Jedro

Ravnanje pridržane osebe, ki ni posledica duševne motnje, ne opravičuje ukrepa prisilnega zdravljenja. Prav tako ni zakonski razlog za takšno zdravljenje opravljanje diagnostike.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje pod točko II. izreka razveljavi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje S. P. omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov (točka I. izreka) ter odločilo, da se zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike Ljubljana še najdlje do 8.4.2011 (točka II. izreka).

Zoper takšno odločitev, in sicer smiselno zoper točko II., se pritožuje pooblaščenka pridržane osebe. V bistvenem navaja, da se z odločitvijo ne strinja, saj za pridržanje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru ni podanih prav nikakršnih razlogov. Za pridržanje morajo biti podani pogoji, ki jih določa Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr). Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je lečeči zdravnik pojasnil, da ima oseba resne telesne težave in je čustveno nekoliko labilna, vendar pa zaenkrat pri njej niso ugotovili obstoja razlogov, ki bi pogojevali njeno zadržanje na varovanem oddelku proti njeni volji. Tudi sodni izvedenec psihiater je v svojem mnenju izpostavil, da je bila oseba na zdravljenje na oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru sprejeta zaradi potrebe po diagnostični obravnavani, zaradi določitve ustrezne terapije v smislu izboljšanja psihičnega stanja. Ocenil je, da je za dobo enega tedna nujno zadržanje na zdravljenju, saj glede na nujno opravo diagnostike ne pride v poštev nobena druga oblika zdravljenja. Pritožnik se s tem ne strinja. Dejstvo je, da že 36 let boleha, sedaj pa ima še raka na pljučih in kosteh. Njegovo telesno stanje res ni najboljše in tega se tudi zaveda, prav tako pa tudi svoje občutljivosti. Pripravljen in odprt je za vsakršno zdravljenje in diagnostične postopke, podlage za njegovo zadržanje na zdravljenju oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pa ni. Opozarja, da takšno zdravljenje predstavlja hud poseg v človekovo svobodo, integriteto in dostojanstvo, ki je brez dvoma dopustno zgolj v primerih, ko so izčrpani vsi drugi načini.

Pritožba je utemeljena.

Zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike predstavlja prisilno hospitalizacijo oseb z duševno motnjo. Neprostovoljna hospitalizacija pomeni omejitev ustavnih pravic do osebne svobode, do varstva duševne integritete in do prostovoljnega zdravljenja. Tak ukrep je zato dopusten le v izjemnih primerih, ko so prepričljivo izkazane zakonske predpostavke, ki jih določa 39. čl. ZDZdr, v primeru, da gre za sprejem pred izdajo sklepa sodišča v rednem postopku (torej za nujen primer), pa tudi pogoji po 53. čl. ZDZdr. Pridržanje brez privolitve je tako dopustno: - če oseba ogroža svoje življenje ali življenja drugih, ali če hudo ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; - če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje; - če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči; - če je zaradi narave duševne motnje te osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve iz 40. do 52. čl. tega zakona.

Pritožbeno sodišče, glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožnik ne izpodbija, pritrjuje pritožbi, da citirani pogoji za pridržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom, niso izpolnjeni.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje tako izhaja, da pri pritožniku zaenkrat duševna motnja ni bila zaznana, kar je glede na citirani 39. čl. ZDZdr eden od osnovnih pogojev za izrečen ukrep. Ravnanje pridržane osebe, ki ni posledica duševne motnje, pa ne opravičuje ukrepa prisilnega zdravljenja. Prav tako ni zakonski razlog razlog za takšno zdravljenje opravljanje diagnostike.

Ker morajo biti pogoji po 39. v zvezi s 53. čl. ZDZdr izpolnjeni kumulativno, je že na podlagi navedenega jasno, da pogojev za pridržanje ni in se zato pritožbeno sodišče z ostalimi (tudi sicer s strani sodišča prve stopnje neugotovljenimi) pogoji ni ukvarjalo.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo. O morebitni odpustitvi pridržane osebe zaradi razveljavitve sklepa ni bilo potrebno odločati, ker je bil pritožnik, kot izhaja iz podatkov spisa, 7.4.2011 že odpuščen iz zdravstvene organizacije.