je tožena stranka ukinila njeno delovno mesto, v takšnem primeru pa ni bistveno na koga delodajalec prerazporedi opravljanje preostalih nalog ukinjenega delovnega mesta. Sicer pa pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da A.A. in A.D. ne opravljata nalog ukinjenega delovnega mesta vodje projekta ter da je te naloge (in stranke) prevzela direktorica tožene stranke A.C..

Nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi prav tako ne izkazuje okoliščina, da je tožena stranka 30. 3. 2011 na Facebooku objavila, da potrebuje 15 tržnikov za območje celotne Slovenije. Ne le, da je to do te objave prišlo potem, ko je bila pogodba o zaposlitvi tožnici že odpovedana, temveč je iz te objave očitno, da ne gre za objavo prostih delovnih mest, temveč za ponudbo dela, ki bo plačano s provizijo, kar sta potrdila tudi zaslišani direktor A.B. in priča A.C..

Glede na organizacijski razlog za prenehanje potreb po tožničinem delu v tem sporu tudi ne more biti odločilno dejstvo, da je tožena stranka podpisala pogodbi s strankama A. d.o.o. in B., saj organizacijski razlog ne pomeni, da se določeno delo sploh več ne opravlja, temveč, da se opravlja drugače, v konkretnem primeru tako, da se je ukinilo delovno mesto vodje projektov in je preostalo delo tega delovnega mesta prevzela direktorica A.C.. Iz istega razloga tudi ni bistveno na kolikih projektih je delala tožnica in koliko od teh projektov je že zaključenih. Tožnica ima prav, ko opozarja, da so brezpredmetne navedbe tožene stranke o neplačevanju računov s strani družb D. d.d. in E. d.o.o., saj navedeno ni pomembno za presojo ali je zakon organizacijski razlog za prenehanje potreb po tožničinem delu.

Spremembe izpodbijane sodbe pa ne more povzročiti niti pritožbena navedba, da sprememba sistemizacije ni bila objavljena in da zato ni veljavna. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da je tožnica to navedbo prvič podala šele v pritožbi, ne da bi pri tem zatrjevala, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti že poprej, zaradi česar je glede te navedbe nastopila prekluzija. Protispisno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da naj bi iz izpovedb A.C. in A.B. izhajalo, da sprememba sistemizacije delovnih mest ni bila nikjer objavljena, saj v zapisniku o njunem zaslišanju kaj takšnega ni zabeleženo. Celo v primeru, če sprememba sistemizacije v resnici ne bi bila objavljena na oglasni deski, to ne bi vplivalo na pravico tožene stranke, da z enostranskim aktom (sklepom direktorja) ukine delovno mesto vodje projektov.

Ob pravilno ugotovljenih odločilnih dejstvih je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je podan poslovnih razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. Ta kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Ukinitev delovnega mesta je organizacijski razlog, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Izpolnjen je bil tudi v tretjem odstavku 88. člena ZDR določen pogoj, da delodajalec v primeru odpovedi iz poslovnega razloga preveri, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Tožena stranka je to storila, vendar je ugotovila, da takšne možnosti ni, zato tožnici tudi ni mogla ponuditi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi.

Glede na to, da je podan organizacijski razlog za prenehanje potreb po tožničinem delu, niti ni bistveno ali so pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje o slabem poslovnem rezultatu v prvi polovici leta 2011. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje glede poslovnega izida za čas od 1. 1. 2011 do 30. 6. 2011, glede upada naročil in prihodkov, zmanjšanja tožničinega dela ter obsega opravljenega dela študentke A.D.. Vse te ugotovitve namreč potrjujejo, da je bil podan tudi ekonomski razlog za prenehanje potreb po delu tožnice.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, kljub temu pa tožena stranka ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov postopka. Ne le, da odgovora na pritožbo ni mogoče opredeliti kot strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP, temveč je potrebno upoštevati tudi posebno določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004). Ta določa, da v sporih o prenehanju delovnega razmerja (za takšen spor pa gre v tej zadevi) delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.