Jedro

Ker je tožeča stranka s stopnjo verjetnosti dokazala, da je tožena stranka preuranjeno vnovčila akceptni nalog, je utemeljena začasna odredba, da Agencija za plačilni promet zadrži izplačilo spornega zneska na računu tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo ugovoru tožene stranke, sklep o izdani začasni odredbi z dne 6.5.1998 je spremenilo tako, da začasna odredba glasi na nalog Agenciji RS za plačilni promet, Podružnica Trbovlje, da toženi stranki ali komu tretjemu odreče izplačilo denarnih sredstev do 5,334.236,00 SIT z žiro računa tožene stranke, ki je naveden v izreku. V ostalem delu je ugovor zavrnilo.

Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev pritožbi in razveljavitev začasne odredbe v celoti, podredno pa spremembo tako, da se znesek 5,334.236,00 SIT nadomesti s 3,716.631,25 SIT. Tožeča stranka ni dokazala verjetnosti obstoja terjatve. Pogodba je bila res na ključ za ceno 50,000.000,00 SIT. Vendar tožena stranka ni mogla izpolniti svojih obveznosti, ker tožeča stranka ni izpolnila svojih. Sodišče ugotavlja, da je bilo plačanih 47,218.694,43 SIT, kar pa ne zagotavlja izpolnitev obveznosti na ključ v roke. Tožeča stranka se je ves čas izmikala plačilu izvedenih del. Tako je drugo začasno situacijo v znesku 16,000.300,00 SIT, ki je zapadla dne 25.1.1997, v celoti plačala šele 7.3.1997. Tretje začasne situacije ni plačala in je morala tožena stranka vnovčiti oba akceptna naloga. Tretja začasna situacija je bila potrjena 4.2.1997 in zapadla 1.4.1997 in je bila v celoti plačana šele z vnovčitvijo drugega akceptnega naloga z enoletno zamudo. Sodišče ni upoštevalo, da je v znesku 47,218.694,43 SIT vključena vnovčitev drugega akceptnega naloga. 20 % pogodbenih del je plačano z enoletno zakasnitvijo. Vsa dela, ki jih je tožena stranka obračunala, so bila dejansko izvedena. Tožeča stranka sicer pavšalno zatrjuje, da so bila dela po četrti začasni situaciji sicer izvedena, toda ne v obsegu in po seznamu, kakršnega zajema ta situacija. Pri tem teh svojih trditev ni utemeljila in ni dokazala. Zato verjetnost terjatve ni dokazana. Nadalje sodišče sklepa, da ne pritrjuje toženi stranki, da se štejejo dela iz četrte začasne situacije za potrjena, saj račun št. 50-127/97 ne navaja, da gre za četrto začasno situacijo. Meni tudi, da ta račun ni bil poslan oz. ni izkazano, da je bil Smučarski zvezi poslan. Ta dejstva med strankama niso sporna.

Čeprav na računu ni bilo navedeno, da gre za četrto začasno situacijo, je bil račun poslan z dopisom z dne 26.11.1997 kot četrta začasna situacija. Domplan je ta isti račun tudi vrnil kot četrto začasno situacijo. Toženi stranki ni bila dana možnost, da dokaže, da je poslala sporni račun tožeči stranki. Tožena stranka se sklicuje na 6. čl. pogodbe, ki določa, da če v petih dneh po prejemu prejete situacije nasprotna stranka ne ugovarja, se šteje, da je situacija potrjena brez pripomb. Tako je bilo tudi v tem primeru. Domplan d.d. je bil pooblaščen za nadzor izstavljenih situacij. Tožena stranka je večkrat urgirala potrditev, vendar se tožeča stranka ni odzvala. Zato je bil akceptni nalog pravilno vnovčen. Tožena stranka je bila upravičena poleg zneska iz četrte začasne situacije vnovčiti tudi zamudne obresti po neplačanem znesku po tretji začasni situaciji, in sicer 1,595.300,94 SIT, česar tožeča stranka ni želela rešiti na miren način. Za vnovčenje akceptnega naloga ni bilo potrebno soglasje tožeče stranke. Zato tožena stranka ni ravnala v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja. Sodišče ni upoštevalo, da gredo toženi stranki tudi zamudne obresti in sicer v znesku 1,617.604,75 SIT. Če bi sodišče tudi znižalo znesek in delno ugodilo ugovoru, bi moralo znižati na 3,716.631,25 SIT.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritoža ni utemeljena.

