Jedro

Pravilna in zakonita je izdana odločba toženke, ki je tožniku zavrnila možnost opravljanja izpita, saj je zaključila, da ta nima ustrezne izobrazbe za pristop k izpitu.

Ni sporno, da je tožnik pridobil strokovni naziv diplomirani gospodarski inženir (UN) po univerzitetnem študijskem programu prve stopnje bolonjskega študijskega programa. Tako je ugotoviti, da tožnik ob podaji vloge 6. 10. 2021 ni izpolnjeval pogoja glede izobrazbe pridobljene po študijskih programih ravni druge stopnje. Tožnik tudi ne izpolnjuje pogoja, da ima najmanj visoko strokovno izobrazbo po študijskih programih pred uveljavitvijo bolonjskega študija iz geodetske smeri ali s področja inženirskih znanosti, saj zatrjuje pridobitev izobrazbe po bolonjskem študijskem programu, natančno po univerzitetnem študijskem programu prve stopnje.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Inženirska zbornica Slovenije (v nadaljevanju IZS) je zavrnila prijavo tožnika, sicer diplomiranega inženirja gospodarskega inženirstva, k strokovnemu izpitu za pooblaščenega inženirja s področja požarne varnosti, ker nima ustrezne izobrazbe, kot se zahteva v 8. členu Zakona o arhitekturni in inženirski dejavnosti (v nadaljevanju ZAID).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik prijavi na izpit priložil izjavo mentorja, iz katere izhaja, da si je delovne izkušnje pridobival od aprila 2016 do oktobra 2021 in so še v teku, fotokopijo diplome o pridobljeni izobrazbi, iz katere izhaja, da si je pridobil strokovni naziv diplomirani gospodarski inženir (UN) po univerzitetnem študijskem programu 1. stopnje. Predložil je tudi predmetnik. Pristojna služba za javna pooblastila pri IZS je po pregledu prijave ugotovila, da predlagatelj nima primerne izobrazbe za pristop k strokovnemu izpitu za pooblaščenega inženirja, saj bi moral imeti pridobljeno izobrazbo po študijskih programih ravni 2. stopnje, kot to zahteva 2. alineja prvega odstavka 8. člena ZAID. Odločbo je izdala po skrajšanem ugotovitvenem postopku.

3.Upravni odbor IZS (v nadaljevanju toženka), je zavrnila pritožbo tožnika zoper navedeno odločbo. V svoji odločbi ugotavlja, da tožnik nima ustrezne izobrazbe. Četudi pa bi jo imel, iz njegovih kompetenc izhaja, da niso ustrezne v skladu z zahtevami 3. do 8. točke 36. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Opozarja še, da je ZAID stopnjo izobrazbe za vpis v imenik pooblaščenih inženirjev z 8. členom ZAID dvignil, saj predvideva kot ustrezno stopnjo samo drugo bolonjsko stopnjo, pri čemer pa je ohranil kot drugi pogoj prav ustrezno tehnično izobrazbo. Razlog za določbo v 58. členu ZAID glede visoke strokovne izobrazbe po študijskih programih pred uveljavitvijo bolonjskega študija se skriva v razliki študijskih programov na prvi bolonjski stopnji in visokih strokovnih šolah pred uveljavitvijo bolonjskih študijskih programov. Čeprav je stopnja izobrazbe na prvi bolonjski stopnji izenačena s stopnjo visoke strokovne izobrazbe po študijskih programih pred uveljavitvijo bolonjskega študija, raven po uredbi 6/2, kar izhaja iz spletne strani Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (https://www.gov.si/teme/stopnje-in-ravni-visokosolske-izobrazbe/), pa je potrebno poudariti, da sta študija trajala različno dolgo in sicer bolonjski študij tri leta skupaj z izdelavo diplome in zagovorom diplome, visoko strokovni študij pa 3 leta, ter dodatno še izdelava diplome in zagovor diplome. Že razlika v času študija pokaže, da med obema študijama obstajajo razlike v znanju. Iz navedenega izhaja, da sama raven izobrazbe še ne pomeni, da študij zagotavlja enaka znanja.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

4.Tožnik izpodbija izdano odločbo in meni, da tretji odstavek 58. člena ZAID ni skladen z Ustavo RS, in sicer s 14. in 49. členom. Posega v že pridobljene pravice po prej veljavnih zakonih. Z uveljavitvijo ZAID je namreč nastala situacija, ko diplomanti prve stopnje (UN), katerih znanje in predmetnik sta (lahko) popolnoma izenačena s predhodnim visokim strokovnim izobraževanjem, niso obravnavani enako, kot tisti, ki so zahtevano izobrazbo pridobili v "nebolonjskih" programih. Prvi odstavek 33. člena Zakona o visokošolskem izobraževanju (v nadaljevanju ZVis) določa, da se študijski programi za pridobitev izobrazbe razvrščajo v tri stopnje, pri čemer v prvo stopnjo enakovredno sodijo visokošolski strokovni študijski programi in univerzitetni študijski programi.

5.Izpostavlja, da za razliko od citirane določbe 33. člena ZVis tretji odstavek 58. člena ZAID različno obravnava osebe, ki so pridobile isto raven izobrazbe v različnih časovnih obdobjih (pred in po uveljavitvi bolonjskega sistema). Posledica navedene različne obravnave pa se kaže v tem, da oseba, ki je pred uveljavitvijo bolonjskega sistema pridobila isto raven izobrazbe kot oseba v bolonjskem sistemu, izpolnjuje pogoje izobrazbe iz 8. člena ZAID, oseba, ki je takšno izobrazbo pridobila v bolonjskem sistemu pa ne. S tem pa sta po mnenju tožnika kršena 14. člen in tretji odstavek 49. člena Ustave RS, saj tretji odstavek 58. člena ZAID po vsebini enake položaje obravnava drugače.

6.Sporna določba razlikuje položaje predlagateljev le z vidika, kdaj so pričeli oziroma končali izobraževanje, na podlagi katerega so po 33. členu ZVis pridobili isto stopnjo izobrazbe. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu (ZVis-E) v 15. členu izrecno določa, da v Republiki Sloveniji raven izobrazbe, pridobljena po študijskih programih za pridobitev višje izobrazbe, sprejetih pred 1. 1. 1994, in raven izobrazbe, pridobljena po študijskih programih za pridobitev visoke strokovne izobrazbe, sprejetih pred 11. 6. 2004 (v nadaljevanju dosedanji študijski programi), ustreza ravni izobrazbe, pridobljeni po visokošolskih strokovnih študijskih programih prve stopnje iz 33. člena ZVis.

7.Zakonodajalec pri pripravi predloga sporne določbe ni pojasnil, zakaj bi bilo potrebno enake položaje, ki se razlikujejo le po študijskem sistemu (ta pa se je spreminjal s potekom časa in ne po volji posameznikov), obravnavati različno. Iz obrazložitve predloga zakona oziroma iz pojasnil k predlogu 58. člena ZAID izhaja le, da visoka strokovna izobrazba geodetske smeri velja za ustrezno izobrazbo za pristop k strokovnemu izpitu po ZAID (če ga morajo narediti) samo 5 let po uveljavitvi ZAID.1 Razlogov, zakaj zakon razlikuje visoko strokovno izobrazbo in izobrazbo prve stopnje (UN) pridobljene po bolonjskem študiju (čeprav gre po 33. členu ZVis za isto stopnjo študijskega programa), predlagatelj ni navedel. Tožnik predlaga prekinitev postopka zaradi ocene ustavnosti tretjega odstavka 58. člena ZAID ter nadaljevanje postopka po odločitvi Ustavnega sodišča. Predlaga tudi, da se tožbi ugodi in izpodbijano odločitev spremeni tako, da se tožnikovi prijavi k strokovnemu izpitu, ugodi. Podredno zahteva odpravo odločbe oz. razveljavitev.

