Jedro

Dogovor o skupni gradnji mora obsegati tako dogovor o gradnji kot tudi (in predvsem) dogovor o nastanku solastnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 15.1.2013 - zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da obstoji lastninska pravica tožnika na nepremičnini parc. št. 1993/5 (vpisani pri vložku št. 1491 k.o. x), da na navedeni nepremičnini solastniški delež tožnika znaša do 4/10 (toženca pa do 6/10) ter da je toženec dolžan tožniku izdati ustrezno listino, s katero mu bo na navedeni nepremičnini priznal lastninsko pravico in ki bo sposobna preknjižbe v zemljiški knjigi, sicer bo tako listino nadomestila sodba (točka I. izreka), - zavrnilo podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik izključni lastnik prizidka k stanovanjski hiši, ki stoji na nepremičnini parc. št. 1993/5, k.o. x in obsega skrajno desno garažo v pritličju, dve otroški sobi in šivalnico v prvem nadstropju ter dnevno sobo, kabinet in shrambo v mansardi s souporabo vhoda in stopnišča (točka II. izreka) ter - naložilo tožniku plačilo pravdnih stroškov toženca v višini 2.534,00 EUR (točka III. izreka).

Iz vseh pritožbenih razlogov se je zoper sodbo pravočasno pritožil tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku, podrejeno da v celoti ugodi podrejenemu tožbenemu zahtevku, še podrejeno pa da sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje, ko je zaključilo, da med pravdnima strankama ter pokojno I. Š. ni bilo dogovora o skupni gradnji, zmotno ugotovilo dejansko stanje. V družinskih skupnostih je potrebno dogovore presojati zadržano in nanje sklepati tudi na podlagi konkludentnih dejanj. Na zatrjevani dogovor o skupni gradnji kaže tudi to, da je toženec pred začetkom gradnje prizidka izpeljal menjavo zemljišča z D. O., ki je bila zaradi nameravane gradnje potrebna. Pri tem je sodišče, ko je zapisalo, da navedbam tožnika o pisnem dogovoru ni sledilo, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Gre za nasprotja v razlogih sodbe, saj je sam jasno povedal, da je bil dogovor o skupni gradnji usten, glede pisnega (dogovora) pa je navajal, da naj bi ta obstajal glede zamenjave zemljišča med tožencem in D. O. Nadalje je takšno kršitev določb pravdnega postopka zagrešilo v delu, ko navaja, da naj bi tožnik obstoj dogovora zatrjeval tudi s tem, da naj bi parcelo razširil. Podano naj bi bilo nasprotje med samimi razlogi sodbe, saj je sodišče predhodno razlagalo, da je menjavo parcel izvedel toženec. Zmotno in nepopolno je dejansko stanje ugotovilo glede tega, da naj bi se toženec o gradnji dogovarjal le s svojo hčerko (zakonsko partnerico tožnika), ne pa tudi s tožnikom, kar naj bi potrdil tudi tožnik sam. Gre za kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP oziroma za nasprotje med zaključki sodišča in dokazi, saj je tožnik (kar izhaja iz zapisnika) povedal, da so se o gradnji dogovarjali vsi skupaj in da je bila sklenjena darilna pogodba odraz takega dogovora. Na podlagi te darilne pogodbe pa ni moč sklepati, da je imel toženec namen prizidano nepremičnino podariti zgolj svoji hčeri. Formalno je šlo za darilno pogodbo, ki pa je, zato da bi se stranke izognile plačilu davka, prikrivala dogovor o skupni gradnji. Nadalje je zmotno sklepanje sodišča, da na odsotnost dogovora o skupni gradnji kaže tudi dejstvo, da tožnik v zapuščinskem postopku po pokojni ženi omenjene nepremičnine v zapuščino ni priglasil. Te možnosti ni imel, saj pokojna zakonska partnerica v zemljiško knjigo kot lastnica ni bila vpisana, toženec pa v zapuščinskem postopku kot dedič tudi ni sodeloval. Pri tem je tudi prepričljivo izkazal, da je toženec vselej zatrjeval, da je prizidek last tožnika in njegove zakonske partnerice. Ni jasno, kaj je sodišče želelo povedati, ko je zapisalo, da naj bi tožnik ob zatrjevanem dogovoru o skupni gradnji in prenosu lastninske pravice sklenil tak dogovor, na podlagi katerega bi bil mogoč vpis predznambe lastninske pravice (podana je tudi kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP). Četudi bi bil dogovor o skupni gradnji sklenjen zgolj med tožencem in njegovo hčerko, je tožnik kot dedič podedoval delež, ki je bil dogovorjen I. Š. Tožnik je z ženo gradil na tujem zemljišču in je zato nastanek lastninske pravice možno presojati tudi po 25. členu ZTLR. Ko je štelo, da tožnik ni pridobil lastninske pravice, ker ni bil v dobri veri, je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. V kolikor lastnik zemljišča v treh letih ne uveljavlja pravice po prvem odstavku 25. člena ZTLR, lastninska pravica na zemljišču v skladu s sodno prakso pripade graditelju. Toženec v konkretnem primeru te pravice ni uveljavljal in je zato tožnik postal (so)lastnik zemljišča, na katerem stoji prizidek. Solastniški delež bi lahko ocenil predlagani izvedenec gradbene stroke, vendar je sodišče ta dokazni predlog neutemeljeno zavrnilo. Zmoten je tudi zaključek, da v konkretnem primeru ni prišlo do nastanka nove stvari. Iz fotografij v spisu izhaja, da gre za popolnoma drug objekt, dozidana površina je še enkrat večja od prvotne in je hiša tako popolnoma spremenjena. Glede pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem pa pritožnik navaja, da je sicer res trdil, da je toženec lastnik hiše, a je ves čas menil, da gre za skupno lastnino in zato prizidek v dobri veri uporabljal. Končno uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker v sodbi niso podani razlogi o odločilnih dejstvih. Sam se je namreč na prvem naroku skliceval tudi na to, da je prizidek skupno premoženje tožnika in njegove zakonske partnerice, do česar pa se sodišče v sodbi sploh ni opredelilo.

