Jedro

Sodišče je kršilo kazenski zakon, ker ni presojalo, ali niso v ravnanju obdolženca, ki ga je oškodovanka kot tožilka pravno opredelila kot kaznivo dejanje grdega ravnanja po 146. členu KZ, podani znaki kaznivega dejanja razžalitve po 169. členu KZ storjenega z ravnanji (realna iniuria).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo pod točko I. izreka obdolženega M. K. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ ter pod točko II. na podlagi 1. točke 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ.

Na podlagi 3. odstavka 105. člena ZKP je oškodovanko N. M. P. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 19.596,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi napotilo na pravdo. Na podlagi 2. odstavka 96. člena ZKP pa je oškodovanko oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Zoper to sodbo je oškodovanka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo v smeri kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Oškodovanka sama je pritožbo še pisno dopolnila. Oba sta predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca spozna za krivega bodisi kaznivega dejanja grdega ravnanja po 146. členu KZ oziroma kaznivega dejanja razžalitve po členu 168/1 (pravilno 169/1 KZ) oziroma 158/1 KZ-1 ter mu izreče primerno denarno kazen, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu izpodbijane sodbe pod točko I. izreka pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo obtožbe, ker je ocenilo, da je novi Kazenski zakonik, ki je začel veljati s 1.11.2008 kaznivo dejanje grdega ravnanja dekriminiral, saj grdega ravnanja kot kaznivega dejanja, za katerega bi predpisoval izvršitveno ravnanje, posledico in sankcijo, ne pozna več. Še najbolj podobno grdemu ravnanju naj bi bilo v novem KZ-1 kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1, vendar iz opisa obdolžencu očitanega ravnanja po oceni sodišča ne izhaja, da bi bila ogrožena osebna varnost N. M. P.; posega v duševno celovitost pa po oceni sodišča ni mogoče enačiti z občutkom osebne varnosti.

Oškodovanka sama, delno pa tudi njen pooblaščenec, se s takimi razlogi ne strinjata. Predvsem oškodovanka izpostavlja splošno pravilo, da je potrebno uporabiti zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja (oziroma ustavno načelo zakonitosti v kazenskem postopku, izhajajoče iz 28. člena Ustave Republike Slovenije), razen če je novi zakon za storilce milejši. Novi zakon je seveda milejši, če določeno ravnanje dekriminira. Vendar je potrebno biti pozoren, ali ne gre morebiti za navidezno dekriminacijo. Torej ali neko ravnanje, v konkretnem primeru grdo ravnanje, ni zaobseženo s katerim drugim dejanjem. Res je, da v novem KZ-1 kaznivo dejanje grdega ravnanja kot smo ga poznali v 146. členu KZ ni več, vendar ne gre za dekriminacijo, ker je grdo ravnanje še vedno inkriminirano kot eno od izvršitvenih oblik drugih kaznivih dejanj, ki jih sicer izpodbijana sodba našteva oziroma upošteva, vendar ne naredi pravilnega zaključka, ko razloguje, da v konkretnem primeru ne more iti za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti, ker iz opisa ne izhaja, da naj bi bila ogrožena osebna varnost oškodovanke. Subsidiarni obtožni predlog je namreč obdolžencu očital, da je oškodovanko fizično napadel in z ravnanjem prizadel njeno telesno in duševno integriteto. Zato ne prepriča argument, da njena varnost ni bila ogrožena. To pa pomeni, da je grdo ravnanje še vedno inkriminirano, ker pa je za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odstavku 135. člena KZ-1 predpisana hujša kazen, je KZ-1 v tem pogledu strožji, ne pa milejši, kot je zmotno ocenilo sodišče prve stopnje.

Prav pa ima pritožnik, to je pooblaščenec oškodovanke kot tožilke, ko zatrjuje kršitev kazenskega zakona tudi zato, ker sodišče prve stopnje ob nedvomno izkazanem dejstvu, da je N.M. P. pravočasno vložila kazensko ovadbo, zaradi česar se po 3. odstavku 53. člena ZKP šteje, da gre za pravočasno vloženo zasebno tožbo, ni presojalo, ali niso v ravnanju obdolženca podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja, konkretno razžalitve po členu 169/1 KZ oziroma 158/1 KZ-1, saj je kaznivo dejanje razžalitve lahko storjeno z besedo, znakom ali ravnanjem. Pri realni iniurii gre za to, da se neko osebo omalovažuje z določenim ravnanjem, s katerim se izraža podcenjevanje oziroma nespoštovanje človekovega dostojanstva. Takšna ravnanja so npr.: klofutanje, pluvanje, vlečenje za nos, lahko pa tudi grabljenje, stiskanje telesa. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravno napačno stališče sodišča prve stopnje, da ravnanje obdolženca ni kaznivo dejanje.

Čeprav je utemeljena pritožba v smeri kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, pa pritožbeno sodišče ne more slediti predlogu po spremembi sodbe. Pooblaščenec oškodovanke namreč ta predlog utemeljuje s tem, da je dejansko stanje sicer pravilno in popolno ugotovljeno, kar pa ne drži, saj iz razlogov sodbe sploh ne izhaja, kakšno dejansko stanje je sodišče ugotovilo oziroma sodba glede odločilnih dejstev sploh nima nobenih razlogov. Zato ni podlage za spremembo sodbe niti po 5. odstavku 392. člena ZKP niti po 1. odstavku 394. člena ZKP, niti niso podani zakonski pogoji za opravo glavne obravnave po 1. odstavku 378. člena ZKP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo tako, da je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče zaslišati obdolženca, ponoviti dokazni postopek in nato o obtožbi ponovno odločiti.