8.Toženka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe. Izpostavlja, da je toženka izdala izpodbijano odločitev na podlagi nespornega dejstva, da ima tožnik pridobljeno izobrazbo diplomirani gospodarski inženir (UN), kar nesporno predstavlja izobrazbo, pridobljeno po študijskih programih ravni prve stopnje. Določba 8. člena ZAID, ki določa ustreznost izobrazbe za pristop na strokovni izpit, pa zahteva izobrazbo, pridobljeno po študijskih programih ravni druge stopnje. Glede na navedeno je bila toženka primorana zavrniti tožnikovo prijavo na strokovni izpit.

9.Toženka opozarja, da tožnik ne spada pod subjekte, na katere se nanaša tretji odstavek 58. člena ZAID. To so namreč le osebe, ki imajo najmanj visoko strokovno izobrazbo po študijskih programih pred uveljavitvijo bolonjskega študija. Nadalje pa je določeno, da to izjemno pravilo za takšne subjekte velja le pet let po uveljavitvi ZAID. Iz povedanega je jasno, da tožnik ne zapade pod določbo tretjega odstavka 58. člena ZAID, saj je dosegel izobrazbo po bolonjskem študijskem programu ravni prve stopnje. Posledično je nepomembno, kdaj je tožnik to stopnjo izobrazbe dosegel, oziroma kdaj je bil generalno uveljavljen bolonjski študij. Izpostavlja, da 33. člen ZVis ne omenja starih študijskih programov, temveč omenja študijske programe za pridobitev visokošolske izobrazbe bolonjskih študijskih programov, ki so razvrščeni v tri stopnje.

10.V predmetni zadevi torej sklicevanje na 33. člen ZVis ni utemeljeno, saj je bistvo predmetnega spora v tem, da je 8. člen ZAID določil kriterij za pristop na strokovni izpit, ki je izobrazba po bolonjskem študijskem programu ravni druge stopnje. Tako je po eni strani zvišal kriterij za pristop na strokovni izpit, po drugi strani pa tudi poenotil vse osebe, ki so izobrazbo dosegle po bolonjskem študiju. Iz tega razloga je tudi neutemeljeno sklicevanje tožnika na kršitev 14. člena Ustave RS. Položaj tožnika je namreč v bistvenem drugačen, kot položaj oseb, ki so izobrazbo pridobile pred bolonjskim študijem, kar je bilo zgoraj že pojasnjeno. Tožnik pa sam priznava, da to ustrezno izobrazbo lahko pridobi, težava je le v tem, da to predstavlja finančno in časovno breme. A prav takšno breme morajo prevzeti vsi, ki se izobražujejo po bolonjskem študiju, kar pomeni, da se tožnika izenači z ostalimi primeri, ki so v bistvenem v enakem položaju, kot je on sam.

11.Pojasniti je treba še naslednje. ZAID je zvišal zahtevano izobrazbo za pristop na strokovni izpit. Razlog za zvišanje zahtevane stopnje izobrazbe je v tem, da diplomanti prve bolonjske stopnje ne pridobijo kompetenc za projektiranje in s tem posledično ne morejo postati pooblaščeni inženirji. Po drugi strani pa so si diplomanti visoke strokovne izobrazbe pred uveljavitvijo bolonjskega študija pridobili kompetence za projektiranje.

