Jedro

Pritožnik v pritožbi uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati z njegove strani predlagano pričo za ugotovitev odločilnega dejstva, kje je tožnik prebival v spornem obdobju oziroma, od kod je prihajal na delo. Sodišče prve stopnje je izvedbo tega dokaza zavrnilo z obrazložitvijo, da verjetno drugačna izpoved te priče ne bi privedla do drugačne odločitve v sporu, saj je treba upoštevati, da je navedena priča tožnikova partnerica in ima tako nedvomno interes za uspeh tožnika v postopku. Takšno stališče sodišča prve stopnje predstavlja nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno, s katero je bila tožniku kršena pravico do izjave, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 29. 12. 2015, temveč še vedno traja z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo, za poziv nazaj na delo in za reparacijo (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev zgolj na poročila detektiva A.A., pričevanje ostalih prič pa je štelo za neverodostojno. Utemeljuje, zakaj bi moralo sodišče slediti njegovi izpovedi ter izpovedi prič B.B. in C.C.. S temi navedbami nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Navaja, da se je v spornem času ločeval od žene in njuni odnosi niso bili najboljši, zaradi česar je logično, da ni živel pri njej, saj je imel svoje stanovanje. Pove, da je v dokazne namene predlagal, da se zasliši njegovo nekdanjo ženo D.D., saj bi edina lahko izpovedala, kje je tožnik živel oziroma prenočeval v spornem času in zakaj je prihajal na naslov E. ter kolikokrat. Trdi, da zaradi neizvedbe predlaganega dokaza dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Navaja, da dejstvo, da je izboljšal odnose z nekdanjo ženo, ne more biti utemeljen razlog za zavrnitev izvedbe predlaganega dokaza, saj so priče dolžne govoriti resnico. V zvezi s poročilom detektiva navaja, da v obsežnem slikovnem gradivu ni nobene fotografije mesta parkiranje njegovega vozila, zaradi česar je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno. Navaja, da dejstvo, da je na poštnem predalčniku na naslovu F., E. naveden tudi njegov priimek, ni nič nenavadnega, saj se tako pišejo njegovi otroci. Kar zadeva priimek G.G. na poštnem predalčniku v H., pa navaja, da z G.G. izhajata iz drugačnega okolja, v katerem so medsosedski odnosi drugačni kot v Sloveniji, ter da tudi ob upoštevanju slovenskih običajev ni nič zavržnega, če si sosedje pomagajo in občasno odstopijo stanovanje. Sklicuje se na izjavo priče I.I., da jo je klical zaradi izjave za prevozne stroške. Pove, da zakaj bi sploh klical to pričo, če ne zaradi pridobitve potrebnih podatkov ter da bi lahko pravilno ravnal. Ne zanika, da je občasno prespal v E., in trdi, da je utemeljeno menil, da mu glede na navodila ni treba spremeniti kraja prebivališča, če gre za občasno stanje. Vztraja, da ni kršil svojih obveznosti iz delovnega razmerja ter da tožena stranka ni dokazala, da se je na delo vozil z naslova v E., temveč je zgolj občasno prišel na delo iz E., kar je skladno z navodili, ki jih je dobil od za to pristojne osebe pri toženi stranki. V zvezi z ugotovitvami sodišča, da ni prerekal višine škode, pove, da v tej zadevi ne gre za tožbo zaradi povrnitve škode, ves čas pa je zatrjeval, da ni kršil svojih obveznosti in tako ni mogel povzročiti nikakršne škode toženi stranki ter tudi, da ni storil kaznivega dejanja. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma, da pritožbeno sodišče samo izvede predlagane dokaze ter v zadevi odloči ter ugodi tožbenim zahtevkom tožnika.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 24. 12. 2015 na podlagi razloga iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13, ZDR-1). V izredni odpovedi se mu je očitalo, da je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo vse znake kaznivega dejanja, ter da je naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v obdobju od aprila 2010 dalje, ker tožene stranke ni obvestil o novem prebivališču, s katerega je dejansko prihajal na delo (tj. F., E.), čeprav se je z izjavo z dne 30. 4. 2010 izrecno zavezal, da bo v roku 8 dni javil vsako spremembo, ki bo vplivala na povračilo prevoznih stroškov. Očitala mu je, da je v izjavi z dne 11. 11. 2014 navedel, da se vozi na delo z naslova J., H., in je zato, da si je pridobil protipravno premoženjsko korist z lažnim prikazovanjem in prikrivanjem dejanskih okoliščin toženo stranko spravil v zmoto in jo pustil v zmoti, tako da mu je v svojo škodo od aprila 2010 do novembra 2015 obračunavala stroške prevoza na delo iz naslova J., H., ki je kar 30,2 km bolj oddaljen od kraja dela kot F., E.. Očitala mu je tudi pridobitev protipravne premoženjske koristi v višini najmanj 12.191,04 EUR, pri čemer ima opisana kršitev vse znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/08 in nasl., KZ-1) in predstavlja naklepno hujšo kršitev pogodbe o zaposlitvi, 34., 36. in 37. člena ZDR-1 ter disciplinskega pravilnika tožene stranke. Zatrjevala je, da je zaradi navedenega naklepnega ravnanja tožnika in njegovega zavajanja, da dejansko prebiva v H., izgubila vsakršno zaupanje vanj, kar je temelj za obstoj delovnega razmerja.

7. Pritožnik v pritožbi uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati z njegove strani predlagano pričo D.D. za ugotovitev odločilnega dejstva, kje je tožnik prebival v spornem obdobju oziroma od kod je prihajal na delo. Sodišče prve stopnje je izvedbo tega dokaza zavrnilo z obrazložitvijo, da verjetno drugačna izpoved te priče ne bi privedla do drugačne odločitve v sporu, saj je treba upoštevati, da je navedena priča tožnikova partnerica in ima tako nedvomno interes za uspeh tožnika v postopku. Takšno stališče sodišča prve stopnje predstavlja nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno, s katero je bila tožniku kršena pravico do izjave, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je tožnik po vsebini v pritožbi tudi uveljavljal. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo dopolniti dokazni postopek z zaslišanjem priče D.D. in po potrebi tudi s (ponovno) izvedbo drugih dokazov, tako raziskati relevantno dejansko stanje in nato ponovno odločiti o zadevi. Pri ponovni dokazni oceni se bo moralo opredeliti tudi do relevantnih tožnikovih navedb iz pritožbe (npr. da je na poštnem predalčniku na F., E. priimek K.K. zato, ker se tako pišeta tožnikova otroka, idr.).

8. Ker je že zaradi navedenega razloga pritožbi tožnika ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, se pritožbeno sodišče do drugih pritožbenih navedb skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ni opredeljevalo.