Jedro

Zmotna presoja pravilnosti postopka izdaje izpodbijanega upravnega akta ni revizijski razlog v smislu določb 85. člena ZUS-1.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 22.10.2003, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena njegova pritožba proti sklepu Davčnega urada Celje z dne 8.1.2003. Z omenjenim sklepom je organ prve stopnje odločil, da se postopek odmere dohodnine za tožnika, ki je bil končan za leto 1999 z odločbo z dne 30.8.2000 in za leto 2000 z odločbo z dne 11.7.2001, obnovi po uradni dolžnosti, in sicer v obsegu, da se glede na nova dejstva in dokaze ugotovi pravilna davčna osnova za odmero dohodnine za leti 1999 in 2000. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, da je imel organ prve stopnje dejansko in pravno podlago za izdajo sklepa o obnovi postopka odmere dohodnine za leti 1999 in 2000 iz razloga 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Kot novo dejstvo je utemeljeno štel ugotovitve inšpekcijskega pregleda pravilnosti vodenja poslovnih knjig davčnega zavezanca ... za leti 1999 in 2000 (zapisnik Davčnega urada Celje z dne 26.6.2002 ter dopolnilni zapisnik z dne 19.12.2002 in dodatek k zapisniku z dne 19.12.2002), po katerih tožnik prejemkov, ki jih je dosegel kot fizična oseba iz naslova članstva v upravi, nadzornem svetu ter prokure v različnih gospodarskih družbah ni obravnaval kot prejemkov fizične osebe, doseženih na podlagi pogodbe (obdavčljivi prejemki po Zakonu o dohodnini) in jih posledično tudi ni napovedal v dohodninskih napovedih za omenjeni leti, temveč jih je nepravilno štel za prihodke samostojnega podjetnika. Omenjeno dejstvo, ki je izkazano s stopnjo verjetnosti, bi zato, če bi bilo znano v postopku odmere dohodnine za omenjeni leti, pripeljalo do drugačne odločitve. Sklep o obnovi postopka pa je bil izdan v roku enega meseca od dneva, ko je za obnovo postopka pristojen davčni urad mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolnega oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Navaja, da temelji odločitev o obnovi postopka odmere dohodnine na zmotnem materialnopravnem stališču, po katerem prejemkov tožnika kot fizične osebe iz naslova članstva v upravi, nadzornih svetih oziroma prokure v gospodarskih družbah ni šteti za prejemke samostojnega podjetnika, ampak za prejemke fizične osebe. Davčni organ ne navaja dejstev oziroma okoliščin, ki naj bi predstavljale obnovitveni razlog, temveč se sklicuje na zapisnike (pri čemer pa se niti ne ve, za katere zapisnike gre, oziroma za katere ugotovitve zapisnikov). Napačno naj bi bilo stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da se v tej fazi postopka ne presojajo okoliščine vsebinske narave. Odločitev upravnih organov oziroma sodišča prve stopnje tako temelji na neizrečenih argumentih, zoper katere pa se ni mogoče braniti. Zato naj bi bile kršene ustavne pravice, določene v 2., 14., 15., 22. in 23. členu Ustave RS ter 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sicer pa sodba naj ne bi vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je tudi ni mogoče preizkusiti.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z omenjeno zakonsko določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

V reviziji uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu po določbi 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podan. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno navedlo, da gre v primeru (dovolitve) obnove postopka za vprašanje pravne presoje izpolnjevanja zakonskih pogojev za uporabo tega izrednega pravnega sredstva; to je med drugim tudi presoja obstoja okoliščin, ki morajo biti verjetno izkazane kot podlaga za obnovo postopka ter pravočasnost sklepa za obnovo postopka. Te pogoje je sodišče v izpodbijani sodbi pravilno presodilo. Z razlogi v upravnem sporu izpodbijanega akta je izrecno soglašalo in jih ni ponovilo za kar je imelo izrecno pooblastilo v določbi 2. odstavka 67. člena ZUS, ki je veljal v času njegovega odločanja. Procesno razmerje med organom in stranko se v zadevi, kot je obravnavana, vzpostavi šele z izdajo sklepa o obnovi postopka. Zato bo revident v obnovljenem postopku lahko uveljavljal svoje pravice in interese, kar mu je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Zato ni podlage za ugovor o kršitvi ustavnih pravic oziroma Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

V upravnem sporu je izpodbijana procesna odločitev sprejeta v davčnem postopku. Materialno pravo tako ni bilo uporabljeno. Revizijsko sodišče zato izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Po določbi 2. odstavka 84. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Z ugovori o (ne)obstoju obnovitvenega razloga je revident uveljavljal kršitev določb ZUP. Zmotna presoja pravilnosti postopka izdaje izpodbijanega upravnega akta pa ni revizijski razlog v smislu določb 85. člena ZUS-1, zato omenjeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.