Jedro

Spor o prenehanju delovnega razmerja obsega tudi zahtevek za vzpostavitev stanja, ki je bilo pred izdajo izpodbijanih odločb delodajalca, zato je nepravilno ločiti tisti del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo denarnih terjatev, od zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, zato tožnik tudi za del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo denarnih zneskov, ni dolžan plačati sodne takse.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožniku odmerilo sodno takso za tožbo v višini 12.150,00 SIT in takso za sodbo v višini 13.500,00 SIT.

Zoper zgoraj navedeni sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe 3. odst. 12. člena Zakona o sodnih taksah, ko je štelo, da velja taksna oprostitev le za tožnike v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, ne pa tudi v konkretnem primeru, ko je tožnik hkrati uveljavljal tudi zahtevek na plačilo plač za čas spornega prenehanja delovnega razmerja. Zahtevek za ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je lahko in običajno tudi je združen z zahtevkom na plačilo plače za čas spornega prenehanja delovnega razmerja. Zahtevek na ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja namreč ni sam sebi namen, temveč je neločljivo povezan z ostalimi pravicami iz dela - materialnimi in socialnimi, ker pa so te prav tako vezane na izplačilo plače, se pokaže, da je bistvena pravica, zaradi varstva katere delavec sproži spor o prenehanju delovnega razmerja, pravica do plače in s tem zahtevek za njeno plačilo. Četudi delavec lahko uveljavlja priznanje te pravice s samostojnim zahtevkom, je le ta neločljivo povezan z ugotovitvenim zahtevkom, od njega odvisen in izhaja iz enake dejanske in pravne podlage. Zato je v primeru, ko tožnik denarnega zahtevka ne uveljavlja posebej s samostojno tožbo, temveč v okviru tožbe v sporu iz 1. točke 4. člena ZDSS, nesprejemljivo prisilno ločevanje posameznih zahtevkov zgolj za potrebe ugotavljanja in odmerjanja sodnih taks.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in ugotovilo, da so le ti utemeljeni.

Zakon o sodnih taksah (ZST - Ur.l. RS št. 1-1/90 - 20/98) v 12. členu določa, kdaj se taksa ne plača, tako v 3. odst. tudi določa, da takse ne plača delavec v individualnih delovnih sporih o prenehanju delovnega razmerja. V konkretnem individualnem delovnem sporu je šlo za spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem je tožnik zahteval razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja z dne 30.3.1998 in 8.9.1998 in ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 8.9.1998, temveč je trajalo do 19.2.1999 ter, da mu je tožena stranka dolžna izplačati mesečno plačo v neto znesku 140.000,00 SIT mesečno za čas od 8.9.1998 do 19.2.1999 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega mesečnega obroka za čas od 18. dne v naslednjem mesecu do plačila, obračunati in izplačati zakonite prispevke od plače in davek, mu čas od 8.9.1998 do 19.2.1999 vpisati v delovno knjižico ter povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Spor o prenehanju delovnega razmerja obsega tudi zahtevek za vzpostavitev stanja, ki je bilo pred izdajo izpodbijanih odločb. Po določbi 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94) delavec, ki uveljavlja sodno varstvo zoper dokončne odločitve delodajalca glede njegovih pravic, obveznosti in odgovornosti ni dolžan postaviti določenega zahtevka, oz., če ga postavi sodišče nanj ni vezano (23. člen). 24. člen pa določa, kako sodišče odloča v primerih, ko delavec uveljavlja sodno varstvo zaradi nezakonitih odločitev delodajalca. V 1. točki 1. odst. 24. člena je določeno, da sodišče razveljavi odločitev delodajalca in vzpostavi stanje, ki je bilo pred izdajo odločbe. Navedena določba torej pomeni, da sodišče v primeru razveljavitve prenehanja delovnega razmerja tudi naloži delodajalcu, da za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja delavcu izplača plačo in eventualne druge dajatve, ki so zapadle v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja delavcu. Zato je v primeru, da tožnik že sam v tožbenem zahtevku uveljavlja poleg ugotovitve nezakonitosti odločb delodajalca o prenehanju delovnega razmerja, še zahtevek za plačilo denarnih terjatev, ki so zapadle v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja po višini, nepravilno ta del tožbenega zahtevka ločiti od zahtevka za ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in za ta del zahtevka odmeriti sodno takso. Glede na določbo 1. točke 1. odst. 24. člena ZDSS je namreč potrebno tudi denarni del zahtevka, ki se nanaša na vzpostavitev stanja, ki je bilo pred izdajo odločbe o prenehanju delovnega razmerja šteti kot spor o prenehanju delovnega razmerja in v posledici tega tožnik ni zavezan za plačilo takse, kot to določa 3. odst. 12. člena Zakona o sodnih taksah.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo.