Jedro

Iz izpolnitve neveljavnega posla ena stranka na račun druge ne sme neopravičeno obogateti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v tč. 1. in 3. izreka razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji denarna terjatev tožnikov do toženca v znesku 1.119.250,00 SIT (tč. 1. izreka) in da terjatev toženca do tožnikov v znesku 300.000,00 SIT ne obstoji (tč. 2). Tožencu je naložilo, da tožnikoma plača 1.119.250,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1998 dalje ter jima povrne 287.197,00 SIT pravdnih stroškov s prav takšnimi obrestmi (tč. 3). Presežek tožbenega zahtevka do 1.132.000,00 SIT in toženčev pobotni ugovor je zavrnilo (tč. 4).

Proti sodbi se iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov pritožuje toženec in predlaga njeno razveljavitev. Sodišče v obrazložitvi sodbe večkrat verjame tožnikoma in na njuno izpoved opre odločitev, pri tem pa ne obrazloži, zakaj verjame njima in ne posameznim izpovedbam prič, ki bi privedle do drugačne odločitve. Manjka torej dokazna ocena, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Odločitev je v celoti oprta na evidenco odpeljanega peska, ki sta jo sestavila tožnika sama, pri čemer se podatki tožencu po prevoznikih izstavljenih računov bistveno razlikujejo od te evidence, pa tudi medsebojno. Ob spregledu teh razlik se pokaže obstoj pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka. V nadaljevanju pritožba s podrobno analizo in primerjavo podatkov o količinah odpeljanega gramoza za potrebe gradbišča "Pan-jan" utemeljuje, da je tudi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. O teh okoliščinah bi bilo potrebno dodatno podrobno zaslišati priči S. V. in P. L.. Zmotna pa je tudi odločitev o zavrnitvi toženčevega pobotnega ugovora za znesek 300.000,00 SIT. iz podatkov spisa nedvomno izhaja, da je v peskokopu tožnikov ostala nakopana večja količina gramoza, ki ga je nakopal toženec, odvažali pa potem drugi prevozniki. Z izkopom nastajajo stroški, zato je nakopan gramoz vrednostno ocenjen višje kot gramoz v steni. Ker sta tožnika dopustila nakopani gramoz odpeljati drugim, sta s tem toženca prikrajšala najmanj za vrednost stroškov z izkopom, sama pa sta s tem obogatena. Sodišče končno ni verjelo tožencu in pričama o tem, da je 800.000,00 SIT tožnikoma že plačal. V nasprotju z izvedenimi dokazi je ob tem obrazložitev, da sta priči Š. in A. toženčeva slučajna znanca, saj sta razmerje do njega sama opisala povsem drugače in gre torej za dobra znanca. Nobenega od njiju tudi ni prosil, naj gre z njim k tožnikoma, ampak sta bila prisotna ob izročitvi denarja spotoma, ko so šli na pijačo. Brez opore v izvedenih dokazih je tudi obrazložitev, da naj bi toženec pričama kazal denar, saj sta povedali le, da je denar imel v predalu v avtomobilu in nič drugega. Pričevanje obeh prič pa je tudi v celoti skladno z izpovedbami vseh strank, da je namreč vse poslovanje potekalo na podlagi ustnih dogovorov, brez listin. Dejstva, da toženec ni zahteval potrdila o izročitvi 800.000,00 SIT, mu torej ni mogoče šteti v škodo. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker je dalo tožnikoma sodno varstvo za opravljanje nedovoljene dejavnosti glede na določbe Zakona o rudarstvu.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi izvedenih dokazov, in sicer listinskih v povezavi z izpovedbami prič ter tudi samega toženca, ki pove o sprotnem usklajevanju evidenc glede eventualnih količinskih razlik odpeljanega peska s tožencema, pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti prvostopenjskega sklepanja o ugotovljeni sporni količini gramoza. V nasprotju s pritožbenimi izvajanji sodišče druge stopnje prvostopenjske razloge v tej smeri ocenjuje kot povsem prepričljive. Dejstvo, da toženec z ugotovitvami in sklepanjem prvega sodišča ne soglaša, pa seveda ne pomeni, da dokazne ocene v izpodbijani sodbi ni in je zato ne bi bilo mogoče preizkusiti. Ker torej pritožbeno sodišče sprejema njene zaključke o količini gramoza, ki ga je toženec odpeljal iz peskokopa tožnikov, obenem zavrača kot nepotrebne pritožbene predloge za dodatno zaslišanje prič S. in P. v tej zvezi.

