Jedro

Glede uveljavljanja načela sorazmernosti sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 34. člena ZIZ, na predlog upnika, do konca izvršilnega postopka, dovoli poleg že dovoljenih sredstev oziroma predmetov, izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetnih oziroma namesto že dovoljenih sredstev in predmetov z drugimi sredstvi oziroma drugimi predmetih. V tej fazi postopka še niti nima zadostnih informacij za presojo, ali je podana sorazmernost predlaganih sredstev in predmetov izvršbe v primerjavi z višino terjatve (3. člen ZIZ), dolžno pa je paziti na dovoljenost predlaganih sredstev in predmetov (30. in 32. člen ZIZ) in na izvzetja oziroma omejitve izvršbe, predvidene v ZIZ. Upnik pa pri izbiri sredstev in predmetov izvršbe ni omejen glede na višino terjatve. ZIZ namreč ne določa spodnje meje terjatve, za izterjavo katere bi bilo dopustno dovoliti izvršbo na nepremičnino, niti ne predvideva, da bi bilo dopustno dovoliti izvršbo na nepremičnino šele po tem, ko izterjava terjatve z drugimi sredstvi izvršbe ne bi bila mogoča. Primer Vaskrsić, na katerega se sklicuje dolžnik, ne utemeljuje posplošenega zaključka, da bi bila v vseh primerih izključena izvršba na nepremičnino zaradi izterjave relativno nizke terjatve, saj je potrebno upoštevati okoliščine in posebnosti vsakega konkretnega primera, kot pravilno navaja že sodišče prve stopnje. Če namreč upnik ugotovi, da do poplačila terjatve ne bo prišel drugače, kot z izvršbo na nepremičnino, mu pravnega varstva ni mogoče odreči. V primeru, ko se izterjuje nizek dolg pa je od dolžnika realno pričakovati, da bo poskrbel za to, da zaradi tega ne bo izgubil nepremičnine, torej da bo, ali terjatev plačal, ali pa izkoristil eno izmed možnosti, ki jih ponuja veljavna zakonodaja. Nizka višina terjatve torej sama po sebi, po mnenju višjega sodišča, še ni razlog za zavrnitev upnikovega predloga za dovolitev izvršbe s prodajo dolžnikovega deleža nepremičnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I ugovor dolžnika z dne 5. 6. 2017 zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom opr. št. In 929/2005 z dne 22. 5. 2017 zavrnilo, v točki II pa odločilo, da upnik sam nosi svoje stroške odgovora na ugovor z dne 29. 6. 2017. 2. Zoper sklep se pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da kar se tiče uveljavljanja načela sorazmernosti sodišče v obrazložitvi navaja, da primer Vaskrsić (na katerega se sklicuje dolžnik) ne utemeljuje dolžnikovega posplošenega zaključka, da bi bila v vseh primerih, ko se zatrjuje relativno nizka terjatev, izvršba na nepremičnini izključena. Upoštevati je potrebno okoliščine in posebnost vsakega primera posebej. V konkretnem primeru naj bi bilo dejansko stanje bistveno drugačno od dejanskega stanja v zadevi Vaskrsić, saj je bila dolžniku zarubljena nepremičnina v kateri ne živi, njegov solastniški delež te nepremičnine pa znaša zgolj 1/15. Tako kot v zadevi Vaskrsić, dolžnik stanuje v nepremičnini, katera naj bi se rubila in dolžnik druge nepremičnine kot tiste, ki se nahaja na naslovu Ulica 1, nima. Na naslovu Cesta 18, dolžnik ni lastnik prav nobene nepremičnine. Dejstvo je, da se njegova nepremičnina nepravilno vodi na naslovu Cesta 18, čeprav je dejansko pravi naslov Ulica 1. Nesporno gre v tem primeru za zelo nizko terjatev, to je za poplačilo 129,55 EUR, zato gre za povsem nesorazmeren ukrep, ki pomeni kršitev z ustavo zajamčenih pravic, to je pravice do lastnine.

