Jedro

ZZUOOP odstopa od izpolnjevanja pogoja iz drugega odstavka 74. člena ne dopušča oziroma ne predvideva izjem, ko pogoj ne bi bil absolutno upoštevan.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je organ na podlagi petega odstavka 74. člena Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (ZZUOOP) zavrnil tožnikovo vlogo za uveljavljanje pravice do delnega vračila izplačanih nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo (1. točka izreka), sklenil, da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka) in da je sklep takse prost (3. točka izreka).

2. Iz njegove obrazložitve izhaja, da je organ vlogo zavrnil, ker je ugotovil, da tožnik na dan vložitve vloge, tj. 1. 12. 2020, ni izpolnjeval obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom in ima neplačane davčne obveznosti.

3. Tožnik se z odločitvijo organa ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da ni vedel za neplačane davčne obveznosti; za to je izvedel šele, ko je bil sklep FURS o izvršbi že izvršen in po tem, ko je dobil pojasnila svojega računovodje. Še isti dan je takoj, ko je s strani računovodje prejel obračun DDV, le-tega v višini 135 EUR tudi plačal. Do opisane situacije je prišlo iz razloga, ker je imel njegov računovodja težave z računalnikom in je sporni obračun davka pomotoma in nevede poslal na napačen elektronski naslov. Ker tožnik v času epidemije ni posloval, tudi ni opazil, da mu obračun ni bil poslan. Zaradi siceršnjega plačevanja davčnih obveznosti pred roki zapadlosti, so bila tudi na elektronski kartici na FURS v vmesnem obdobju nekatera zgodnejša plačila davkov in prispevkov s strani FURS preknjižena na druge konte in ni bilo vidnih zapadlih obveznosti na NUSZ (niti drugje), tako da tudi računovodja ni opazil, da tožnik nima poravnanih davčnih obveznosti. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo odloči o stvari in mu prizna pravico do delnega vračila izplačanih nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju; podredno pa, da zadevo vrne organu v novo odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je v skladu z drugim odstavkom 74. člena ZZUOOP odločila pravilno, saj tožnik na dan oddaje vloge ni imel poravnanih vseh davčnih dajatev. Slednje dejstvo priznava tudi tožnik sam, pri čemer pa njegove navedbe, s katerim bi rad opravičil zamudo s plačilom davčnih obveznosti, ne morejo biti upoštevne. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

_K I. točki izreka:_

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet tega upravnega spora je odločitev organa, s katero je zavrnil tožnikovo vlogo za uveljavljanje pravice do delnega vračila izplačanih nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo v skladu z ZZUOOP.

7. Upoštevaje izpodbijani sklep in tožbene navedbe med strankama postopka ni sporno, da je tožnik 1. 12. 2020 vložil vlogo za delno povračilo izplačanih nadomestil plač delavcem, kot tudi ne dejstvo, da tožnik na ta dan ni imel plačanih vseh davčnih obveznosti1. Sporno med strankama pa je, ali bi moral organ v zvezi s slednjim dejstvom, kot pogojem za ugoditev predmetni vlogi, upoštevati tožnikove razloge, predstavljene v nadaljevanju.

8. Organ je tožnikovo vlogo, s katero je ta uveljavljal pravico do delnega povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo, zavrnil, saj naj ta ne bi izpolnjeval pogoja, določenega v prvi alineji drugega odstavka 74. člena ZZUOOP.2

9. V skladu s prvo alinejo drugega odstavka 74. člena ZZUOOP pravice do povračila izplačanih nadomestil plač po tem zakonu ne more uveljavljati delodajalec, ki ne izpolnjuje obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo, ki jih pobira davčni organ, če ima neplačane zapadle obveznosti na dan vložitve vloge. Šteje se, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz te alineje tudi, če na dan vložitve vloge ni imel predloženih vseh obračunov davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja za obdobje zadnjih petih let do dne oddaje vloge.

10. Upoštevaje dejstvo, da tožnik v tožbi niti ne nasprotuje ugotovitvi organa, da na dan vložitve vloge, tj. 1. 12. 2020, ni imel plačanih vseh davčnih obveznosti (posredno to dejstvo celo potrjuje z navajanjem opravičljivih okoliščin za zamudo pri plačilu le-teh), je tudi po presoji sodišča pravilna odločitev organa, s katero je predmetno tožnikovo vlogo zavrnil, saj ta ni izpolnjeval pogoja iz prve alineje drugega odstavka 74. člena ZZUOOP.

11. Na presojo sodišča ne morejo vplivati tožnikovi ugovori, s katerimi smiselno opravičuje zamudo pri plačilu davčnih obveznosti3, saj ZZUOOP odstopa od izpolnjevanja (za tožnika) spornega pogoja iz drugega odstavka 74. člena ne dopušča oziroma ne predvideva izjem, ko pogoj ne bi bil absolutno upoštevan. Iz tega razloga se sodišče niti ni ukvarjalo s presojo, ali so tožnikove navedbe v tem delu resnične, pri čemer dodaja, da so vsi razlogi, s katerimi je tožnik opravičeval zamudo pri plačilu davčnih obveznosti, izhajali iz njegove sfere (oziroma njegovega računovodje) in ne sfere organa.

12. Nazadnje sodišče tožniku še pojasnjuje, da njegovo preteklo redno plačevanje davčnih obveznosti v predmetni zadevi ne more biti upoštevno, saj je sodišče v tem upravnem sporu presojalo zgolj zakonitost izpodbijanega sklepa, pri čemer je – v skladu z načelom zakonitosti – vezano na določbe zakona, v tem primeru ZZUOOP.

13. Po navedenem je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, ugotovilo pa tudi ni nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

14. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni bilo sporno. Ker tožnik v tožbi smiselno navaja, da bi moral organ pri presoji, ali izpolnjuje pogoj iz prve alineje drugega odstavka 74. člena ZZUOOP, upoštevati tudi njegove opravičljive razloge za zamudo pri plačilu davčnih obveznosti, je sodišče moralo predhodno razrešiti zgolj pravno vprašanje, ali relevantne zakonske določbe ZZUOOP sploh dopuščajo izjeme v zvezi z upoštevanjem spornega pogoja.

_**K II. točki izreka:**_

15. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 In sicer na podlagi navedb, v okviru katerih tožnik pojasni, da za neplačane davčne obveznosti ni vedel, ter navedb, s katerimi opravičuje zamudo pri plačilu neplačanih davčnih obveznosti. 2 Omemba te določbe sicer iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izrecno ne izhaja, jo pa je organ povzel z navedbo njenega besedila. 3 Svojo zamudo opravičuje z navedbo, da je prišlo do težav v komunikaciji z njegovim računovodjo, ter navedbo, da zaradi preknjižb na elektronski kartici FURS z računovodjo nista opazila zapadlih davčnih obveznosti.