12.Na podlagi pojasnjenega določba tretjega odstavka 58. člena ZAID v predmetni zadevi ne more biti sporna, saj ureja specifične položaje, ki so v bistvenem drugačni od položaja tožnika. Obravnavani spor bi torej lahko naslavljal le morebitno okoliščino, da je 8. člen ZAID zaostril zahtevano izobrazbo za pristop na strokovni izpit, a navedb v zvezi s tem v tožbi ni. Ne glede na to je toženka že zgoraj okvirno pojasnila razloge, ki so vodili do takšne nove ureditve v 8. členu ZAID. V praksi Ustavnega sodišča RS pa je ustaljeno stališče, da ima zakonodajalec pravico za vnaprej pravne položaje urediti tudi drugače, pomembno je le, da se s tem ne posega v že pridobljene pravice. Tožniku v tem primeru ni bilo poseženo v pridobljene pravice, saj njegove stopnje izobrazbe nihče ne osporava. Ta stopnja izobrazbe po uveljavitvi ZAID ni na zahtevani ravni, ki pa jo tožnik v prihodnosti še vedno lahko doseže in s tem postane izenačen z vsemi ostalimi, ki so v njegovem položaju.

K I. točki izreka

13.Tožba ni utemeljena.

14.V zadevi je sporna pravilnosti in zakonitost izdane odločbe toženke, ki je tožniku zavrnila možnost opravljanja izpita, saj je zaključila, da ta nima ustrezne izobrazbe za pristop k izpitu.

15.2. alineja prvega odstavka 8. člena ZAID določa, da se kot ustrezna izobrazba po tem zakonu za pooblaščenega inženirja šteje izobrazba, pridobljena po študijskih programih ravni druge stopnje v skladu z zakonom, ki ureja visoko šolstvo, oziroma izobrazbo, ki ustreza ravni izobrazbe, pridobljeni po študijskih programih druge stopnje, s področja inženirskih znanosti, zlasti s področja gradbeništva, strojništva, elektrotehnične stroke, tehnoloških strok, rudarstva, geologije, geotehnologije in geodezije in prometnega inženirstva. Tretji odstavek 58. člena ZAID pa določa, da se šteje, da posameznik izpolnjuje pogoj ustrezne izobrazbe iz 8. člena tega zakona, če ima najmanj visoko strokovno izobrazbo po študijskih programih pred uveljavitvijo bolonjskega študija iz geodetske smeri ali s področja inženirskih znanosti, zlasti s področja gradbeništva, strojništva, elektrotehnične stroke, tehnoloških strok, rudarstva, geotehnologije, geologije, geodezije, prometnega inženirstva, še pet let po uveljavitvi tega zakona. Drugi odstavek 10. člena ZAID nadalje določa, da k strokovnemu izpitu lahko pristopi kandidat za pooblaščenega arhitekta in inženirja, ki ima poleg predpisane izobrazbe iz 8. člena tega zakona pridobljene tudi praktične izkušnje v skladu z 9. členom tega zakona in jih je pridobil v zadnjih 15 letih pred pristopom k strokovnemu izpitu.

16.Med strankama ni sporno, da je ZAID, ki je stopil v veljavo s 17. 11. 2017 in se uporablja od 1. 6. 2018, določil petletni rok, v katerem se šteje, da posameznik izpolnjuje pogoj ustrezne izobrazbe iz 8. člena ZAID, če ima najmanj visoko strokovno izobrazbo po študijskih programih pred uveljavitvijo bolonjskega študija iz geodetske smeri ali s področja inženirskih znanosti, ki pa je potekel s 31. 5. 2023. Nadalje ni sporno, da je tožnik vložil vlogo za opravljanja izpita 6. 10. 2021.

17.Sporno ni niti, da je tožnik pridobil strokovni naziv diplomirani gospodarski inženir (UN) po univerzitetnem študijskem programu prve stopnje bolonjskega študijskega programa in da je kopijo diplome podal že prijavi 10. 10. 2018. Tako je ugotoviti, da tožnik ob podaji vloge 6. 10. 2021 ni izpolnjeval pogoja iz 2. alineje prvega odstavka 8. člena ZAID, torej izobrazbe pridobljene po študijskih programih ravni druge stopnje.

