Jedro

Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je obdolženi tujec, državljan BiH, kjer ima tudi stalno prebivališče in kjer tudi dejansko prebiva in da ni prisotna kakršnakoli okoliščina, ki bi ga vezala na Slovenijo v smislu družine, zaposlitve ali premoženja na njenem ozemlju.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pripor zoper obdolženega A. M. iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podaljšalo za 2 meseca, tj. do vključno 15. 3. 2022 do 23.25 ure.

2. Zoper sklep se pritožuje zagovornik, ki izrecno ne navaja pritožbenih razlogov po 371. členu ZKP. V pritožbi nasprotuje ugotovitvam, da je izkazan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje in da so izkazane okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnosti in begosumnost. Predlaga naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor - da je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, njegova ponovitvena nevarnost in begosumnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki se mu očita v predmetnem postopku, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja iz sedaj že pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave in vseh dokazov na katerih slednji sloni. Te dokaze in njihovo vsebino je sodišče prve stopnje nazorno povzelo v 11. do 19. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Gre za izjave priče M.K., ki je kot voznik-strojnik v okviru opravljanja svojega dela pri D. d. d., skupaj s sodelavcem R. B. na odstavnem pasu avtoceste na odseku ... – ... kot prvi zaznal parkirano osebno vozilo v okvari Audi Q7 reg. št ...(BiH), v katerem se je nahajalo 13 tujcev, državljanov Pakistana, ki so nezakonito prestopili mejo, zapisnik o ogledu kraja dejanja, izpovedbe treh tujcev, državljanov Pakistana, A. K., A. M. in B. M., ki so izpovedali o okoliščinah potovanja od kampa L. v BiH do Slovenije, izjave kriminalista M. B. o okoliščinah ogleda kraja kaznivega dejanja in opravljenih poizvedbah preko mednarodnega policijskega sodelovanja, podatke o najemu zaseženega vozila, v katerem so se nahajali ilegalni prebežniki, podatke o tem, kdaj in kje je obdolženec prehajal mejo med BiH ter Hrvaško, poročila NFL o preiskavi bioloških sledi zavarovanih v vozilu Audi Q7, zapisnik o zavarovanju in preiskavi elektronske naprave z dne 16. 12. 2021 in uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 6. 1. 2022. 6. Na podlagi vsebine naštetih dokazov, kot je povzeta v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, je pritrditi oceni sodišča prve stopnje, da je na ravni utemeljenega suma izkazano, da je obdolženec izvršil prevoz 13 državljanov Pakistana, ki so nezakonito prečkali meje med BiH in Hrvaško ter Hrvaško in Slovenijo, z avtomobilom Audi Q7 z reg. št... (BiH), ki ga je najel 26. 8. 2021 pri družbi... o. o. iz kantona Sarajevo za čas do 16. 9. 2021, in sicer tako da se je eden izmed prebežnikov vozil na sovoznikovem sedežu, ostali pa so bili natlačeni v potniškem prostoru za voznikom in sovoznikom, kjer so bila naslonjala zadnjih sedežev zložena, ter prtljažniku vozila, ne da bi bili pripeti z varnostnimi pasovi, po okvari vozila pa vozilo ustavil na odstavnem pasu avtoceste A1 med priključkoma ... in ..., kjer je vozilo, v katerem so se nahajali prebežniki, zapustil in odšel neznano kam. V tem vozilu so namreč na volanskem obroču bile najdene biološke sledi, ki v večinskem delu pripadajo obdolžencu, medtem ko biološke sledi na cigaretnih ogorkih nedvomno pripadajo obdolžencu. Obdolženec je s tem vozilom mejo med BiH in Hrvaško na mejnem prehodu .... – ... prestopil že 28. 8. 2021 ob 15.14 in se vrnil v BiH ob 19.41, nato pa ponovno 30. 8. 2021 ob 1.28 uri, istega dne ob 6.50 uri pa je bilo vozilo brez voznika ustavljeno na zgoraj omenjenem mestu.

7. Čeprav je obdolženec v svojem zagovoru pred preiskovalnim sodnikom očitano mu kaznivo dejanje zanikal in trdil, da je izposojeno vozilo, ki ga je sicer vozil in v njem kadil, dal v podnajem tretji osebi in da se v zaseženem telefonu nahajajo tudi podatki o osebi, ki ji je proti plačilu prepustil vozilo v uporabo, je tudi po oceni pritožbenega sodišča verjetnost, da je obdolženec izvršil očitano mu kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni izvršil. 8. Zaključki sodišča prve stopnje o izkazanosti utemeljenega suma ne temeljijo zgolj na vsebini poročila NFL o analizi bioloških sledi zavarovanih v avtomobilu, kot zmotno navaja zagovornik, temveč tudi na številnih drugih dokazih, ki ji, zaradi česar ni mogoče šteti, da bi bil utemeljen sum omajan zgolj na podlagi zatrjevanj v zagovoru, da je povsem logično, da so se v vozilu nahajale obdolženčeve biološke sledi, saj je to vozilo uporabljal 4 dni in da bi se jih nedvomno skušal znebiti, če bi resnično izvrševal kaznivo dejanje. Sicer pa je potrebno poudariti, da s temi pritožbenimi navedbami ter nadaljnjimi trditvam, da obdolženec ne ustreza opisu voznika, kot ga je podal zaslišani begunec A. K., podaja že svojo dokazno oceno do sedaj pridobljenih dokazov, kar presega obseg preizkusa utemeljenega suma. Sodišče pri presojanju, ali je izkazan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, namreč ugotavlja le ali je glede na število in vsebino razpoložljivih dokazov verjetnost, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni storil in pri tem dokazov ne ocenjuje. Dokazna ocena je namreč prepuščena razpravnemu senatu po končani glavni obravnavi, zaradi česar zagovornik prepričljivosti zaključka sodišča prve stopnje o izkazanosti utemeljenega suma ne more omajati s podajanjem svoje dokazne ocene. Glede na pojasnjeno pa tudi ni mogoče slediti pritožbenim trditvam, da utemeljen sum ni izkazan, pritožbeni očitki o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja pa so neutemeljeni.