3. V odgovoru na pritožbo upnik opozarja na sprenevedanje dolžnika v zvezi z navedbami, da dolžnik ne prebiva na naslovu Cesta 18, temveč na naslovu Ulica 1 in da na naslovu Cesta 18, nima nobene nepremičnine. Upnik je v postopku že predložil odgovor GURS na poizvedbo o lastništvu nepremičnine, iz katerega jasno izhaja, da je dolžnik lastnik nepremičnine ID znak X-1, gre za posamezni del stavbe, na naslovu Cesta 18 in je v zemljiški knjigi na tej nepremičnini vpisana lastninska pravica dolžnika. Dolžnik navaja, da ne razume od kje sodišču zaključek, da dolžnik v nepremičnini, ki je predmet izvršbe, ne živi. Upnik izpostavlja, da dolžnik sam navaja, da biva na naslovu Ulica 1 in ne na naslovu Cesta 18, kjer se glede na javne evidence nahaja nepremičnina dolžnika. Navedbe dolžnika, da v nepremičnini, ki je predmet izvršbe stanuje so prepozne, saj to uveljavlja šele v pritožbi. Te navedbe dolžnika so kontradiktorne v zvezi z njegovo trditvijo v ugovoru, da živi na Ulici 1 in da na naslovu Cesta 18 ni lastnik nobene nepremičnine. Navedba, da naj bi se nepremičnina dolžnika nepravilno vodila na naslovu Cesta 18, je pravno popolnoma neupoštevna in neresnična. Upnik je lastništvo nepremičnine dokazal z jasno listino, katero dolžnik ni izpodbil. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu s 350. členom v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami - v nadaljevanju ZIZ).

6. V predmetnem postopku je sodišče prve stopnje, na predlog upnika, s sklepom z dne 22. 5. 2017 odločilo, da se izvršba, zaradi izterjave stroškov izvršilnega postopka (ki pa ne predstavljajo le stroškov v višini 129,55 EUR, ki so odmerjeni v sklepu z dne 22. 5. 2017, kot to neutemeljeno navaja dolžnik), nadaljuje z novim izvršilnim sredstvom, med drugim z izvršbo na nepremičnine, ki predstavlja del stavbe X-2, v lasti dolžnika do 1/15. 7. Na dolžnikove ugovorne navedbe (ugovor zastaranja in pobotni ugovor), je odgovorilo že sodišče prve stopnje, ki je dolžniku pravilno pojasnilo, da so ugovorni razlogi, zaradi katerih lahko dolžnik izpodbija sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, omejeni le na novo izvršilno sredstvo in predmet izvršbe, zato se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje, vsebovane v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Pravilna je odločitev tudi v delu, v katerem dolžnik izpodbija lastništvo zarubljenega deleža nepremičnine, saj iz vpogleda v podatke v zemljiški knjigi izhaja, da je dolžnik imetnik 1/15 lastniškega deleža nepremičnine z ID znakom X-2, na katero se nadaljuje predmetna izvršba. Gre za posamezni del stavbe, na naslovu Cesta 18, na katerem je v zemljiški knjigi, na deležu dolžnika do 1/15, vpisana lastninska pravica, kar dolžnik v tem postopku ni uspel izpodbiti, zato so njegove ugovorne navedbe tudi v tem delu neutemeljene.

