Jedro

Da tožnik mafije ne mara, da je izobražen in rojen v Nemčiji, tožnika tudi po presoji sodišča ne uvršča v posebno družbeno skupino. Kot posebna družbena skupina šteje zlasti skupina, katere člane druži skupna prirojena lastnost ali poreklo, ki je nespremenljivo, ali značilnost ali prepričanje, ki je tako temeljnega pomena za posameznikovo identiteto, da se ga ne sme prisiliti, naj se ji odreče in ki ima v njegovi državi različno identiteto, ker ga družba, ki ga obkroža, dojema kot različno. Tožnik je zatrjeval preganjanje s strani nedržavnega subjekta, pri čemer pa po presoji sodišča iz njegovih navedb ne izhaja, da ga državni organi v izvorni državi ne bi bili sposobni zaščititi.

Izrek

I. Predlogu tožnika za vrnitev v prejšnje stanje se ugodi in se vrnitev v prejšnje stanje dovoli.

II. Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno, ker je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in ker prihaja iz varne izvorne države (prva in druga alineja 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti; v nadaljevanju ZMZ-1).

2. Iz prošnje tožnika, katerega istovetnost je bila nesporno ugotovljena, ter osebnega razgovora je razvidno, da je tožnik državljan Kosova, ki je izvorno državo zapustil pred približno dvema mesecema zaradi prejetih groženj s strani kriminalnih združb, ki mu grozijo s smrtjo že od leta 2016 oziroma 2018. Kot je povedal, je bil rojen v Nemčiji, kasneje, ko je bil star sedem let, pa so se z družino preselili na Kosovo. Zaradi groženj se je skrival doma dve leti, nato je Kosovo zapustil. Vrniti se noče, ker ga je strah, da bi ga ubili. Povedal je, da razmišlja drugače od preostalih ljudi na Kosovem, da ima drugačno mentaliteto in da ne mara mafije. Policiji groženj ni prijavil, saj je policija podkupljena. Povedal je še, da je v Slovenijo prvič prišel leta 2020 in sicer na podlagi delovnega vizuma. Ko mu je vizum potekel, se je za pol leta vrnil na Kosovo, nato pa je ponovno, tokrat ilegalno, prišel v Slovenijo. Na posebno vprašanje je odgovoril, da po prvem vstopu v Slovenijo ni zaprosil za mednarodno zaščito, saj je mislil, da so se grožnje takrat končale. Ko pa se je na Kosovo vrnil, so se grožnje že po tednu ali dveh ponovno pričele.

3. Na posebno vprašanje glede prejetih groženj je tožnik natančneje pojasnil, da mu je grozila družina A. in sicer tako, da so mu iz avtomobila, ko je pripeljal mimo njega, pokazali kretnjo s prstom preko vratu, kar je pomenilo, da ga bodo ubili, to pa zato, ker pozna njihovo skrivnost. Meni, da je družina A. odgovorna za pandemijo koronavirusa, on pa ve, zakaj se izdajajo recepti, kot tudi, katero je pravo zdravilo za omikron, vendar ga zaradi strahu za svoje življenje ne sme izdati. Večkrat so ga tudi pretepli. Čeprav storilcev ni poznal, domneva, da so povezani z družino A. Nihče mu ni povedal, kdo je ta družina, ker spada pod tajno organizacijo. Grožnje je dvakrat prejel tudi po tem, ko je že prišel v Ljubljano, vendar tudi teh policiji ni prijavil, saj je polovica policije v redu, druga pa ne. Pojasnil je še, da je imel v izvorni državi sprva težave s sošolci na medicinski šoli, to je bilo od leta 2016, v letu 2018 ali 2019 pa so se pričele njegove težave z družino A. Ta družina ga je napadla tudi, ko je Trumpu poslal elektronsko sporočilo, v katerem ga je obvestil v zvezi z zdravilom za koronavirus, saj ta družina kontrolira elektronska sporočila. Tega sporočila sedaj nima več.

