Jedro

Ker enotna kazen ne sme doseči seštevka določenih kazni, je v tem primeru moč izreči kot enotno kazen, ki ne bo v škodo obsojencu, le kazen 6 mesecev zapora, pa čeprav mora biti enotna kazen večja od vsake posamične določene kazni.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne..., v odločbi o enotni kazni spremeni tako, da se obsojenemu D.B. izreče enotna kazen 6 (šest) mesecev zapora, vanjo pa se všteje čas prestane kazni od... dalje.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne..., je bil D.B. spoznan za krivega kaznivega dejanja tatvine po 2. odstavku 211. člena KZ in mu je bila zanj izrečena (pravilno po 48. členu KZ določena) kazen 1 mesec zapora, nato pa ob upoštevanju pravnomočne kazni 6 mesecev zapora, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne... , v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne..., izrečena enotna kazen 6 mesecev in 15 dni zapora.

Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec dr. Z.F. dne... vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka in kršitve določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). V zahtevi vložnik opozarja, da je bil z odločbo o enotni kazni dvakrat kršen materialni zakon, obakrat v škodo obdolženca: prvič 4. odstavek 37. člena KZ, ki določa, da se sme kazen zapora izrekati na dneve le do 6 mesecev in drugič 1. odstavek 48. člena KZ, ker sodišče ni izreklo, da se obdolžencu v izrečeno kazen všteje del že prestane kazni. S slednjim je prvostopno sodišče po oceni vložnika kršilo tudi 6. točko 1. odstavka 359. člena ZKP. Vložnik predlaga, da vrhovno sodišče sodbo spremeni tako, da izreče obdolžencu enotno kazen v skladu z navedenimi zakonskimi določbami.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z izrekom enotne kazni 6 mesecev in 15 dni zapora kršilo določbo 4. odstavka 37. člena KZ v škodo obsojenca. Po navedeni določbi se kazen zapora izreka na cela leta in cele mesece, le do 6 mesecev tudi na cele dni. Ker po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ enotna kazen ne sme doseči seštevka določenih kazni,je v tem primeru moč izreči kot enotno kazen, ki ne bo v škodo obsojencu, le kazen 6 mesecev zapora, pa čeprav mora biti enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni (2. točka 1. odstavka 47. člena KZ). To pomeni, da je moč kršitev zakona v škodo obsojenca v tem primeru odpraviti z izrekom kazni, ki je sicer v nasprotju z navedenim zakonskim določilom, vendar pa je izrek takšne kazni obsojencu v korist. Vrhovno sodišče je zato ugotovljeno kršitev zakona odpravilo z izrekom enotne kazni 6 mesecev zapora.

Vložnik tudi utemeljeno uveljavlja kršitev 1. odstavka 48. člena KZ in 6. točke 1. odstavka 359. člena ZKP. Obsojenec je dne... začel prestajati pravnomočno 6 mesečno kazen, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne..., in je to kazen prestajal še v času, ko mu je bila izrečena nova sodba in enotna kazen ob upoštevanju te 6 mesečne kazni kot že določene, ni pa mu bil pri tem vštet v izrečeno enotno kazen zapora že prestani del kazni kot to določa 1. odstavek 48. člena KZ. Ta kršitev je imela hkrati za posledico, da izpodbijana sodba tudi nima odločbe o vštetju že prestane kazni, kot to določa 6. točka 1. odstavka 359. člena ZKP. Navedeni kršitvi je vrhovno sodišče odpravilo s spremembo sodbe po pooblastilu 2. odstavka 426. člena ZKP tako, da je obsojencu v izrečeno enotno kazen štelo čas že prestane kazni od... dalje.