8. Glede uveljavljanja načela sorazmernosti pa pritožbeno sodišče pojasnjuje dolžniku, da sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 34. člena ZIZ, na predlog upnika, do konca izvršilnega postopka, dovoli poleg že dovoljenih sredstev oziroma predmetov, izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetnih oziroma namesto že dovoljenih sredstev in predmetov z drugimi sredstvi oziroma drugimi predmetih. V tej fazi postopka še niti nima zadostnih informacij za presojo, ali je podana sorazmernost predlaganih sredstev in predmetov izvršbe v primerjavi z višino terjatve (3. člen ZIZ), dolžno pa je paziti na dovoljenost predlaganih sredstev in predmetov (30. in 32. člen ZIZ) in na izvzetja oziroma omejitve izvršbe, predvidene v ZIZ. Upnik pa pri izbiri sredstev in predmetov izvršbe ni omejen glede na višino terjatve. ZIZ namreč ne določa spodnje meje terjatve, za izterjavo katere bi bilo dopustno dovoliti izvršbo na nepremičnino, niti ne predvideva, da bi bilo dopustno dovoliti izvršbo na nepremičnino šele po tem, ko izterjava terjatve z drugimi sredstvi izvršbe ne bi bila mogoča. 9. Primer Vaskrsić, na katerega se sklicuje dolžnik, ne utemeljuje posplošenega zaključka, da bi bila v vseh primerih izključena izvršba na nepremičnino zaradi izterjave relativno nizke terjatve, saj je potrebno upoštevati okoliščine in posebnosti vsakega konkretnega primera, kot pravilno navaja že sodišče prve stopnje. Če namreč upnik ugotovi, da do poplačila terjatve ne bo prišel drugače, kot z izvršbo na nepremičnino, mu pravnega varstva ni mogoče odreči. V primeru, ko se izterjuje nizek dolg pa je od dolžnika realno pričakovati, da bo poskrbel za to, da zaradi tega ne bo izgubil nepremičnine (v obravnavanem primeru deleža 1/15 nepremičnine), torej da bo, ali terjatev plačal, ali pa izkoristil eno izmed možnosti, ki jih ponuja veljavna zakonodaja. Nizka višina terjatve torej sama po sebi, po mnenju višjega sodišča, še ni razlog za zavrnitev upnikovega predloga za dovolitev izvršbe s prodajo dolžnikovega deleža nepremičnine.

10. Višje sodišče le pojasnjuje, da tudi sama Novela ZIZ ne izključuje prodaje nepremičnine, ki je dolžnikov dom, temveč predvideva le večje varstvo dolžnika v takšnih primerih (šesti in sedmi odstavek 169. člena ZIZ). V konkretnem primeru je namreč upnik predlagal tudi izvršbo na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet in če bo sodišče ugotovilo, da ima dolžnik rubljiva sredstva na računu in bo terjatev na ta način poplačana, se tudi izvršba na nepremičnino ne bo opravila. Glede na to, da dolžnik terjatve ni poravnal, niti ne navaja nobenih dejstev oziroma okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na njegovo prizadevanje, da bi terjatev poplačal, je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da gre za povsem nesorazmeren ukrep, ki pomeni kršitev z ustavo zajamčenih pravic (zaščito pravice do lastnine), saj bi to v skrajnem primeru lahko pomenilo, da terjatve v nizkem znesku niti ni mogoče izterjati (torej je tudi ni treba plačati), kar pa nedvomno ni sporočilo niti navedenih načel, niti prej omenjene sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v t.i. zadevi Vaskrsić. Na dolžnikove ugovorne navedbe, da je glede na višino terjatve izvršba na nepremičnino pretirana in da stanuje v nepremičnini, ki je predmet izvršbe oziroma, da na naslovu Cesta 18, ni lastnik nepremičnine, pa je izčrpno odgovorilo že sodišče prve stopnje, na kar se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje, v izogib ponavljanju. Pri tem le še dodaja, da je dovoljena izvršba v skladu z namenom izvršilnega postopka in z možnostmi, ki jih ima dolžnik, da prodajo svoje nepremičnine prepreči. 11. Višje sodišče je glede na navedeno in ker ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Kljub temu, da dolžnik s pritožbo ni uspel, upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni prispeval. Navedel ni namreč nobenega takšnega dejstva, ki višjemu sodišču ne bi bilo poznano oziroma ki ne bi izhajalo iz podatkov spisa. Zato je bil odgovor nepotreben in posledično tudi stroški zanj (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Izterjava v sklepu o izvršbi odmerjenih stroškov in vseh nadaljnjih stroškov tega izvršilnega postopka (stroški ugovornega postopka, odmerjeni v pravnomočnem sklepu z dne 11. 4. 2006, stroški izvršitelja, odmerjeni v pravnomočnem sklepu z dne 7. 8. 2008 v višini 528,43 EUR). 2 gl. Načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 19. 6. 1996). 3 zaradi katerega je Evropsko sodišče za človekove pravice Republiki Sloveniji naložilo plačilo odškodnine 4 Ur. list RS št. 11/2018 z dne 23. 2. 2018.