4. Po presoji tožene stranke je tožnik v prošnji navajal le nepomembna dejstva za priznanje mednarodne zaščite. Ocenjuje, da njegove težave, ki naj bi jih imel z družino A., ne gre povezati z njegovo raso, veroizpovedjo, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini. Institut mednarodne zaščite pa ni namenjen reševanju zasebnih težav. Zatrjevani spor s člani družine Rothschild ni nastal zaradi razlogov, kot jih določata Ženevska konvencija in ZMZ-1. Ugotavlja še, da naj bi se njegove težave z družino Rothschild pričele v letu 2018, ko koronavirusa še ni bilo.

5. Glede na tožnikove navedbe tožena stranka ugotavlja, da naj bi tožnik imel težave zaradi preganjanja s strani nedržavnega subjekta, tožnik pa ob tem ni zatrjeval, da bi mu bil dostop do policije onemogočen ali da mu ta ne bi bila sposobna nuditi zaščite. Tožnik je le pavšalno in nekonkretno navedel, da prijave ni podal, ker mu policija ne bi pomagala, ker je podkupljena in sodeluje z mafijo. Da je tožnik brez vsake osnove sumničav v delo policije kažejo tudi njegove nadaljnje navedbe, ko je povedal, da tudi v Sloveniji groženj policiji ni prijavil, ker naj bi bila le polovica policistov poštenih in dobrih.

6. V zvezi s tožnikovimi nadaljnjimi razlogi, zaradi katerih naj bi zapustil Kosovo in sicer, ker ne mara kosovske mentalitete in mafije, pa tožena stranka ugotavlja, da ob tem ni navedel nobenega primera, da bi se mu prav zaradi teh razlogov sploh kaj zgodilo. Zato tudi v zvezi s tem ugotavlja, da ne gre za razloge, ki bi jih lahko povezali s katerim izmed, razlogov določenih v Ženevski konvenciji ali ZMZ-1. 7. V nadaljevanju tožena stranka še ugotavlja, da tožnik prihaja iz Kosova, ki ga je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. V tožnikovih navedbah ni tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država in mu ne bi bila zmožna nuditi zaščite. Ugotavlja še, da se je tožnik po poteku vizuma za delo iz Slovenije na Kosovo vrnil sam, kljub temu, da naj bi imel tam težave še pred prvim odhodom v Slovenijo. Drugih razlogov za zapustitev izvorne države pa tožnik ni navajal. Zato meni, da na podlagi navedenega ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi na Kosovo grozila resna škoda, saj zaščite v matični državi ni niti poskusil poiskati. Njegovo prošnjo je zato zavrnila kot očitno neutemeljeno, saj tožnik tudi ni uveljavljal ogroženosti zaradi vojnega stanja v svoji izvorni državi.

8. V nadaljevanju izpodbijane odločbe je tožena stranka tožniku določila še desetdnevni rok za prostovoljno zapustitev Slovenije. Okoliščin, ki bi utemeljevale daljši rok, ni našla. Tožniku je pojasnila, da sme ob obstoju utemeljenih okoliščin tudi sam predlagati podaljšanje tega roka. Navedla je še, da bo tožnik iz Slovenije prisilno odstranjen, če je sam v danem roku ne bo prostovoljno zapustil, kar obenem pomeni, da bo zanj veljala prepoved ponovnega vstopa za obdobje enega leta.

9. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo ter skupaj s tožbo podal predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

10. Tožnik v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje zatrjuje in izkazuje, da je bil naslednji dan po prejemu izpodbijane odločbe prisilno hospitaliziran v Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani, to je v času od 11. 3. do 17. 3. 2022. Zato meni, da je tožba pravočasna, saj je navedena ovira prenehala šele 18. 3. 2022. 11. V tožbi tožnik uveljavlja vse razloge po 27. členu ZMZ-1, razen ničnosti. Meni, da je tožena stranka ravnala napačno, saj ga ni opozorila, da bi lahko zaprosil za brezplačno pravno pomoč. S tem naj bi ostal brez pravne pomoči in naj se na razgovor ne bi mogel ustrezno pripraviti, zaradi česar naj bi bila kršena njegova pravica do izjave, načelo varstva pravic strank in javnih koristi in načelo zaslišanja stranke.