18.Nadalje je glede na podane navedbe strank ugotoviti, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz tretjega odstavka 58. člena ZAID, torej da ima najmanj visoko strokovno izobrazbo po študijskih programih pred uveljavitvijo bolonjskega študija iz geodetske smeri ali s področja inženirskih znanosti. Tožnik namreč zatrjuje pridobitev izobrazbe po bolonjskem študijskem programu, natančno po univerzitetnem študijskem programu prve stopnje. Po določbi 33. člena ZVis se namreč študijski programi za pridobitev izobrazbe razvrščajo v tri stopnje: a) prva stopnja - visokošolski strokovni študijski programi in univerzitetni študijski programi, medtem ko so b) druga stopnja - magistrski študijski programi in enoviti magistrski študijski programi, c) tretja stopnja pa so - doktorski študijski programi (prvi odstavek).

19.Ker si predlagatelj ni pridobil izobrazbe po študijskem programu ravni druge stopnje, kot to zahteva 8. člen ZAID, in si tudi v prehodnem obdobju ni pridobil visoke strokovne izobrazbe pred uveljavitvijo bolonjskega študijskega programa (tretji odstavek 58. člena ZAID), tudi po presoji sodišča ne izpolnjuje pogoja za pristop k strokovnemu izpitu za pooblaščenega inženirja.

20.Sodišče je v nadaljevanju presojalo tožbeni očitek, da določba tretjega odstavka 58. člena ZAID ni v skladu z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), predvsem s 14. in 49. členom, saj po mnenju tožnika vsebinsko enake položaje obravnava drugače.

21.Sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu za prekinitev konkretnega postopka in da naj začne postopek za oceno ustavnosti, saj je presodilo, da ureditev iz tretjega odstavka 58. člena ZAID, ni v neskladju z Ustavo.

22.Tožniku ni mogoče slediti v njegovem zatrjevanju, da je bilo z zavrnitvijo njegove zahteve za pristop k izpitu poseženo v njegove pridobljene pravice. Nesporno je, da tožnik ob prijavi na izpit 6. 10. 2021 ni izpolnjeval pogoja ustrezne izobrazbe, ki je veljala že ob uveljavitvi ZAID s 17. 11. 2017, kar pomeni, da so tožniku pogoji za pristop k izpitu že dolgo znani (skoraj tri leta). Tožniku tako ni moglo biti neznano, katere pogoje bo po pričetku uporabe tega zakona (1. 6. 2018) moral izpolnjevati za pristop k izpitu.

23.Navedeno pomeni, da tožnik na dan uveljavitve ZAID v zvezi s pristopom k izpitu ni imel pridobljenih pravic, saj ni imel ustrezne izobrazbe, njegovo kasnejšo zahtevo za opravljanje izpita, pa je bilo tako treba glede izpolnjevanja pogojev obravnavati po določbah 8. člena ZAID.

24.Iz predloga ZAID izhaja, da je cilj zakona na novo določiti pogoje za opravljanje reguliranih poklicev na področju prostorskega načrtovanja in graditve objektov. Cilj zakona je tudi uvedba mehanizmov in inštrumentov, s katerimi bi se zagotovila večja kakovost izvajanja storitev na področju prostorskega načrtovanja in graditve, s katerimi bi nadomestile dosedanjo ureditev oblik opravljanja storitev. Navedeno je razumen razlog, utemeljen v prevladujočem javnem interesu oziroma s cilji, ki jih zasleduje sprememba zakonodaje. Dodati je tudi, da je tudi Ustavno sodišče že v odločbi U-I-14/97 z dne 19. 11. 1998 zavzelo stališče, da je izboljšava kvalitete graditve objektov ustavno dopusten cilj in da lahko zakonodajalec zaradi varovanja javne koristi (dvig kvalitete projektiranja, večja varnost, oblikovna skladnost objektov, večja kakovost graditve) zviša izobrazbene pogoje za projektante in na novo uredi pogoje in način projektiranja objektov.

