Jedro

Izpodbijani sklep o prekinitvi upravnega postopka ne pomeni odločitve o kakršni koli materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke v smislu 2. člena ZUS-1. V konkretnem primeru prekinitev postopka pomeni (samo) to, da tožeča stranka v času prekinitve postopka (še) ne more zahtevati od upravnih organov prve in druge stopnje sprejetja odločitve v zvezi z njenim zahtevkom za ugotovitev ničnosti spornega prometnega dovoljenja.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je tožbo z dne 12. 4 2018 zaradi molka organa v zvezi z njenim predlogom za ugotovitev ničnosti prometnega dovoljenja, izdanega za vozilo s številko šasije ... z dne 18. 2. 2017, naknadno razširila še na sklep o prekinitvi postopka, ki je bil prav tako izdan dne 12. 4. 2018. 2. V tožbi navaja, da je dne 5. 10. 2017 pri Ministrstvu za infrastrukturo vložila predlog za ugotovitev ničnosti navedenega prometnega dovoljenja, ki ga je drugostopenjski organ odstopil v reševanje prvostopenjskemu organu, in sicer nosilcu javnih pooblastil A.d.o.o. iz Ljubljane. Ker o navedenem predlogu tožeče stranke prvostopenjski organ ni izdal odločbe v zakonskem roku, je tožeča stranka dne 27. 11. 2017 s posebno pisno vlogo Ministrstvu za infrastrukturo predlagala prevzem zadeve zaradi molka organa. Ministrstvo za infrastrukturo je prvostopni organ z dopisom pozvalo, naj v najkrajšem možnem času oziroma v roku 15 dni odloči o predlogu tožeče stranke. Čeprav je navedeni rok neuspešno potekel najkasneje 27. 12. 2017, kljub temu nosilec javnega pooblastila o zahtevku tožeče stranke še vedno ni odločil. Zato je tožeča stranka zaradi poteka vseh rokov za izdajo odločbe v skladu s 4. odstavkom 239. člena ZUP vložila dne 11. 1. 2018 pritožbo zaradi molka organa, s katero je pritožbenemu organu druge stopnje predlagala, naj pridobi zadevni upravni spis in nato sam meritorno odloči, tožeči stranki pa prizna tudi stroške postopka. Ker tožena stranka, kljub vložitvi pritožbe zaradi molka prvostopnega organa, tudi sama v zakonsko določenem 60-dnevnem roku ni izdala odločbe, je tožeča stranka v skladu z 2. in 4. odstavkom 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) vložila 20. 3. 2018 dodatno zahtevo za izdajo odločbe v dodatnem roku 7 dni in ker se je tudi ta rok neuspešno iztekel 27. 3. 2018, saj drugostopenjski organ tudi v dodatnem, 7-dnevnem roku ni izdal zahtevane odločbe, je tožeča stranka vložila tožbo zaradi molka organa na podlagi 2. odstavka 28. člena ZUS-1. V tožbi je glede dejanskega stanja zadeve pojasnila, da je lastnica številnih motornih vozil, med drugim priklopnega vozila Schwarzmuller s št. šasije ..., ki ga je na podlagi sklenjene pogodbe o leasingu 8033/2016 izročila v posest družbi B. d.o.o. iz C., vendar slednja svoje obveznosti iz pogodbe o leasingu ni nikoli izpolnila, saj ni nikoli poplačala vseh leasing obrokov. Kljub temu je 18. 2. 2017 neznana oseba pri nosilcu javnega pooblastila predložila listino „Izjava o poplačilu leasinga“ z dne 15. 2. 