12. V nadaljevanju toženi stranki očita, da ni preverila, ali družina A. na Kosovem sploh obstaja in v kakšni relaciji bi lahko bila s tožnikom. V zvezi s tem naj ne bi pridobila nobenih specifičnih informacij, zato se naj izpodbijane odločbe ne bi dalo preveriti. Meni, da bi morala tožena stranka odločati v rednem in ne v skrajšanem postopku. Izpodbijana odločba naj tudi ne bi imela razlogov, zakaj tožencu ni bil priznan status begunca. Izpostavlja še, da je splošno znano, da ima mafija na Kosovem močan vpliv, tožnik pa je izrazil, da mafije ne mara in da je poznal skrivnosti družine A., kar gre povezati s pripadnostjo tožnika posebni družbeni skupini. Ker naj bi bil tožnik rojen v Nemčiji in izobražen, bi to bilo lahko razlog preganjanja.

13. Poudarja, da prav dejstvo, da je bil hospitaliziran, kaže, da je v resni stiski in ima resen strah pred preganjanjem. Poudarja, da je tudi izjavo v zvezi z razlogi, zaradi katerih groženj ni prijavil slovenski policiji, podal v takem strahu. Prepričan je, da ima albanska mafija vpliv na Kosovem, kjer v celoti obvladuje policijo, meni pa tudi, da ima vpliv tudi izven Kosova. Ob sklicevanju na deseto alinejo 23. člena ZMZ-1 še meni, da bi se sedaj zaradi zdravstvenih težav na Kosovo še težje vrnil. 14. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in tožniku prizna status mednarodne zaščite oziroma podredno izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

15. Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z 38. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) predložila predmetni upravni spis in odgovorila na tožbo. V odgovoru na tožbo se v bistvenem sklicuje na izpodbijano odločbo in predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi s brezplačno pravno pomočjo se sklicuje na določila 9. člena ZMZ-1. Poudarja, da je tožnikovo prošnjo obravnavala natančno in v skladu z zakonom ter ugotovila, da tožnik pogojev za priznanje mednarodne zaščite ne izpolnjuje.

16. Sodišče je v navedeni zadevi dne 28. 3. 2022 razpisalo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v upravni in sodni spis. Zavrnilo je dokaz z zaslišanjem tožnika, saj iz njegovega trditvenega gradiva v zvezi z nosilnimi stališči izpodbijanega sklepa ni razvidna utemeljitev možnosti drugačne presoje njegove izpovedbe (dokazno sredstvo),1 kot jo je opravila tožena stranka; golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa pa ne zadostuje.2 **K I. točki izreka:**

17. Tožnik v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navaja, da je izpodbijani sklep prejel 10. 3. 2022, takoj naslednjega dne pa bil hospitaliziran v Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana do 17. 3. 2022. Glede na navedeno meni, da je tožbo vložil pravočasno.

18. Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v 24. člen določa, da sme stranka, ki je iz opravičenega razloga zamudila rok iz 23. člena tega zakona ali drug zakoniti rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti, predlagati vrnitev v prejšnje stanje, to je, da dejanje opravi pozneje (prvi odstavek). ZUS-1 nadalje v drugem odstavku tega člena določa rok za vložitev takega predloga, ki je 8 dni od takrat, ko je prenehal vzrok za zamudo, oz. ko je za zamudo stranka izvedela (subjektivni rok), vendar ne kasneje kot v treh mesecih (objektivni rok). Stranka mora okoliščine za utemeljitev predloga verjetno izkazati ob vložitvi predloga in v roku za vložitev predloga opraviti tudi zamujeno dejanje (tretji odstavek).

19. Sodišče na podlagi tožnikovega predloga za vrnitev v prejšnje stanje ter priloženega odpustnega pisma (priloga A3) ugotavlja, da je predlog utemeljen. Kot je razvidno iz prilog sodnega in upravnega spisa je tožnik izpodbijani sklep prejel 10. 3. 2022, takoj naslednjega dne, ko bi sicer pričel teči rok za vložitev tožbe, pa je bil tožnik prisilno hospitaliziran, kar predstavlja opravičljiv razlog za zamudo. Ker je bil tožnik iz Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana odpuščen šele 17. 3. 2022, tožbo skupaj s predlogom za vrnitev v prejšnje sanje pa je vložil 21. 3. 2022 (torej znotraj objektivnega in subjektivnega roka za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje) ter obenem opravil zamujeno dejanje (vložil tožbo) sodišče šteje, da je tožnikov predlog utemeljen. Zato je predlogu tožnika ugodilo in dovolilo vrnitev v prejšnje stanje (I. točka izreka). Tožba je tako pravočasna.