25.Iz obrazložitve k predlogu 58. člena zakona (priznavanje pridobljenih praktičnih izkušenj, izobrazbe in strokovnih izpitov v prehodnem obdobju) izhaja, da predlog člena omogoča ohranitev pridobljenih pravic v zvezi s pridobivanjem delovnih izkušenj in opravljanjem strokovnih izpitov in sicer omogoča priznanje že pridobljenih delovnih izkušenj, tudi če niso pridobljene na način, in pod pogoji, kot to določa predlog zakona (mentorstvo). Prav tako so zagotovljene pridobljene pravice oseb, ki so že opravile strokovni izpit pred uveljavitvijo zakona, da se na podlagi tako opravljenega strokovnega izpita vpišejo v imenik in pridobijo poklicni naziv po novem zakonu ter varuje pričakovane pravice posameznikov, ki po novem zakonu ne bi izpolnjevali pogojev za pristop k strokovnemu izpitu.

26.Ustavno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da Ustava izrecno varuje pridobljene pravice le zoper zakonske posege z retroaktivnim učinkom. Šele zmanjšanje pravic za čas pred uveljavitvijo zakona namreč pomeni poseg v pridobljene pravice. Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I 86/96 z dne 12. 12. 1996, ki se sicer nanaša na drug predpis, navaja, da "/s/preminjanje ureditve samo po sebi ne nasprotuje ustavnim načelom pravne države in drugim ustavnim določbam. Zoženje oziroma zmanjšanje že uveljavljenih pravic ne pomeni učinkovanja predpisa za nazaj, kadar se pravice zmanjšajo za čas po uveljavitvi zakona oziroma po spremembi odločb, izdanih na podlagi take zakonske spremembe."

27.Po presoji sodišča zakonodajalec z dvigom ravni izobrazbe ni posegel v tožnikove pridobljene pravice in do svobodne izbire zaposlitve iz drugega odstavka 49. člena Ustave. Z 49. členom Ustave zagotovljeno človekovo pravico je mogoče omejiti v primerih, ki jih izrecno določa Ustava, in zaradi varstva človekovih pravic drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave). Po ustaljeni ustavnosodni presoji je mogoče omejiti človekovo pravico, če je zakonodajalec zasledoval ustavno dopusten cilj in če je omejitev skladna z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države (splošno načelo sorazmernosti). Oceno, ali ne gre morda za prekomeren poseg, opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti, ki obsega presojo primernosti, nujnosti in sorazmernosti posega.

28.Zakonodajalcu ni mogoče očitati, da z ZAID ne bi zasledoval ustavno dopustnega cilja. Kot je navedeno v Predlogu ZAID, je s sistemsko prenovo področja uvedel nove regulatorne mehanizme zato, da bi zagotovil večjo kakovost izvajanja storitev na področju prostorskega načrtovanja in gradnje. Navedeno je povezoval tudi s preglednejšim in učinkovitejšim reguliranjem geodetskega dela in dejavnosti.

29.Zoženje oziroma zmanjšanje že uveljavljenih pravic tako ne pomeni učinkovanja predpisa za nazaj, kadar se pravice zmanjšujejo za čas po uveljavitvi zakona oziroma po spremembi odločb, izdanih na podlagi takšne ureditve. Glede na navedeno je ugotoviti, da tretji odstavek 58. člena ZAID ne učinkuje za nazaj.

30.Varstvo pridobljenih pravic, kadar zakon ureditev spreminja le za naprej, je zagotovljeno z 2. členom Ustave. Med načela pravne države sodi tudi načelo varstva zaupanja v pravo. To posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu. Ustavno sodišče je že večkrat odločilo, da sme zakonodajalec upoštevaje navedene pogoje spremeniti pogoje za opravljanje določenega poklica oziroma dejavnosti tudi za osebe, ki ta poklic oziroma dejavnost v času spremembe pravne ureditve že opravljajo. Sprememba je v skladu z načelom zaupanja v pravo, če je v razumnem sorazmerju z zasledovanim ciljem in če je prizadetim osebam dana možnost, da se na novo ureditev pripravijo.

