Jedro

Po zakonu o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (ZNZGP, Ur.l. FLRJ, št. 98/46, 35/48) je bila nacionalizacija izvedena po zveznem zakonu, če so bili podani določeni pogoji, med njimi tudi tuje državljanstvo lastnika nepremičnine (7a/I člen) in obstoj katerih je ugotavljal upravni organ v upravnem postopku (navodilo za prenos lastninske pravice na nacionaliziranih nepremičninah tujih državljanov (Ur.l. FLRJ, št. 53/48). Na ozemlju bivše cone B se ta zakon (svobodno tržaško ozemlje) do dne 7.10.1972 (ko je začela veljati novela tega zakona iz leta 1948) ni uporabljal. Z novelo uredbe iz leta 1972 o izvajanju zveznih predpisov na ozemlju, na katerega se je razširila civilna uprava, se je izvzetje uporabe čl. 7a ZNZGP črtalo, tako da se je na navedenem področju ZNZGP začel uporabljati na dan 8.10.1972. Ne uporablja pa se več od 4.10.1992 dalje. Zato odločba o nacionalizaciji, izdana dne 6.12.1976, ni nezakonita (deklaratorna).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov proti odločbi Sekretariata za občo upravo Občine z dne 11.2.1994, s katero je zavrnil predlog tožnikov za izrek ničnosti odločbe o nacionalizaciji Oddelka za gospodarstvo in finance Občine z dne 6.12.1976. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je prvostopni organ pravilno ugotovil, da ne obstaja ničnostni razlog, katerega tožniki uveljavljajo in tudi noben drug razlog, zaradi katerega bi bila odločba o nacionalizaciji nična. Navedena odločba o nacionalizaciji je postala pravnomočna dne 12.1.1977. V skladu z 2. točko izreka te odločbe so se vknjižile nepremičnine, navedene v 1. točki izreka, kot družbena lastnina v uporabi Občine. Nacionalizacija na podlagi zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46, 35/48 - ZNZGP) je bila izvedena že po samem zakonu, če so bili podani v njem določeni pogoji, med katerimi je bilo tudi tuje državljanstvo lastnika nepremičnine (7a/I člen) in obstoj katerih je ugotavljal upravni organ v upravnem postopku (navodila za prenos lastninske pravice na nacionaliziranih nepremičninah tujih državljanov, tujih ustanov ali tujih zasebnih ali javnopravnih oseb (Uradni list FLRJ, št. 53/48 - navodilo). V tej stvari ni sporno, da so bili tožniki ob nacionalizaciji, to je na dan 8.10.1972 tuji državljani. Ta zakon je (z novelo iz leta 1948) nacionaliziral nepremičnine, last tujih državljanov (7a/I člen). Na ozemlju bivše cone B Svobodnega tržaškega ozemlja se del navedene novele ZNZGP, na temelju uredbe o izvajanju zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katerega se je razširila civilna uprava do 7.10.1972, ni uporabljal (6/I-6 člen). Z novelo te uredbe iz leta 1972 se je izvzetje iz uporabe dela člena 7a ZNZGP črtalo, tako da se je do tedaj izvzeti del ZNZGP začel uporabljati z 8.10.1972. S to novelo uredbe ni bila predpisana nacionalizacija, temveč je bila z njo omogočena uporaba zakona, ki ureja ukrep nacionalizacije na navedenem območju s stanjem na dan 8.10.1972. V Sloveniji se 7a člen ZNZGP več ne uporablja od 4.10.1990 na podlagi 11. točke 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo ustavnega amandmaja XCVI k ustavi Republike Slovenije. Na podlagi navedenega je torej izključen ničnostni razlog iz 1. točke 267. člena ZUP, to je odločanje o stvari, o kateri upravni organ ne more odločati.