**K II. točki izreka:**

20. Tožba ni utemeljena.

21. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

22. Tožeča stranka v prvi vrsti toženi stranki očita, da v upravnem postopku ni imel pravnega zastopnika, saj ga tožena stranka ni seznanila, da bi lahko zaprosil za brezplačno pravno pomoč. Pri tem se sklicuje na prvi in drugi odstavek 10. člena v zvezi s prvo alinejo prvega odstavka 26. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

23. Kot je jasno razvidno iz prvega odstavka 1. člena ZBPP je namen brezplačne pravne pomoči uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Iz prvega odstavka 7. člena ZBPP izhaja, da se lahko brezplačna pravna pomoč po tem zakonu odobri za pravno svetovanje, pravno zastopanje in za druge pravne storitve, določene z zakonom, za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči v Republiki Sloveniji, pred Ustavnim sodišče Republike Slovenije in pred vsemi organi, institucijami ali osebami v Republiki Sloveniji, ki so pristojne za izvensodno poravnavanje sporov, ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Iz navedenih določil torej izhaja, da je brezplačno pravno pomoč po ZBPP možno dodeliti za sodne postopke. Tudi iz prvega odstavka 26. člena ZBPP, kjer je podrobneje precizirano, za kakšne postopke se lahko brezplačna pravna pomoč dodeli, ni razvidno, da bi jo bilo možno dodeliti tudi za upravne postopke. Edina izjema, ko je možno brezplačno pravno pomoč dodeliti v upravnem postopku, je določena v drugem odstavku 25. člena ZBPP, kjer je določeno, da se lahko prvi pravni nasvet upravičencem posreduje v upravnem postopku v zadevah zdravstvenega, pokojninskega, invalidskega in socialnega zavarovanja in zavarovanja za primer brezposelnosti. Ta izjema pa v obravnavani zadevi ni podana. V konkretnem sodnem sporu se pravica do „brezplačne pravne pomoči“ izvaja skozi določbe ZMZ-1. ZMZ-1 v 9 členu določa pravico prosilcev za mednarodno zaščito, da jim v postopkih pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije in pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije (torej v sodnih postopkih) podporo in pravno pomoč nudijo svetovalci za begunce. Ti imajo pravico do nagrade za opravljeno delo in pravico do povračila stroškov za opravljeno pomoč v zvezi s postopki po tem zakonu na upravnem in vrhovnem sodišču. Sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov pa zagotavlja ministrstvo (prvi odstavek 11. člena ZMZ-1). Slednje torej z vidika prosilcev za mednarodno zaščito pomeni, da imajo pravico do brezplačne pravne pomoči. Glede na navedeno tožbeni očitek tožnika v tem delu ni utemeljen.

24. Tožnik nadalje navaja, da je bila v upravnem postopku kršena njegova pravica do izjave ter kršeno načelo varstva pravic strank in javne koristi ter načelo zaslišanja strank. Do teh kršitev naj bi prišlo zato, ker tožnik ni bil ustrezno zastopan že v upravnem postopku.

25. V nadaljevanju sodišče ugotavlja, da je tožena stranka izpodbijano odločbo utemeljila na prvi in drugi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katerima se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja), oziroma, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

26. Po pregledu upravnega spisa sodišče ugotavlja, da je toženka stranka tožniku na ustrezen način, to je z dovolj aktivnim sodelovanjem uradne osebe pri postavljanju vprašanj, omogočila, da se izjasni glede vseh okoliščin, ki bi utegnile vplivati na priznanje mednarodne zaščite. Zato meni, da način izvajanja ugotovitvenega postopka ni povzročil, da tožnik ne bi mogel povedati vsega, kar bi lahko bilo relevantno za odločitev. Tožena stranka je tudi po presoji sodišča pravilno ocenila tožnikove razloge za zapustitev izvorne države kot nepomembne za priznanje mednarodne zaščite. Iz tožnikovih izjav v upravnem postopku namreč izhaja, da je Kosovo zapustil zaradi težav z družino A., od katere naj bi prejemal grožnje. V zvezi z njegovim tožbenim očitkom, da ga tožena stranka ni vprašala, ali je imel težave prav z znano družino A. in da tožena stranka v zvezi s tem ni pridobila relevantnih specifičnih informacij o stanju na Kosovem, sodišče pritrjuje toženi stranki, da iz tožnikovih zatrjevanj ne izhaja obstoj utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1).

27. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno uporabila določila ZMZ-1, s tožnikom opravila razgovor ob vložitvi prošnje in osebni razgovor, ter natančno preučila in se opredelila do vseh okoliščin, ki bi utegnile vplivati na priznanje mednarodne zaščite. Te je po presoji sodišča zavrnila s pravilno oceno kot nepomembne, s čimer so tudi po mnenju sodišča podani razlogi iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1. Čeprav so okoliščine, ki jih prosilec navaja, sicer pomembne za samega prosilca in njegovo življenje, pa to še ne pomeni, da so pomembne z vidika upravičenosti do mednarodne zaščite. Nepomembne so iz vidika upravičenosti do mednarodne zaščite iz razloga, ker ne ustrezajo definiciji preganjanja, kot je opredeljena v 26. členu ZMZ-1 (lastnosti dejanj preganjanja) in 27. členu ZMZ-1 (razlogi preganjanja). Tožnik ni navajal, da bi njegove težave izvirale zaradi osebnih okoliščin, kot so navedene v prvem odstavku 27. člena ZMZ-1, torej da bi težave izhajale zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja. Torej je tožnik navajal okoliščine, ki so z vidika priznanja mednarodne zaščite nepomembne (prva alineja 52. člena ZMZ-1). Da tožnik mafije ne mara, da je izobražen in rojen v Nemčiji, tožnika tudi po presoji sodišča ne uvršča v posebno družbeno skupino. Kot posebna družbena skupina šteje zlasti skupina, katere člane druži skupna prirojena lastnost ali poreklo, ki je nespremenljivo, ali značilnost ali prepričanje, ki je tako temeljnega pomena za posameznikovo identiteto, da se ga ne sme prisiliti, naj se ji odreče in ki ima v njegovi državi različno identiteto, ker ga družba, ki ga obkroža, dojema kot različno (peti odstavek 27. člena ZMZ-1). Skupini ljudi, ki mafije ne marajo, pa po presoji sodišča ni prirojena skupna lastnost ali skupno poreklo, ki je nespremenljivo, niti ni tožnik na nobenem mestu zatrjeval, da bi katerikoli evropski organ (npr. Evropsko sodišče za človekove pravice) ali UNHCR takšno skupino oseb opredelil kot posebno družbeno skupino.

28. Sodišče tako pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da je tožnik zatrjeval preganjanje s strani nedržavnega subjekta, pri čemer pa po presoji sodišča iz njegovih navedb ne izhaja, da ga državni organi v izvorni državi ne bi bili sposobni zaščititi. Na izrecno vprašanje tožene stranke je namreč pavšalno povedal, da je policija pod vplivom mafije. Kot sta že pojasnili tako Vrhovno sodišče RS (sodba I Up 240/2016 z dne 10. 2. 2017), kot Ustavno sodišče RS (odločba Up-229/17-24 U-I-37/17-12 z dne 21. 11. 2019), pa je dolžnost prosilca, da izkaže trditev, ki bi lahko utemeljile njegove trditve glede nezmožnosti izvorne države, da nudi zaščito. Zgolj pavšalno tožnikovo zatrjevanje, da je policija podkupljena in njegovi zgodbi ne verjame, pa ne zadošča. Glede na navedeno se ni moč sklicevati, da zaščite v izvorni državi ni bil deležen, saj je tam niti ni iskal. S tem v zvezi tožnik navaja, da bi morala tožena stranka upoštevati splošno znano koruptivnost kosovske policije, ki naj bi bila v konkretnem primeru vzrok, da dejanj ni prijavil. Sodišče se z navedenimi trditvami ne more strinjati, saj gre zgolj za posplošeno izjavo, ki jo je tožnik podprl le s sklicevanjem na internetni članek „Dali mafija vlada severom Kosova“, ki pa se ukvarja z življenjem v Mitrovici (sever Kosova), medtem ko je že iz prošnje za mednarodno zaščito razvidno, da tožnik prihaja iz Suve Reke, ki se nahaja v južnejšem delu Kosova.