Tožeča stranka je vložila tožbo (list. št. 1 - 4) s tožbeno podlago, da je tožena stranka neutemeljeno vnovčila dva akceptna naloga in s tem zlorabila dana sredstva zavarovanja po 6. čl. pogodbe med pravdnima strankama. Trdila je tudi, da terjatev še ni dospela, saj tožena stranka svojih obveznosti ni izpolnila. V tožbi nadalje trdi, da se na tožečo stranko obračajo podizvajalci, ki jim tožena stranka ni izvršila plačil za opravljena dela, čeprav je sama vnovčila akceptna naloga, da ni izpolnila svojih obveznosti iz pogodbe, saj je bila v zamudi. V tožbi se sklicuje tudi na pogodbeno kazen in kritje stroškov. Trdi, da je z vnovčenjem akceptnih nalogov tožena stranka zaustavila poslovanje tožeče stranke, da je v trenutku vložitve tožbe obstajal še znesek, ki bi ga lahko vnovčila. Ravnanje tožene stranke je ocenila kot nevarno, saj bi lahko potrditvah tožbe tožena stranka s tem onemogočila ali precej otežila izterjavo in celo pridobljena sredstva skrila ali z njimi drugače razpolagala. Sodišče prve stopnje je predlogu ugodilo, izdalo začasno odredbo z dne 5.5.1998. Proti tej začasni odredbi je podala ugovor tožena stranka in temu ugovoru je sodišče prve stopnje delno ugodilo z izpodbijanim sklepom. V obrazložitvi sodišče prve stopnje pojasnjuje, da tožeča stranka priznava, da je tožena stranka upravičeno vnovčila akceptna naloga do zneska 5,673.849,00 SIT, za ostali znesek pa sodišče meni, da je izdana začasna odredba še naprej utemeljena. Ugotavlja tudi, da med strankama ni soglasja o tem, da bi bila dela po pogodbi zaključena in da je stvar nadaljevanja postopka, da bo ugotovljeno, kolikšen del po pogodbi je tožena stranka opravila in ali ga je opravila v skladu s pogodbo. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo tekst pogodbe med pravdnima strankama, ki v 5. čl. določa, da je vrednost pogodbenih del 50,000.000,00 SIT in je cena fiksna za dela "na ključ". Ker dela nesporno niso bila zaključena, je sodišče prve stopnje sklepalo, da je verjetnost terjatve izkazana, saj je po vnovčitvi akceptnih nalogov tožena stranka prejela 47,218.694,43 SIT, kar je skoraj celotno plačilo. Nato je sodišče prve stopnje tudi presojalo zapadlost terjatve in ugotovilo, da je s stopnjo verjetnosti tožeča stranka dokazala, da četrta začasna situacija ni bila potrjena tako, kot to zahteva pogodba.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka dokazala s stopnjo verjetnosti obstoj terjatve in pravilno sklepalo, da je verjetno, da dolžnik s predlagano odredbo ne bo pretrpel znatne škode (265. čl. ZIP).

Pravdni stranki sta kot nesporno ugotovili, in to sprejema sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu (prim. tudi nesporne ugotovitve na list. št. 21), da sporna četrta situacija ni bila zaključna, kot je v pogodbi predvideno. To pomeni, da je šlo za eno izmed faz obračunavanja, kot jih predvideva 6. čl. pogodbe (priloga A 1). V 6. čl. je tudi določeno, da zavarovanje plačil iz 5. čl. SZS izroči izvajalcu dva bianco podpisana akceptna naloga s pooblastilom za njuno izpolnitev.

