Jedro

Delodajalec je dolžan plačati delavcu, ki je v organizaciji zaposlen najmanj dve leti, odpravnino, razen če mu je bila zagotovljena zaposlitev v drugi organizaciji ali če se mu dokupi delovno dobo.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo tožnikovemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo odpravnine v znesku 251.110,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.2.1995 dalje in povrnitev stroškov postopka v znesku 50.247,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Zoper pravnomočno odločbo je tožnik vložil pravočasno revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče v obrazložitvi sodbe citiralo in kot dokaz uporabilo pogodbo o sofinanciranju presežnega delavca, ki je v spisu ni. V sporazumu med strankama ni nikjer navedeno, da se tožnik razliki v odpravnini (revizija odpravnino zmotno zamenjuje s preživnino) odpoveduje, posledice morebitne nejasnosti v sporazumu, ki ga je pripravila tožena stranka, pa mora ta nositi sama. Zato v dokazih v spisu ni osnove za ugotovitev, da se je tožnik odpovedal razliki v odpravnini. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, in izpodbijano sodbo razveljavi ali spremeni.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku ( Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni ugotovilo, prav tako pa ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo smiselno uveljavlja revizija (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP).

Revizija navaja, da je sodišče pri odločanju uporabilo listinski dokaz - pogodbo o sofinanciranju presežnega delavca, ki je v spisu ni. Revizijsko sodišče glede tega očitka ugotavlja, da ni utemeljen. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče formalno ves čas pravilno citira pogodbo o sofinanciranju samozaposlitve, ki jo je na podlagi posebnih meril in pogojev (z dne 25.5.1994) sklenilo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve s trajno presežnimi delavci tožene stranke. Pojem sofinanciranje presežnih delavcev se pojavlja v merilih in pogojih, povzema pa ga tudi tožena stranka v pogodbah o sofinanciranju samozaposlovanja. Zato revizijska trditev, da se sodišče sklicuje na pogodbo, ki je v spisu ni, ni sprejemljiva. To pomeni, da ni očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da v postopku pri toženi stranki in pri odločanju sodišča v izpodbijani sodbi niso bile v celoti upoštevane zahteve zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), saj niso bile uresničene določbe 36. f člena ZDR. Ta v tretjem odstavku določa, da je delodajalec dolžan plačati delavcu, ki je v organizaciji zaposlen najmanj dve leti, odpravnino, razen če mu je bila zagotovljena zaposlitev v drugi organizaciji ali če se mu dokupi delovno dobo. Revidentu ni bila zagotovljena zaposlitev v drugi organizaciji niti mu ni bila dokupljena delovna doba, pač pa mu je bila ponujena možnost samozaposlitve.

Iz pogodbe o sofinaciranju samozaposlitve, ki je bila sklenjena 16.2.1995 med ministrstvom in revidentom, izhaja, da Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve revidentu dodeljuje nepovratna sredstva, ki jih je sestavljal preostanek plač, del odpravnine in subvencija, da pa se je zato revident odpovedal vsem drugim sredstvom, ki bi jih lahko dobil iz programa aktivne politike zaposlovanja in denarnim dajatvam iz zavarovanja za primer brezposelnosti za dobo dveh let. Pogodba je revidentu omogočila uresničitev načrta samozaposlitve, ker je pač v enkratnem znesku dobil tisto, do česar bi bil tudi po zakonu upravičen, pri čemer sta pogodbeni stranki očitno zasledovali vsaka svoje interese.

Ministrstvo s čim manjšimi stroški rešiti problem brezposelnega delavca, delavec pa enkratno zagotovitev večjih denarnih sredstev za realiziranje samozaposlitve. V navedeni pogodbi ni nikjer določeno, da je z delnim izplačilom odpravnine s strani ministrstva odpravnina v celoti izplačana, ni določbe, da je delodajalec prost svojih obveznosti in ni določbe, da se revident preostanku odpravnine odpoveduje.

Tudi v sporazumu o skrajšanju odpovednega roka zaradi samozaposlitve (z dne 18.2.1995), ki sta ga podpisali pravdni stranki, ni nobene določbe, na podlagi katere bi lahko sklepali, da se je revident odpovedal pravici do polne odpravnine. S tem sporazumom je bilo samo ugotovljeno, da je revident z odločbo delodajalca z dne 3.2.1995, ki je postala dokončna 19.5.1995 (?) opredeljen kot trajni presežek. Sporazumno je bil skrajšan odpovedni rok tako, da mu delovno razmerje, namesto po izteku šestih mesecev od dokončnosti odločbe (19.8.1995), preneha dne 19.2.1995. Ta sporazum ni določil ničesar v zvezi z odpravnino, glede katere je bilo v temeljni odločbi o prenehanju delovnega razmerja (št. 393/GBM/rm z dne 3.2.1995) izrecno določeno, da delavcu (revidentu) pripada v skladu z določili ZDR.

Glede na povedano in ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 36. f člena ZDR ni pravne podlage za odločitev, da revidentu ne pripada pravica do polne odpravnine v višini, ki jo določa ZDR, ker mu je delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu prenehalo. Pravica mu je bila priznana s strani tožene stranke, tej pravici se izrecno ni odpovedal, prav tako pa v pogodbi o sofinanciranju samozaposlitve, ki jo je revident podpisal, ni nobene določbe, da mu odpravnina ne bo v celoti izplačana oziroma določbe, da je delodajalec z dodelitvijo nepovratnih sredstev revidentu s strani ministrstva prost svojih obveznosti, ki jih ima do svojega delavca, ki mu je prenehalo delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu. Določeno je samo, da revident soglaša, da mu preostanek plače, del odpravnine in subvencijo nakaže ministrstvo v enkratnem znesku, ki bo porabljen za samozaposlitev po programu in da za to v roku dveh let ne bo koristil drugih dajatev iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Zato je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je ob upoštevanju določb tretjega odstavka 36. f člena ZDR revidentu priznalo še razliko do polne odpravnine.

Neodgovorjena pa je ostala pritožbena navedba, da bi tožnik, če bi mu bila priznana še razlika do polne odpravnine, ki mu jo je priznalo sodišča prve stopnje, prejel več, kot bi mu pripadalo po določbi 36. f člena ZDR, na katero bo sodišče druge stopnje moralo poiskati pravilen odgovor.

Zato je revizijsko sodišče reviziji tožnika ugodilo in v skladu z določbo drugega odstavka 395. člena ZPP izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje O revizijskih stroških je revizijsko sodišče odločilo ob upoštevanju določb tretjega odstavka 166. člena ZPP.

Določbe ZPP je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).