31.Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da je predpisovanje pogojev za opravljanje določenega dela oziroma dejavnosti lahko v nasprotju z Ustavo, če ob določitvi teh pogojev, ki spreminjajo dotedanjo ureditev, ni predviden tudi ustrezen prehodni rok, ki bi omogočal prizadetim, da se pripravijo na novo ureditev in prilagodijo spremenjenim pogojem.

32.V obravnavanem primeru je določen prehodni rok 5 let, kar je po prepričanju tožnika takšen rok, ki je po oceni sodišča primeren.

33.Glede navedb tožnika o neenakopravnem obravnavanju tožnika glede na osebe, ki so bile pred uveljavitvijo ZAID že imele ustrezno strokovno izobrazbo, sodišče meni, da ne gre za neenako obravnavanje in da ni prišlo do razlikovanja na podlagi 14. člena Ustave. Neenakopravno obravnavanje bi tako nastopilo le, če bi zakon te osebe, ki niso v enakem položaju, obravnaval enako. Ugovor neenakega obravnavanja je pravno relevanten takrat, kadar gre za enake ali bistveno podobne dejanske situacije. Tožnik pa se sklicuje na dejstvo, da ima pridobljeno izobrazbo po študijskem programu prve (bolonjske) stopnje. Tako se njegov položaj v bistvenem razlikuje od položaja, ki ga zajema določba tretjega odstavka 58. člena ZAID, ki so v bistvenem drugačni od položaja tožnika. V praksi Ustavnega sodišča pa je ustaljeno stališče, da ima zakonodajalec pravico za vnaprej pravne položaje urediti tudi drugače, pomembno je le, da se s tem ne posega v že pridobljene pravice. Tožniku v tem primeru ni bilo poseženo v pridobljene pravice, saj njegove stopnje izobrazbe nihče ne osporava. Ta stopnja izobrazbe po uveljavitvi ZAID ni na zahtevani ravni, ki bi tožniku omogočila pristop k izpitu.

34.Glede na vse navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

35.Sodišče je v zadevi odločilo brez naroka, saj sta obe stranki sodišču posredovali podpisano pisno soglasje, da sodišče o sporu odloči na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave na podlagi 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K II. točki izreka

36.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------

1Predlog Zakona o arhitekturni in inženirski dejavnosti, prva obravnava 2016-2550-0007; obrazložitev k 58. členu predloga, str. 62.

2V času izdaje izpodbijane odločbe je veljal ZAID, Ur. l. RS 61/17, ki velja od 17. 11. 2017 in se uporablja od 1. 6. 2018.

3V času izdaje izpodbijane odločbe veljaven ZVis, Ur. l. RS, št. 67/93, 39/95 - odl. US, 18/98 - odl. US, 35/98 - odl. US, 99/99, 64/01, 100/03, 63/04, 94/06, 59/07 - ZŠtip, 15/08 - odl. US, 64/08, 86/09, 62/10 - ZUPJS, 34/11 - odl. US, 40/11 - ZUPJS-A, 78/11, 40/12 - ZUJF, 57/12 - ZPCP-2D, 109/12, 85/14, 75/16, 61/17 - ZUPŠ, 65/17, 49/20 - ZIUZEOP, 152/20 - ZZUOOP, 175/20 - ZIUOPDVE, 13/21 - odl. US, 42/21 - odl. US, 57/21 - odl. US.

4Glej Predlog Zakona o arhitekturni in inženirski dejavnosti, prva obravnava 2016-2550-0007; 2. točka, cilji, načela in poglavitne rešitve predloga zakona.

5Predlog Zakona o arhitekturni in inženirski dejavnosti, prva obravnava 2016-2550-0007; str. 62.

6Glej U-I-270/08 z dne 3. 5. 2010.

7Glej U-I-331/02 z dne 3. 7. 2003, U-I-93/98 z dne 9. 4. 1998 in druge.

8Glej L. Šturm, M. Blaha in ostali: Komentar Ustave Republike Slovenije, Dopolnitev-A, Fakulteta za državne in evropske študije, 2011, str. 774.