Toženec je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da mora dogovor o skupni gradnji obsegati tako dogovor o gradnji kot tudi (in predvsem) dogovor o nastanku solastnine. Ni sporno, da je v konkretnem primeru do gradnje prizidka prišlo. Vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov prepričljivo zaključilo, da med tožnikom, tožencem in toženčevo hčerko do dogovora o nastanku solastnine (in s tem dogovora o skupni gradnji) ni prišlo. Okoliščina, da je toženec s svojo polsestro zamenjal del zemljišča in s tem omogočil gradnjo prizidka, kot taka dokazuje zgolj dejstvo gradnje, ne pa tudi dogovora o nastanku solastnine, kakor to neprepričljivo zatrjuje tožnik. Takšno prepričanje krepi tudi dejstvo, da tožnik v zapuščinskem postopku po pokojni zakonski partnerici v zapuščino ni priglasil solastniškega deleža na predmetni nepremičnini, ki bi ji z ozirom na zatrjevani dogovor pripadel. Če bi tak dogovor obstajal, je moč utemeljeno verjeti, da bi postopal drugače. Tudi ne drži pritožnikova navedba, da v zapuščinskem postopku ni imel možnosti uveljavljati solastninske pravice pokojne zakonske partnerice na nepremičnini. Dediči lahko kot zapuščino vselej priglasijo premoženje, za katerega menijo, da pripada zapustniku.(1) Da dogovora o nastanku solastnine ni bilo, pa izhaja tudi iz same darilne pogodbe sklenjene med tožencem in njegovo hčerko. Če bi predhodno že obstajal dogovor o nastanku solastnine na predmetni nepremičnini, ni jasno, zakaj bi slednja sklenila takšno darilno pogodbo. Poleg tega bi bilo, če bi ta pogodba, kakor navaja tožnik, res odražala obstoj dogovora o nastanku solastnine, utemeljeno pričakovati, da bi kot obdarjenec v njej nastopal tudi sam. Pritožbena navedba, da je sklenjena darilna pogodba prikrivala zgolj dogovor o nastanku solastnine (zaradi izogibanja plačilu davka) pa predstavlja nedopustno in posledično neupoštevno pritožbeno novoto v smislu določbe prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku,(2) saj tega tožnik v postopku na prvi stopnji ni navajal. Stališče sodišča prve stopnje, da bi stranke, če bi res želele skleniti dogovor o nastanku solastnine, tega sklenile v obliki, ki bi tožniku in njegovi zakonski partnerici omogočala vpis (predznambe) v zemljiško knjigo, je povsem razumljivo (pa tudi razumno). Zato pritožnikovi navedbi, da ni jasno, kaj je želelo sodišče prve stopnje s tem povedati, ni moč slediti. Res je, da tožnik ni zatrjeval, da bi obstajal (tudi) pisen dogovor o nastanku solastnine (kakor to napak navaja sodišče prve stopnje), kar pa ni bistveno. Pomemben je le (prepričljiv) zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal ne pisnega in ne ustnega dogovora o nastanku solastnine.(3) Iz izvedenih dokazov tudi ne izhaja, da naj bi bil dogovor o nastanku solastnine sklenjen zgolj med tožencem in njegovo hčerko (in da naj bi tožnik solastniški delež na nepremičnini pridobil kot dedič po umrli zakonski partnerici). Take navedbe so obenem v popolnem nasprotju s tožbenimi navedbami, da naj bi bil dogovor o nastanku solastnine sklenjen med tožnikom, tožencem in hčerko slednjega.