Tožniki v tožbi trdijo, da so pridobili državljanstvo ZDA z naturalizacijo, nikoli pa niso dobili odpusta iz državljanstva SFRJ oziroma, da bi bilo z odločbo pristojnega organa SFRJ oziroma SRS ugotovljeno, da so državljanstvo izgubili. Zato se po IX. točki navedenega navodila za prenos lastninske pravice na nacionaliziranih nepremičninah tujih državljanov (Uradni list FLRJ, št. 53/48) štejejo za državljane Jugoslavije, katerim se nepremičnine ne nacionalizirajo na podlagi ZNZGP. Ne glede na navedeno pa ustava derogira vse predpise, ki niso v skladu z njo. Po ustavi iz leta 1974 ni bilo podlage za prehajanje nepremičnin v lasti posameznikov v družbeno lastnino. Zato se določbe zakonov o nacionalizaciji ne morejo več uporabljati od uveljavitve ustave dalje. V tej zadevi je bila odločba o nacionalizaciji izdana šele 6.12.1976, ko zakoni niso več veljali. Odločba torej nasprotuje tedaj veljavnemu pravnemu redu in je zato ni mogoče izvršiti (3. točka 267. člena ZUP). Zakoni o nacionalizaciji so prenehali veljati s sprejetjem ustave iz leta 1974, kar je ugotovilo že Ustavno sodišče Jugoslavije s svojim sklepom št. 169/79 z dne 14.5.1986. Ustavno sodišče Jugoslavije je odločalo kot najvišji organ sodne oblasti, zaradi česar so bile njegove odločitve obvezujoče za vse republike v sestavi tedanje Jugoslavije, torej tudi za Slovenijo, ki se je po osamosvojitvi mednarodno deklarirala kot prevzemnica vseh pravic in obvez bivše Jugoslavije na ozemlju Republike Slovenije. Tožniki predlagajo, da se izpodbijana odločba izreče za nično, podrejeno pa, da jo sodišče odpravi.

Tožena stranka je poslala upravne spise, ni pa podala odgovora na tožbo.

Tožba ni utemeljena.

V zvezi z odločbo o nacionalizaciji z dne 6.12.1976, ki jo je izdal upravni organ občine, uveljavljajo tožniki ničnostni razlog iz 1. točke 266. člena (prav: iz 1. točke 267. člena) ZUP, po kateri se izreče za nično odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v stvari, o kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Pravilno ugotavlja tožena stranka, da je bila nacionalizacija na podlagi 7.a člena ZNZGP izvedena po samem zakonu (ex lege), torej z dnem uveljavitve tega zakona. Nacionalizacijska odločba, katere ničnost uveljavljajo tožniki v tem primeru, ima pravno naravo deklaratorne odločbe, ki glede na obstoječe dejansko stanje le ugotavlja določeno pravno razmerje, ki že obstoji po samem zakonu. Določba 7. a člena navedenega zakona se na podlagi uredbe o izvajanju zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katerega se je razširila civilna uprava FLRJ (Uradni list SFRJ, št. 56/54 in 57/55) v jugoslovanskem delu Svobodnega tržaškega ozemlja (bivša cona B), ni uporabljala do 7.10.1972. Novela te uredbe (Uradni list SFRJ, št. 51/72) je črtala izvzetje in uporabo tega dela člena 7 a ZNZGP, tako da se je ta del navedene zakonske določbe začel uporabljati v bivši coni B z dnem 8.10.1972. S to novelo torej ni bila predpisana nacionalizacija, temveč je bila le omogočena uporaba 7 a člena ZNZGP, s katerim je bila izvedena nacionalizacija. Na podlagi 11. točke 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo ustavnega amandmaja XCVI k ustavi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 37/90), se v Sloveniji določba 7 a člena ZNZGP ne uporablja več od 4.10.1990 dalje. Ob izdaji odločbe o nacionalizaciji z dne 6.12.1976 je bil torej upravni organ pristojen za izdajo navedene ugotovitvene odločbe, zato uveljavljani ničnostni razlog tudi po presoji sodišča ni podan.

Sklicevanje tožnikov na sklep Ustavnega sodišča Jugoslavije iz prej navedenih razlogov na odločitev v tej zadevi ne more vplivati.

Ker na podlagi navedenega tožba ni utemeljena, jo je sodišče zavrnilo po 2. odstavku 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), katerega je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).