Slediti tudi ni mogoče pritožnikovemu stališču glede vrednosti peska v steni in nakopanega peska. Čeprav sicer gotovo drži, da s strojnim izkopom nastanejo določeni stroški, pa v konkretnem primeru, ko sta tožnika dokazano (tudi po izpovedi toženca) pesek kot tak prodajala po enotni ceni 250,00 SIT za m3, teh stroškov ni mogoče odšteti od navedene cene. Ker je torej ta cena veljala tako za odkopani kot za gramoz v steni, nikakor ni mogoče šteti, da sta bila tožnika v primeru dovolitve odvoza peska, ki ga je nakopal toženec, kakorkoli obogatena na njegov račun. Ugotovitev prvega sodišča, da torej toženčeva v pobot ugovarjana terjatev iz tega naslova ne obstoji, je zato pravilna, posledično pa tudi zavrnitev takega ugovora.

Tudi materialno pravo je po presoji sodišča druge stopnje ustrezno uporabljeno. Iz določil Zakona o rudarstvu (Ur. l. SRS št. 17/75), ki jih prvo sodišče pravilno navaja, sledi, da je pridobivanje peska brez dovoljenja pristojnega upravnega organa sankcionirano kot prekršek po samem tem zakonu. Smiselno zatrjevana ničnost obravnavanega posla torej ni podana. Celo če bi za ničnost šlo, pa tudi po predpisih Zakona o obligacijskih razmerjih (2. odst. 104. člena ZOR) toženec, ki mu je nedovoljenost dejavnosti tožnikov v smislu Zakona o rudarstvu očitno bila znana, s takim neveljavnim poslom ne sme biti okoriščen. Do takega okoriščenja pa bi seveda prišlo, če peska, kolikor ga je dejansko odpeljal, ne bi plačal. Prav v zvezi s plačilom gramoza pa pritožbeno sodišče prvostopenjski razlogi ne prepričajo. Iz izpovedi prič Š. in A. (list. št. 11, 12) ni mogoče sklepati, da sta le slučajna znanca toženca, saj sta (zlasti še Š.) to razmerje označila kot trajnejše poznanstvo in to na podlagi skupnega dela s tožencem. Ugotovljena neskladja v njunih izpovedbah po oceni pritožbenega sodišča niso taka, da bi nujno pomenila nezanesljivost njunih pričanj. Opozoriti pa ob tem velja na skladnost obeh izpovedi glede po tožencu omenjenega zneska 800.000,00 SIT ter opažanj obeh prič, da je bil šop bankovcev povezan z bančnim trakom, kakor tudi o tem, da tožnica denarja ni preštela. Enako je že ob prvem zaslišanju izpovedal tudi toženec (list. št. 19). Ker iz iste njegove izpovedi sledi, da naj bi neposredno pred tem denar dvignil v banki, verjetno 1.000.000,00 SIT, bo potrebno to okoliščino preveriti z ustreznimi poizvedbami v banki. Po taki dopolnitvi pa glede na rezultat poizvedb v povezavi z že izvedenimi dokazi ponovno pretehtati, ali je bilo zatrjevano plačilo 800.000,00 SIT izvršeno ali ne in nato o tožbenem zahtevku ponovno odločiti.

Izpodbijano sodbo je bilo torej po vsem povedanem treba razveljaviti v tč. 1. in 3., vključno s stroškovnim izrekom (čl. 370/2 in /3 ZPP). Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji nadoločilu 4. odst. 164. člena ZPP.