V zvezi s tožnikovo navedbo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da slednji solastninske pravice na nepremičnini ni pridobil na podlagi določbe 25. člena Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih,(4) pa je ključno to, da je toženec kot lastnik zemljišča pred začetkom gradnje prizidka vedel za gradnjo in pri njej tudi (vsaj) finančno sodeloval (kar priznava tudi tožnik). Vedenje in sodelovanje tretjega (tj. lastnika zemljišča) pri gradnji pa po ustaljeni sodni praksi izključuje uporabo določb ZTLR o gradnji na tujem svetu,(5) zaradi česar tožnik na tej pravni podlagi ni mogel pridobiti lastninske pravice.

Tudi ZTLR je kot pogoj za priposestvovanje določal dobro vero. Tožnik pa je (kar priznava sam) pred pričetkom gradnje vedel, da je lastnik zemljišča toženec. Ker dogovora o nastanku solastnine ni bilo,(6) zato ni mogel biti upravičeno prepričan, da je z izgradnjo prizidka na predmetni nepremičnini nastala solastnina. Prav tako z izgradnjo prizidka ni nastala nova stvar. Obsežnost vlaganj in povečanje stanovanjske površine sama po sebi namreč ne vodita v spremembo identitete nepremičnine in s tem nastanek nove stvari. Zatrjevana vlaganja so lahko povečala kakovost, funkcionalnost in posledično vrednost obstoječe nepremičnine, niso pa spremenile njene substance.(7) Očitno neutemeljene pa so tudi tožnikove navedbe o skupnem premoženju, ki naj bi nastalo v času zakonske zveze s pokojno I. Š. Tožnik in njegova pokojna zakonska partnerica sta namreč vlagala v nepremičnino tretjega (tj. toženca), zaradi česar na tej podlagi nista mogla pridobiti lastninske pravice (oz. posledično stvarnopravnega zahtevka).

Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Tožnik s svojo pritožbo ni uspel, zato sam krije stroške pritožbenega postopka nastale z vložitvijo pritožbe (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Tudi toženec krije sam svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo,(8) saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o pritožbi tožnika (1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).

(1) Okoliščina, da na nepremičnini ni vknjižena (so)lastninska pravica zapustnika, ne predstavlja nobene ovire.

(2) Ur. l. RS, št. 26/1999 z nadaljnjimi spremembami, v nadaljevanju ZPP.

(3) Iz istega razloga nadalje ni relevantno, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo tudi, da naj bi tožnik navajal, da je sam razširil parcelo in da se sam s tožencem ni dogovarjal o gradnji.

(4) Ur. l. SFRJ, št. 6/1980 z nadaljnjimi spremembami, v nadaljevanju ZTLR.

(5) Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbah II Ips 39/2010, II Ips 733/2009, II Ips 282/2004 in druge.

(6) Njegovega obstoja tožnik ni izkazal. (7) Prizidka ni moč šteti za funkcionalno samostojno enoto, kar bi bila tista okoliščina, zaradi katere bi vlaganja v že obstoječo zgradbo utemeljevala stvarnopravni zahtevek.

(8) Ki jih tudi sicer po višini ni opredelil.