2017, na kateri je bil ponarejen žig tožeče stranke in podpis odgovorne osebe, z neresnično vsebino, da je družba B. d.o.o. odplačala obveznosti po leasing pogodbi, čeprav to ne drži. Na podlagi predložene ponarejene oziroma krive listine je nosilec javnega pooblastila izdal sporno prometno dovoljenje, ki kot lastnika navaja družbo B. d.o.o., enaka sprememba pa je registrirana tudi v registru motornih in priklopnih vozil. Ker tožeča stranka z izpodbijanim aktom ne razpolaga, zato predlaga, naj te podatke posreduje tožena stranka, saj je identiteta vozila, za katero je bilo sporno prometno dovoljenje izdano, sicer nedvomna in izhaja iz posredovane številke šasije. Poudarja, da je bilo sporno prometno dovoljenje izdano brez zahteve tožeče stranke, ki bi jo edina lahko vložila kot lastnica navedenega vozila, medtem ko družba B. d.o.o., ker ni bila lastnica vozila, tudi ni imela legitimacije za vložitev zahteve za izdajo prometnega dovoljenja. V tej zvezi se tožeča stranka sklicuje na določila Pravilnika o registraciji motornih in priklopnih vozil (v nadaljevanju Pravilnik), ki v 1. odstavku 13. člena izrecno določa, da vlogo za registracijo vozila poda lastnik vozila na predpisanem obrazcu. Pravilnik tako povsem jasno priznava svojstvo stranke le lastniku vozila. Kljub temu, da tožeča stranka poseduje predmetno vozilo in predhodno prometno dovoljenje, navedenega vozila kljub temu ne more registrirati. To pa izključno zaradi opisanega ravnanja družbe B. d.o.o. Zato meni, da je podan ničnostni razlog po 5. točki 1. odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj je bilo sporno prometno dovoljenje izdano kot posledica nedovoljenega dejanja - oblikovanja Izjave tožeče stranke, v kateri sta poleg neresnične vsebine tudi ponarejen žig tožeče stranke in ponarejen podpis odgovorne osebe, tako da gre v celoti za ponarejeno listino. V dokazne namene predlaga, naj sodišče zasliši direktorja tožeče stranke in vpogleda listino - Izjavo o poplačilu leasinga z dne 15. 2. 2017, ki je bila uporabljena kot dokazilo o lastništvu in nato izreče za nično sporno prometno dovoljenje, ki ga je prvostopni organ - A. d.o.o., izdal za vozilo z navedeno številko šasije .... Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena ZUS-1 predložila predmetne upravne spise in sodišče obvestila, da je v zadevi izdala sklep o prekinitvi postopka do rešitve predhodnega vprašanja glede obstoja kaznivega dejanja, ki je bil tožeči stranki vročen dne 16. 4. 2018. 4. V nadaljnji pripravljalni vlogi z dne 30. 5. 2018 tožeča stranka izrecno vztraja pri vloženi tožbi zaradi molka organa in jo razširja tudi na zadevni sklep o prekinitvi postopka št. 3716-2/2018/17-02411138 z dne 12. 4. 2018. Navaja še, da ima sama sicer v posesti priklopno vozilo, na katero se nanaša sporno prometno dovoljenje, vendar le-tega ne more registrirati, posledično pa tudi ne uporabljati. Ker sama za razliko od tožene stranke meni, da je v zadevi možno odločiti, ne da bi se postopek prekinil, sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijani sklep o prekinitvi postopka in naj izreče za nično sporno prometno dovoljenje ter toženi stranki naloži povrnitev tožničinih stroškov postopka. Z nadaljnjo pripravljalno vlogo in urgenco predlaga prednostno reševanje obravnavane sporne zadeve.

K točki 1:

5. Sodišče je tožbo zavrglo.

6. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep tožene stranke o prekinitvi upravnega postopka, v zvezi s katerim je bil sprožen upravni spor s tožbo zaradi molka organov prve in druge stopnje o zahtevi za ugotovitev ničnosti spornega prometnega dovoljenja, in sicer do pravnomočne odločitve o predhodnem vprašanju obstoja kaznivega dejanja v zvezi z uveljavljanim ničnostnim razlogom iz 5. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, torej do pravnomočne odločitve v kazenskem postopku.

7. Sodišče ob upoštevanju stališč, ki jih je v primerljivi zadevi izrazilo Ustavno sodišče v odločbi št. Up-619/15 in na podlagi navedene odločbe Ustavnega sodišča izraženih stališč Vrhovnega sodišča v sklepu št. I Up 109/2016, glede na okoliščine konkretnega primera ocenjuje, da v tem upravnem sporu vložena tožba zaradi molka organa, naknadno razširjena na izpodbijani sklep o prekinitvi upravnega postopka, ne pomeni odločitve o kakršni koli materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke v smislu 2. člena ZUS-1. Prav tako pri izpodbijanem sklepu tudi ne gre za sklep iz 5. člena ZUS-1, ki ga je mogoče v upravnem sporu izpodbijati le, če je z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan, saj za to v obravnavani sporni zadevi očitno ne gre, ker je z izpodbijanim sklepom o prekinitvi postopka bil zadevni upravni postopek zgolj začasno prekinjen in se bo po tem, ko bo prenehal obstajati razlog, zaradi katerega je bil prekinjen, tudi nadaljeval. Procesni akt namreč je in ostane procesni akt, ne glede na to, na katerem pravnem področju in v kakšnih okoliščinah je bil izdan, saj ga definira že njegov izrek, in sicer, da se postopek prekine. S tem pa se sodno varstvo strank v upravnem sporu zgolj začasno odloži, in sicer do sprejema dokončne meritorne odločitve pristojnega organa o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Sodno varstvo samo po sebi tako še ni neučinkovito. Glede na navedeno torej s strani tožeče stranke zatrjevane okoliščine, da bo ugotavljanje kazenske odgovornosti dolgotrajno in da za tožečo stranko po tolikšnem času rešitev zadeve ne bo več imela pomena, ne morejo vplivati na drugačno odločitev, saj v konkretnem primeru prekinitev postopka pomeni (samo) to, da tožeča stranka v času prekinitve postopka (še) ne more zahtevati od upravnih organov prve in druge stopnje sprejetja odločitve v zvezi z njenim zahtevkom za ugotovitev ničnosti spornega prometnega dovoljenja.

8. Napačni pravni pouk v izpodbijanem sklepu o prekinitvi postopka, da je zoper ta sklep dopusten upravni spor, stranki sicer ne sme biti v škodo, vendar pa ji po ustaljeni upravno sodni praksi, kot izhaja med drugim iz sklepa Vrhovnega sodišča št. I Up 109/2016 z dne 22. 11. 2017, hkrati ne more dati več pravic, kot ji pripadajo skladno z zakonom. To tudi pomeni, da konkretna odločitev o prekinitvi upravnega postopka ni akt, ki bi se lahko izpodbijal s samostojno tožbo v upravnem sporu. Ker izpodbijani sklep ni akt, ki se lahko (samostojno) izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo kot nedopustno, saj tožeča stranka v konkretnem primeru izpodbija zgolj procesno odločitev (o molku organa oziroma o prekinitvi upravnega postopka), ki ne pomeni odločitve o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke in hkrati ne sodi med sklepe iz 2. odstavka 5. člena ZUS-1, s katerimi je postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan, zato posledično tudi ne uživa samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu. V zadevi je sodišče odločilo brez oprave glavne obravnave, saj je moralo tožbo zavreči že v okviru predhodnega preizkusa tožbe na podlagi ugotovitve neobstoja procesne predpostavke iz 4. točke 1. odstavka 36. člena v zvezi z 2. odstavkom 36. člena ZUS- 1 za začetek in tek sodnega postopka. Ob ugotovitvi, da v konkretnem primeru torej niso kumulativno izpolnjene vse predpisane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavanje tožbe, se sodišče do preostalih tožbenih navedb ni dodatno še posebej opredeljevalo.

9. Sodišče želi ob tem še pojasniti, da ima tožeča stranka možnost vse morebitne nepravilnosti v zvezi z izpodbijano odločitvijo o prekinitvi postopka uveljavljati v okviru možnih pravnih sredstev zoper končno odločitev o njeni vlogi za ugotovitev ničnosti spornega prometnega dovoljenja.

K točki 2:

10. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka v primeru, ko sodišče tožbo zavrže ali zavrne.