Jedro

Ker se je sodišče prve stopnje na podlagi vloge z dne 13.12.2012, ki je sicer nista podpisala zakonita zastopnika dolžnika, seznanilo z dejstvom, da sklep o izvršbi dolžniku ni bil vročen, je utemeljeno razveljavilo potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi, saj lahko sodišče to stori ves čas postopka tudi po uradni dolžnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje razveljavilo potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi VL 170051/2012 z dne 12. 11. 2012. Zoper takšen sklep se pritožuje upnik po pooblaščencih in v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in navaja, da dolžnikovo zaprosilo sodišču z dne 17. 12. 2012, na podlagi katerega je sodišče razveljavilo klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti, ni podpisala oseba, ki je zakoniti zastopnik dolžnika, zaradi česar bi sodišče prve stopnje dolžnikovo vlogo z dne 17. 12. 2012 moralo zavreči. Tudi sicer te vloge sodišče ne bi smelo šteti kot smiselni predlog za razveljavitev klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti, saj iz vsebine te vloge ne izhaja takšen predlog dolžnika in bi sodišče prve stopnje kvečjemu lahko na podlagi takšne vloge dolžniku ob predpostavki, da bi zaprosilo podpisal zakoniti zastopnik družbe D. d.d., poslalo dolžniku podatke, za katere je prosil. Nadalje v zvezi s tožnikovo vlogo z dne 19. 12. 2012 upnikovi pooblaščenci navajajo, da te vloge pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, saj je izpodbijani sklep niti ne omenja in se upnik o njej ne more izjasniti. Sicer pa je bil sklep o izvršbi in potrdilo o pravnomočnost dolžniku vročen 6. 12. 2012 kot izhaja iz žiga na potrdilu o pravnomočnosti in izvršljivosti, ki ga je dolžnik predložil predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti, predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti pa je tožnik vložil 17. 12. 2012, torej 3 dni po izteku 8-dnevnega roka, enako pa velja tudi za dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi. Na kršitev pravil o vročanju se v skladu s šestim odstavkom 139. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi pri vročanju prejme pisanje. V tem primeru se šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel. Ker je dolžnik potrdilo o pravnomočnosti z dne 3. 12. 2012 in sklep o izvršbi z dne 12. 11. 2012 prejel 6. 12. 2012, sta tako predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti kot tudi ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi, ki ju je sodišče prejelo 19. 12. 2012, prepozna in ju je potrebno zavreči. Iz previdnosti pa upnik v celoti nasprotuje navedbam v tem predlogu. V pritožbi pa še navajajo, da pri vlaganju predloga za dovolitev izvršbe na podlagi verodostojne listine zoper dolžnika upnik ni imel druge izbire kot, da pri elektronskem vlaganju potrdi, da družbo D. d.d. zastopa Državno pravobranilstvo RS, saj sistem sam ponudi zastopnika, ki ga ni mogoče zamenjati. Napaka v računalniškem sistemu vlaganja elektronskih predlogov za izvršbe ne more biti v škodo upnikov, pa tudi Državno pravobranilstvo bi lahko sporočilo sodišču, da ne zastopa družbe D. d. d. in je zato odgovornost potrebno iskati kvečjemu pri navedenemu organu, nikakor pa ne pri upniku. Upnik po pooblaščencih pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep o razveljavitvi potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti razveljavi ter zaprosilo dolžnika zavrže oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, dolžniku pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je bila vročena dolžniku, dolžnik pa je tudi vložil odgovor na pritožbo, ki pa ga ni mogoče upoštevati, saj mu je bila pritožba vročena zgolj v vednost in pravice do odgovora na pritožbo nima.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v 3. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa utemeljilo svojo stvarno in krajevno pristojnost za odločanje o razveljavitvi potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti. Pri tem je med drugim izrecno pojasnilo tudi to, da drugi odstavek 42. člena ZIZ določa, da neutemeljeno potrdilo izvršljivosti razveljavi na predlog ali po uradni dolžnosti s sklepom sodišče oziroma organ, ki ga je izdal. Upnik sicer utemeljeno navaja, da zaprosila sodišču, ki ga je dolžnik vložil pri Okrajnem sodišču v Ljubljani, Centralnem oddelku za verodostojno listino s priporočeno poštno pošiljko poslano dne 13. 12. 2012 in je na Okrajno sodišče v Celju prispela 18. 12. 2012 (list. št. 7), nista podpisala zakonita zastopnika družbe D. d.d. in da s to vlogo dolžnik ni (izrecno) predlagal razveljavitve potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, vendar ker iz prvega odstavka te vloge izhaja, da je sodišče napačno vročilo sklep o izvršbi dolžniku, saj slednjega ne zastopa Državno pravobranilstvo RS, se je sodišče prve stopnje na ta način seznanilo z dejstvom, da sklep o izvršbi dolžniku ni bil vročen in ker ima v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 42. člena ZIZ sodišče ves čas postopka možnost razveljaviti neutemeljeno izdano potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi, navedena kršitev ni vplivala na pravilnost izpodbijane odločitve. Resda je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zapisalo, da je dolžnik z vlogo poslano dne 13. 12. 2012 smiselno predlagal razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti, čeprav iz vsebine te vloge na list. št. 7 takšen zahtevek dolžnika ne izhaja, vendar to na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ne vpliva.

Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje dolžnikovo vlogo z dne 13. 12. 2012 zavreči, ker je bila nepopolna, saj za nepopolne vloge velja določba 108. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zato bi moralo sodišče prve stopnje dolžnika najprej pozvati na odpravo pomanjkljivosti, kar pa bi glede na nujnost zadeve in ob dejstvu, da lahko tudi po uradni dolžnosti razveljavi potrdilo pravnomočnosti in izvršljivosti bilo nepotrebno. Tudi sicer je to pomanjkljivost dolžnik samoiniciativno odpravil s tem, ko je že naslednji dan po vložitvi vloge z dne 13. 12. 2012 že 14. 12. 2012 na Okrajno sodišče v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino poslal predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti in ugovor (list. št. 11-14 spisa), ki sta ga podpisala zakonita zastopnika (član uprave in predsednik uprave). To vlogo je sodišče prve stopnje prejelo šele 19. 12. 2012, torej en dan po izdaji izpodbijanega sklepa in bi na podlagi takšnega predloga izdalo enako odločitev. Ker pa ga je prejelo prepozno, se o njem v izpodbijanem sklepu ni izjasnilo in se tudi pritožbeno sodišče o vsebini te vloge ne bo opredeljevalo, saj je to nepomembno glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje (dejansko po uradni dolžnosti) razveljavilo potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi na podlagi ugotovitev o nepravilnosti vročitve sklepa o izvršbi dolžniku.

Nesprejemljive pa so pritožbene navedbe o tem, da je dolžnik zamudil rok za vložitev predloga za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti, ker naj bi 6. 12. 2012 s strani banke, ki je izvršila sklep o izvršbi, bil seznanjen z izdanim sklepom o izvršbi in izdanim potrdilom o pravnomočnosti in izvršljivosti tega sklepa o izvršbi, saj za vložitev predloga za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti rok ni določen. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je dolžnik bil z dejstvom, da je bil izdan sklep o izvršbi in da je ta postal pravnomočen, seznanjen 6. 12. 2012, pritožbeno sodišče poudarja, da tudi v primeru, če bi te navedbe šteli za resnične, potrdilo o pravnomočnosti sklepa o izvršbi z dne 3. 12. 2012 ne bi bilo pravilno, saj iz njega izhaja, da je sklep o izvršbi postal pravnomočen 25. 11. 2012, torej pred datumom, ko je bil dolžnik z njim (dejansko) seznanjen. To vprašanje bi tako lahko vplivalo zgolj na presojo pravočasnosti ugovora zoper sklep o izvršbi, kar pa ni predmet presoje v tem pritožbenem postopku.

V zvezi s pritožbenimi pojasnili o tem, zakaj je prišlo do napačnega vročanja sklepa o izvršbi Državnemu pravobranilstvu RS in sklicevanju na napako v računalniškem sistemu vlaganja elektronskih predlogov za izvršbo, pritožbeno sodišče poudarja, da ni predmet izpodbijanega sklepa iskanje krivca oziroma odgovorne osebe za storjeno napako, temveč odprava te napake in omogočitev dolžniku, da v postopku izvršbe uporabi zakonsko dovoljena pravna sredstva.

Glede na navedeno in ker v okviru uradnega preizkusa pritožbeno sodišče ni zasledilo nobene od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ), je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ upnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).