Pri izdaji akceptnega naloga gre za sklenitev pogodbe o naročilu (mandat), pri kateri izdajatelj (dolžnik) naroči prevzemniku (upniku), da zanj predloži akceptni nalog organizaciji za plačilni promet v izvršitev (749. čl. ZOR). Če je akceptni nalog dan v zavarovanje plačila, je pogodba o naročilu sklenjena z razveznim pogojem (prvi odst. 74. čl. ZOR), in ko dolžnik poravna terjatev, naročilo preneha veljati. Če upnik kljub temu vnovči akceptni nalog, krši določila mandatne pogodbe.

V konkretnem primeru sta se pravdni stranki dogovorili, da gre za zavarovanje plačil iz 5. čl. pogodbe, s tem, da so način plačila dogovorili tudi v 6. čl. pogodbe. Tožeča stranka trdi, da je tožena stranka neutemeljeno vnovčila akceptni nalog nad zneskom 5,334.236,00 SIT. Za sporni znesek pa tožeča stranka meni, da terjatev ni bila zapadla, saj situacija ni bila potrjena, dela pa niso bila do konca izpolnjena. Za potrjevanje del, ki naj bi jih tožena stranka izpolnila, obračunala pa z začasnimi mesečnimi situacijami, sta pravdni stranki v pogodbi res določili za nadzor D. d.d. Kranj (prim.

17. čl. pogodbe). V pogodbi pa je določeno, da bo tožena stranka tako soinvestitorju kot naročniku pošiljala prejete situacije (6. čl. pogodbe). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je poslani račun z dne 26.11.1997 (priloga B 3), glasil je na 12,892.543,50 SIT bil naslovljen kot "račun" in ne kot četrta situacija. Račun je naslovljen na SZS in Organizacijski komite. Nato pa je tožena stranka ta isti račun poslala s spremnim dopisom D. Kranj in označila, da gre za četrto začasno situacijo, v kateri so upoštevani neplačani zneski tretje začasne situacije. Takšen način obračunavanja pa je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo v tej fazi kot nejasen oz. neskladen z načinom obračunavanja in pošiljanja po pogodbi. Nenazadnje je treba tudi odgovoriti pritožbi, da je trditvena podlaga ugovora tožene stranke nekonzistentna, saj v pritožbi navaja, da so z akceptnim nalogom bile vnovčene tudi zapadle kapitalizirane zamudne obresti, kar po pogodbi ni bil predmet zavarovanja plačil iz 5. čl. pogodbe.

Tožena stranka bi morala korektno izstaviti četrto situacijo ali zaključni račun po pogodbi (čl. 5 in 6 pogodbe) in dokazati, da ju je dostavila vsem, katerim je bilo treba dostaviti, in če v predpisanem roku iz 5. čl. ne bi bila plačana, bi nastopil primer, po katerem lahko vnovči akceptni nalog.

V tej fazi pravde je tožeča stranka s stopnjo verjetnosti dokazala obstoj terjatve. Sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da je upnik dokazal, da dolžnik s predlagano odredbo ne bo pretrpel znatne škode. Blokado sredstev na računu tožene stranke v danem znesku sodišče prve stopnje utemeljeno ocenjuje kot manjšo škodo. Treba pa je tudi dodati, da če se bo v nadaljevanju postopka pokazalo, da je tožena stranka dokazala svoje ugovore oz. če bo izkazala, da blokada sredstev v znesku kot v izreku sklepa lahko pomeni v dani gospodarski situaciji zanjo znatno škodo, lahko sodišče prve stopnje svojo odločitev spremeni, kar lahko predlaga tudi tožena stranka.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobene kršitve postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (380. čl. ZPP/77).