9. Prav tako se ni mogoče strinjati s stališčem zagovornika, da ni izkazan priporni razlog begosumnosti. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je obdolženi tujec, državljan BiH, kjer ima tudi stalno prebivališče in kjer tudi dejansko prebiva in da ni prisotna kakršnakoli okoliščina, ki bi ga vezala na Slovenijo v smislu družine, zaposlitve ali premoženja na njenem ozemlju. Ob dejstvu, da BiH svojih državljanov ne izroča, da glede na zagroženo kazen za kaznivo dejanje, ki se mu ga očita v predmetnem postopku, ni verjetno, da bi se obdolženec bil pripravljen tega postopka udeleževati, ob trditvah obdolženca, da rad potuje, da išče priložnosti za boljše življenje in da glede na to, da je na ravni utemeljenega suma izkazano, da obdolženec sodeluje v neki obliki organiziranega kriminala in zagotovo obstaja interes po zaščiti obdolženca pred sodiščem in organi pregona, je povsem utemeljeno sklepanje sodišča, da bi v primeru izpustitve obdolženca na prostost izvedba kazenskega postopka bila močno otežena ali celo onemogočena. Vse te ugotovitve zagovornik izpodbija zgolj s ponavljanjem navedb, da se je obdolženec v času od poletja do zime najmanj dvakrat vrnil v Slovenijo, česar ne bi storil, če bi bil begosumen. Senat sodišča prve stopnje je take navedbe ocenil kot neutemeljene in poudaril, da takrat, ko se je obdolženi vrnil v Slovenijo po dejanju, zoper njega še ni tekel kazenski postopek, v katerem mu grozi kazen 3 do 15 let zapora. S tako oceno sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče v celoti soglaša in istovrstne pritožbene navedbe zavrača kot neutemeljene.

10. Zaključke sodišča prve stopnje o ponovitveni nevarnosti zagovornik izpodbija zgolj na načelni ravni, ko navaja, da so neutemeljene trditve glede ponovitvene nevarnosti, ker obdolžencu že sedaj ni mogoče z gotovostjo očitati storitve kaznivega dejanja, ker ni nikakršnih dokazov, ki bi le-to potrjevali. Za odreditev in podaljšanje pripora ni potrebno, da bi sodišče bilo na stopnji gotovosti prepričano o tem, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, temveč zadošča utemeljen sum, o gotovosti pa odloča razpravljajoči senat po končani glavni obravnavi. Zato zagovornik s takimi navedbami ne more omajati prepričljivosti razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svoj zaključek, da je izkazana realna in konkretna nevarnost, da bi obdolženec na prostosti ponovil očitano mu kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče se tako strinja z zaključki, da ponovitveno nevarnost utemeljujejo tako objektivne okoliščine, ki se kažejo v teži kaznivega dejanja (za to kaznivo dejanje je zagrožena kazen od 3 do 15 let zapora), načinu in okoliščinah, v katerih naj bi bilo storjeno (v avtomobilu registriranem za prevoz 5 potnikov naj bi obdolženec prevažal 13 prebežnikov, ki so posledično bili natlačeni v vozilu in zaradi načina prevoza močno ogroženi, dejanje naj bi bilo izvršeno v sostorilstvu, ob dobri organizaciji in ob pričakovanju zaslužka), kot tudi subjektivne okoliščine, ko je mogoče na podlagi ugotovitev, da je obdolženec brez premičnega in nepremičnega premoženja, z vprašljivo zaposlitvijo, utemeljeno sklepati, da si obdolženec z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj v okviru dobro organizirane skupine sostorilcev zagotavlja sredstva za preživljanje in bi lahko trenutno situacijo, ko se v Evropi nahaja veliko število nezakonitih priseljencev, še naprej izkoriščal z namenom ustvarjanja zaslužka na račun težkih življenjih razmer nezakonitih priseljencev.

11. Tudi zaključke sodišča prve stopnje, da je odreditev oz. podaljšanje pripora nujno potrebno zaradi zagotovitve varnosti ljudi in premoženja kot ustavno zajamčeno kategorijo, v katero naj bi obdolženec posegel s svojim protipravnim ravnanjem in da pri obdolžencu ni mogoče uporabiti nobenega milejšega ukrepa, ker z nobenim drugim ukrepom ne bi bilo mogoče doseči želenega cilja zagotovitve nemotenega poteka kazenskega postopka ter preprečitve ponovitve kaznivega dejanja, zagovornik izpodbija zgolj s splošnim nestrinjanjem s takim stališčem sodišča. Tako posplošenemu nasprotovanju pa glede na prepričljive razloge v zvezi z neogibno potrebnostjo in sorazmernostjo podaljšanja pripora zoper obdolženca, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v točkah 30. do 32. obrazložitve izpodbijanega sklepa, ni mogoče slediti. Brez vsake osnove pa je tudi pritožbeni očitek, da je „predlog“ o podaljšanju pripora obremenjen z bistveno kršitvijo po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, če je obtožba prekoračena, saj zagovornik ne pojasni, v čem naj bi bila relevantna prekoračitev

12. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

13. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.