29. Sodišče ob tem še dodaja, da pristojni organ tudi v pospešenem postopku izvede ugotovitveni postopek, le da gre za posebno obliko skrajšanega ugotovitvenega postopka, v katerem preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 149/2016 z dne 1. 3. 2017). Glede na navedeno mora pristojni organ tudi v pospešenem postopku pravilno in popolno ugotoviti relevantno dejansko stanje, kar je tožena stranka v obravnavani zadevi tudi storila. V tej zadevi je tožena stranka vse tožnikove relevantne navedbe dokazno ocenila in se do njih opredelila. Pri tem je logično in razumljivo pojasnila, zakaj tožnik ni upravičen ne do statusa begunca, pa tudi ne do statusa subsidiarne zaščite (4., 5. in 6. stran izpodbijane odločbe).

30. Tožnik tako tudi po mnenju sodišča ne izkazuje resne življenjske ogroženosti, niti dejstva, da ga policija ni sposobna zaščititi. Iz enakih razlogov sodišče tudi meni, da tožnik ni uspel izkazati, da Kosovo zanj ne bi bila varna izvorna država in da mu organi te države ne bi hoteli nuditi ustrezne zaščite.

31. V zvezi s sklicevanjem tožnika na deseto alinejo 23. člena ZMZ-1, da bi se tožnik sedaj, ko je zbolel in izpovedal v postopku, v izvorno državo še težje vrnil, pa sodišče ugotavlja, da se ta določba nanaša na situacije, ko je tožnik po zapustitvi izvorne države sam ustvaril okoliščine z namenom ustvarjanja potrebnih pogojev za prošnjo za mednarodno zaščito, kar bi lahko pomenilo zlorabo sistema mednarodne zaščite oziroma uporabo v nasprotju z njegovim namenom, da zavaruje prosilce, ki za to izkažejo pristno (dejansko) in ne zgolj navidezno potrebo. Sodišče pri tem ugotavlja, da s tem vsekakor ni mišljena izpovedba v upravnem postopku o razlogih za mednarodno zaščito. Poleg tega je vse, kar tožnik pove v tem postopku varovano v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov in v skladu z ZMZ-1, o čemer je tudi prosilec posebej obveščen (glej tudi 1. stran prošnje za mednarodno zaščito). Tožnik prav tako ni ne zatrjeval ne izkazoval, da mu zdravstvena oskrba v izvorni državi ne bi bila nudena. Zgolj do pavšalne navedbe pa se tudi sodišče ni moglo konkretneje opredeliti.

32. Iz zgoraj navedenih razlogov tožena stranka dejanskega stanja, ob upoštevanju drugega nosilnega stališča, da je Kosovo skladno Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav razglašen za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1), tudi ni bila dolžna podrobneje ugotavljati s pridobivanjem dodatnih poročil o izvorni državi, saj je mogoče sklepati, da v tej državi na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu ZMZ-1, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1).3 Iz istih razlogov poročil o izvorni državi ni pridobilo niti sodišče. 33. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 1 Trditve strank začrtujejo temo obravnavanja in sojenja, z dokaznimi izpovedbami pa se ta tema (trditve strank) preverja (Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedam Lukić, Zobec: Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 507). 2 Vrhovno sodišče je že presodilo, da za ponovno izvedbo dokaza v upravnem sporu ne zadostuje golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa, ampak mora v tožbi, v kateri predlaga izvedbo takega dokaza na glavni obravnavi, utemeljiti možnost njegove drugačne dokazne presoje, kot je bila sprejeta v izpodbijanem upravnem aktu (X Ips 341/2016 z dne 25. 4. 2018, 30. točka obrazložitve). 3 Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča v zadevi 292/09, Up-1427/09 z dne 8. 1. 2010 je razvidno, da je obseg ugotavljanja teh dejstev in informacij je v prvi vrsti odvisen od navedb in izjav prosilca glede subjektivne ogroženosti (18. točka obrazložitve).