Jedro

Z obrazloženo zavrnitvijo predlaganega dokaza, ki ne bi mogel biti uspešen, pravice obrambe niso bile prekršene.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je S. D. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika z novelo KZ-1B (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obsojencu je določilo kazen zapora eno leto, mu preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Trbovljah I K 8886/2012 z dne 12. 3. 2012, in mu izreklo enotno kazen dve leti in enajst mesecev zapora. V kazen je vštelo čas pridržanja in pripora od 17. 2. 2012 od 10.05 do 12. 3. 2012. Obsojenca je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka in plačila sodne takse in odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, obremenjujejo proračun. Premoženjskopravnemu zahtevku oškodovanca Z. G., d. d., Ljubljana, je ugodilo v znesku 530,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2014 dalje, v presežku pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Predlaga, naj Vrhovno sodišče RS sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, naj sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj navedb vložnika zaradi prenizke stopnje konkretizacije ni mogoče preizkusiti.

B.

4. Bistveni očitek v zahtevi za varstvo zakonitosti je, da sodišče prve stopnje ni ugodilo dokaznemu predlogu obrambe za pridobitev spisov oddelka za kazensko sodstvo Okrajnega sodišča v Trbovljah v zadevah, v katerih je imel E. K. lastnost obdolženca. Iz teh spisov izhaja, da je E. K. sposoben laganja pred sodiščem, kar kaže na njegovo neverodostojnost in posledično na nezanesljivost njegove izpovedbe, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo sodbo. Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo dokaznega predloga prekršilo obsojenčevo ustavno pravico do obrambe, saj ga je prikrajšalo za dokaz v njegovo korist. Vložnik sodiščema prve in druge stopnje očita še pomanjkljivo obrazložitev stališča, da je predlagan dokaz nepotreben.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je obsojenec neposredno po tem, ko je E. K. oropal bencinski servis, zadrževal v neposredni bližini kraja izvršitve kaznivega dejanja, da se je v njegovem vozilu tedaj nahajala denarnica E. K. in da so bile na pištoli, uporabljeni pri ropu, biološke sledi obsojenca in E. K. Ta dejstva je ugotovilo na podlagi ocene izpovedb policistov A. Č. in T. S. ter poročila NFL o preiskavi bioloških sledi na zaseženi pištoli. Poleg tega je obsojenca obremenil tudi E. K., ki je na glavni obravnavi med drugim izpovedal, da sta se z obsojencem dogovorila o izvršitvi kaznivega dejanja, o naknadni razdelitvi oropanega denarja in o tem, da ga bo obsojenec po izvršenem ropu počakal v bližini. Obsojenčev zagovor, v katerem je zanikal izvršitev kaznivega dejanja, je sodišče ocenilo za neprepričljiv, saj je bil v nasprotju tudi z dopisom OKC PU Ljubljana (iz katerega izhaja, da ne beležijo njegovega klica na interventno številko) in z izpovedbama prič N. L. in A. B. (iz katerih izhaja, da E. K. po Hrastniku ni nagovarjal ljudi, naj gredo z njim ropat). Na podlagi vseh personalnih in materialnih dokazov je sodišče prve stopnje ocenilo, da je obtoženec izvršil dejanje na način, kot je opisano v sodbenem krivdoreku.

6. Ustavna pravica do izvajanja dokazov (tretja alineja 29. člena Ustave RS) pomeni pravico obrambe, da predlaga izvedbo dokazov in na drugi strani dolžnost sodišča, da te dokaze, če so za to izpolnjeni ustrezni pogoji, izvede. Po ustaljeni ustavnosodni presoji in sodni praksi Vrhovnega sodišča RS mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Če je dokazni predlog v korist obdolženca, ga mora sodišče izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.(1) Obramba zadosti svojemu dokaznemu bremenu, če pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokaza določno zatrjuje(1) pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj oziroma neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza,(2) dokazno sredstvo, s katerim se dokazuje (ne)obstoj zatrjevanega dejstva, in (3) če z navedbo okoliščin utemelji, da bo z izvedbo in uporabo predlaganega dokaza mogoče sklepati o (ne)obstoju pravno relevantnega dejstva in da bo dokaz v korist obsojenca oziroma zanj uspešen.(2)

7. Dokazni predlog za pribavo spisov Okrajnega sodišča v Trbovljah v kazenskih zadevah zoper E. K. je sodišče prve stopnje zavrnilo na glavni obravnavi 27. 1. 2015 in zavrnitev, enako kot v sodbi, pojasnilo z metodološko odločitvijo, da bo verodostojnost priče ocenilo predvsem na podlagi mnenja izvedenca psihiatrične stroke in drugih spisovnih podatkov. Z odločitvijo se je ob zavrnitvi pritožbe obrambe zoper sodbo sodišča prve stopnje strinjalo pritožbeno sodišče, ki je ocenilo, da predlagani dokaz ne bi mogel biti uspešen, ter zavrnilo pritožbene navedbe o neverodostojnosti E. K. Stališče vložnika, da iz razlogov sodb prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča ni mogoče razbrati prepričljivih razlogov za zavrnitev dokaznega predloga, zato ni pravilno.

