Jedro

Ugotovitev, ali je določeno zemljišče gozd ali ne, je odvisna zlasti od stanja v naravi oziroma od odgovora na vprašanje, ali je zemljišče poraslo z gozdnim drevjem, ne pa od načina njegove opredelitve v prostorskih aktih.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. S.H. je bil z uvodoma navedeno odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano (prekrškovni organ) v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru ZSV 264/2008 z dne 5.3.2009 spoznan za odgovornega storitve prekrška po 5. točki prvega odstavka 79. člena Zakona o gozdovih (ZG), ker je v mesecu februarju 2006 v svojem gozdu parc. št. 594/1 k.o. P. izven poteka trase gozdne ceste dovolil odstraniti gozdna tla do kompaktne kamnine na površini okoli 0,4 ha, s čimer je ogrozil funkcije in obstoj gozda, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 18. člena ZG. Izrečena mu je bila globa 1200 EUR.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (ZP-1) in zaradi kršitve predpisa, ki določa prekršek, to je 5. točke prvega odstavka 79. člena ZG, vlaga vrhovni državni tožilec mag. A.F. Navaja, da se je storilec uspešno potegoval za status parcele, po katerem je ta načrtovana kot območje, namenjeno za izkoriščanje in sanacijo kamnoloma, pred tem pa mu je bila izdana tudi odločba o odobritvi poseka dreves zaradi izgradnje gozdne ceste. To po stališču zahteve pomeni, da ne gre za gozd in da je zato v nasprotju z razlogi sodne odločbe očitek, da se ogrožajo funkcije gozda. Če so upravni organi dovolili posek dreves in kasneje na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-154/04-18 z dne 12.5.2005 tudi spremembo namembnosti, so s prostorskimi dokumenti sami posredno zmanjšali rastnost sestoja, rodovitnost rastišča, stabilnost gozda itd. V tej zadevi je pomembno, da je območje, ki vsebuje tudi parcelo št. 594/1 k.o. P., predvideno za kamnolom in ne za gozd, ki je edino lahko predmet obravnavanega prekrška. Navaja, da je v tem delu izrek odločbe v nasprotju z obrazložitvijo, razlogi, da gre za prekršek, pa so nerazumljivi, ker hkrati priznavajo spremembe v prostorskem urejanju in kljub temu storilcu očitajo prekršek v zvezi z gozdom, kar ni v nobeni povezavi s projektno in drugo dokumentacijo, katere skladnost z izvedenimi deli je lahko predmet drugega upravnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi.

B.

3. Prekršek po 5. točki prvega odstavka 79. člena ZG stori pravna oseba ali samostojni podjetnik, ki s svojim ravnanjem zmanjšuje rastnost sestoja ali rodovitnost rastišča, stabilnost ali trajnost gozda oziroma ogroža njegove funkcije, njegov obstoj ali namen (prvi odstavek 18. člena ZG). Glede na povzeto kaznovalno določbo ima zahteva prav, da je obravnavani prekršek mogoče storiti le v zvezi z gozdom, vendar pa so neutemeljene navedbe, da zemljišče parc. št. 594/1 k.o. P., last storilca S.H., ni gozd. Takšen očitek zahteve se namreč opira na napačno izhodišče, da je za opredelitev določenega zemljišča kot gozda odločilno, kako je definirano v prostorskih aktih občine (oziroma države). V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZG je namreč gozd tisto zemljišče, ki je poraslo z gozdnim drevjem v obliki sestoja ali drugim gozdnim rastjem, ki zagotavlja katero koli funkcijo gozda (gre za ekološke, socialne in proizvodne funkcije, opredeljene v šesti točki 3. člena ZG). Ugotovitev, ali je določeno zemljišče gozd ali ne, je zato odvisna zlasti od stanja v naravi oziroma od odgovora na vprašanje, ali je zemljišče poraslo z gozdnim drevjem, ne pa od načina njegove opredelitve v prostorskih aktih. To pomeni, da so navedbe zahteve o tem, da se je storilec na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-154/04-18 z dne 12.5.2005 v zvezi s tem zemljiščem uspešno potegoval za status kamnoloma, za to zadevo nepomembne. Poleg tega je glede na definicijo iz prvega odstavka 2. člena ZG vprašanje, ali je določeno zemljišče gozd, v prvi vrsti dejansko vprašanje, ki v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZP-1 ne more biti predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. V zvezi s trditvijo zahteve, da je v nasprotju z razlogi sodne odločbe očitek, da se ogrožajo funkcije gozda, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da tako iz izreka izpodbijane sodbe kot iz njene obrazložitve (3. stran) izhaja, da gre pri obravnavanem zemljišču za gozd, kar je skladno tudi z ugotovitvami prekrškovnega organa v tej zadevi. Glede na navedeno zatrjevano nasprotje ne obstaja, zato očitek bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ni utemeljen.

4. Zahtevi prav tako ni mogoče pritrditi, kolikor (po vsebini) trdi, da je bilo ravnanje storilca upravičeno z izdajo odločbe o dovolitvi poseka dreves zaradi izgradnje gozdne ceste. Že v postopku pred prekrškovnim organom je bilo sicer res ugotovljeno, da je bila storilcu takšna odločba glede zemljišča parc. št. 594/1 k.o. P. izdana (poleg tega tudi odločba Ministrstva za gospodarstvo z dne 30.12.2005, s katero mu je bila odmerjena višina plačila za pridobljeno mineralno surovino). Vendar pa je tako iz izreka odločbe prekrškovnega organa kakor tudi iz izreka izpodbijane sodbe povsem jasno razvidno, da se storilcu očita prekršek zaradi posega izven poteka trase gozdne ceste, za katero si je kršitelj pridobil ustrezno dokumentacijo. To je pojasnjeno tako v odločbi prekrškovnega organa, enako obrazloženo stališče (3. stran sodbe) pa je v zvezi z vsebinsko enakim ugovorom v zahtevi za sodno varstvo zavzelo tudi sodišče prve stopnje. Trditve zahteve, da je izrek izpodbijane odločbe v nasprotju z obrazložitvijo in da so razlogi odločbe nerazumljivi, kar predstavlja očitek bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, zato niso utemeljene.

5. Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve glede na navedeno niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.