8. Obramba je s predlaganim dokazom želela vnesti dvom v verodostojnost E. K. Teorija in praksa kazenskopravno pomembna dejstva razčlenjujeta na odločilna, pomožna (kontrolna) in na indice. Odločilna so tista dejstva, ki so pogoj za neposredno uporabo kazenskega materialnega ali procesnega prava (na katerih neposredno temelji uporaba materialnega in procesnega zakona, ki torej pomenijo okoliščine, ki imajo za storilca pravne posledice, na primer zakonski znaki kaznivega dejanja, kvalifikatorne okoliščine, teža kaznivega dejanja, identiteta storilca, alibi, zastaranje itd.). Sklop vseh odločilnih dejstev je dejansko stanje. Indic je dejstvo, ki šele posredno, z logičnim sklepanjem omogoča spoznavanje odločilnih dejstev. Pomožna ali kontrolna pa so dejstva, ki jih je treba ugotoviti zato, da se z njimi preveri verodostojnost dokazov kot vira spoznanja tako o odločilnih dejstvih kot o indicih.(3) Dejstvo, ki ga je obramba želela dokazati, torej ni odločilno, temveč pomožno (kontrolno), saj bi služilo preveritvi verodostojnosti E. K. oziroma njegove izpovedbe. Vrhovno sodišče se strinja s presojo pritožbenega sodišča, da izvedba predlaganega dokaza, ob ostalem dokaznem gradivu, ne bi mogla privesti do drugačnih dejanskih ali pravnih zaključkov, kot jih je sprejelo sodišče prve stopnje. Odločilna dejstva namreč niso bila ugotovljena le z oceno izpovedbe E. K., temveč so bila ugotovljena predvsem s presojo dejstev, dognanih na podlagi izpovedb policistov A. Č. in T. S. ter poročila NFL o preiskavi bioloških sledi na zaseženi pištoli, torej z uporabo indične metode. Četudi bi sodišče ugotovilo, da je E. K. v kazenskih zadevah Okrajnega sodišča v Trbovljah v bistvenih delih spreminjal svoj zagovor (kar je dejstvo, ki ga je z zavrnjenim dokaznim predlogom želela dokazati obramba), to ne bi moglo vplivati na verodostojnost in vsebino ostalih izvedenih dokazov, na katerih temelji sodba sodišča prve stopnje. Vrh tega sodišču prve stopnje ambivalenten odnos E. K. do iskrenosti ni ostal neznan, saj je prebralo fotokopije spisa Okrajnega sodišča v Trbovljah v kazenski zadevi zoper M. L., v zvezi s katerim je K. na glavni obravnavi naravnost izpovedal, da je L. v tisti zadevi po krivem ovadil zaradi zamere do njega. Seznanilo in opredelilo se je tudi do mnenja izvedenca psihiatrične stroke, ki je pri K. dognal določene osebnostne lastnosti (med drugim manipulativnost in podredljivost), ki negativno vplivajo na njegovo iskrenost. E. K. kljub temu – zaradi upoštevanja ostalih dokazov, ki kažejo, da je v obravnavani zadevi glede odločilnih dejstev izpovedoval po resnici – verodostojnosti ni odreklo. Poleg tega sta zagovor (pred preiskovalnim sodnikom) in kasnejša izpovedba (na glavni obravnavni) E. K. glede odločilnih dejstev, s tem pa tudi njegova verodostojnost, potrjena z ostalimi izvedenimi dokazi. Predvsem pa v obravnavani zadevi ni šlo za to, da bi bila K. izpovedba edini za obsojenca obremenilni dokaz.

9. V takem procesnem položaju predlagani dokaz torej ne bi mogel biti uspešen. Z obrazloženo zavrnitvijo predloga za izvedbo tega dokaza (sedmi odstavek 364. člena ZKP) pravice obrambe zato niso bile prekršene. V preostalem delu zahteve vložnik izraža svoje nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede verodostojnosti E. K., saj zatrjuje, da je K. večkrat spremenil svojo izjavo, da je manipulativen, da je sposoben laganja pred sodiščem, da je njegova izpovedba dvomljiva in podobno. Z nasprotovanjem pravnomočno ugotovljenim dejstvom uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (druge odstavek 420. člena ZKP).

C.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljani kršitvi nista podani, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Sodišče je obsojenca oprostilo plačila sodne takse kot stroška postopka, nastalega z izrednim pravnim sredstvom, ker je obsojenec brez premoženja, dohodkov in zaposlitve, zato bi bilo s plačilom sodne takse ogroženo njegovo vzdrževanje.

(1) Odločba Ustavnega sodišča RS Up-203/97 z dne 16. 3. 2000 in odločba Vrhovnega sodišča RS I Ips 88346/2010-106 z dne 19. 2. 2015, tč. 12. (2) Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 39/2009 z dne 11. 6. 2009, tč. 6. (3) Primerjaj Dežman, Z., in Erbežnik, A.: Kazensko procesno pravo Republike Slovenije. GV Založba, Ljubljana 2003, str. 520-525; sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 15956/2012 z dne 29. 7. 2014, tč. 20, I Ips 391/2006 z dne 11. 1. 2007, I Ips 292/2006 z dne 9. 11. 2006 in I Ips 252/2008 z dne 2. 7. 2009.