Jedro

Obdolženčeva ravnanja je motiviralo koristoljubje in želja po pridobivanju hitrih in visokih zaslužkov. Vse navedeno med drugim izkazuje tudi njegovo organiziranost in vztrajnost, saj naj bi prevoz osmih ljudi opravil z osebnim vozilom, sicer registriranim za prevoz le petih oseb, pri čemer sta bila dva tujca celo v prtljažniku. Tovrstna ravnanja, vključno z begom pred policijo in posledičnim ogrožanjem naključnih udeležencev v prometu, pa izkazujejo obdolženčevo trdno odločenost izvršiti takšna kazniva dejanja.

Sodišče prve stopnje je razumno pojasnilo, da teža obravnavanih kaznivih dejanj, ki ju je obdolženec na ravni utemeljenega suma izvršil iz koristoljubnih motivov in ki ogrožata tako varnost, življenje in zdravje tujcev ter njihovo ekonomsko izkoriščanje v razmerah v katerih poteka njihovo spravljanje preko državnih mej, kot tudi varnost javnega prometa, utemeljeno odtehta poseg v obdolženčevo ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolženega A. A. ob vložitvi obtožnice podaljšalo pripor iz pripornih razlogov begosumnosti po 1. točki in ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2.Zoper sklep se je pritožila obdolženčeva zagovornica brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP, pritožbeno sodišče pa je pozvala, da ponovno preuči, ali so podani vsi potrebni pogoji, ki jih ZKP določa za podaljšanje pripora.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Za podaljšanje pripora ob vloženi obtožnici je bilo potrebno opraviti presojo, ali doslej pridobljeni podatki in dokazi izkazujejo v tej fazi kazenskega postopka zahtevani dokazni standard utemeljenega suma. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje takšno presojo opravilo v tč. 5 izpodbijanega sklepa (str. 3-17) in z izčrpno ter s tehtno argumentacijo ocenilo, da je obdolženec še vedno utemeljeno sumljiv očitanih kaznivih dejanj. Tudi po oceni sodišča druge stopnje nudi doslej zbrano dokazno gradivo dovolj zanesljivo podlago za sklepanje, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil obe očitani kaznivi dejanji, kot je podrobno opisano v sicer še nepravnomočni obtožnici. Ob tem, ko se pritožnica ne dotika zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenem sumu, pa izpodbija zaključek sodišča prve stopnje o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti in begosumnosti ter neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora.

5.Vendar pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča, nanizanih v točki 7 obrazložitve napadanega sklepa, ki utemeljujejo obdolženčevo begosumnost. Upoštevaje: (-) da ga na Republiko Slovenijo (RS) ne vežejo prav nobene navezne okoliščine, (-) da se je na njenem ozemlju nahajal zgolj v tranzitu in sicer z namenom izvršitve kaznivega dejanja, katerega naj bi storil v hudodelski združbi ter zlasti, (-) da je pred policijo zelo očitano in vztrajno bežal, pri čemer je na ravni utemeljenega suma storil še kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu (da je bežal pred policijo izrecno izhaja tudi iz same pritožbe), ni nobenega dvoma, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je pri obdolžencu podan priporni razlogi begosumnosti. Tudi pritožbeno sodišče pritrjuje, da pri obdolžencu obstaja konkretna nevarnost, da bi v primeru izpustitve na prostost, upoštevajoč tudi višino predpisane kazni za očitani kaznivi dejanji, zapustil ozemlje Slovenije in pobegnil, s tem pa se nedvomno izognil končanju tega postopka. Zgolj pavšalne pritožbene navedbe, da obdolženec ni begosumen in da tudi okoliščine bega pred policijo in tranzita skozi Slovenijo ne dajejo zadostnega zaključka, da je begosumen, so po oceni pritožbenega sodišča neutemeljene.

6.Zagovornica nasprotuje tudi pripornemu razlogu ponovitvene nevarnosti, pri čemer izpostavlja zlasti, da ne drži, da obdolženec ni bil zaposlen, saj je bil pred odreditvijo pripora zaposlen kot voznik taksija, posledično pa je torej imel dovolj sredstev za preživljanje in izpodbija zaključke prvega sodišča, da bi na prostosti obdolženec nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj. Vendar pa za pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu sprejemljivo izpostavljene subjektivne in objektivne okoliščine, ki so relevantne za presojo ponovitvene nevarnosti, omogočajo zaključek o obdolženčevi resni in konkretni ponovitveni nevarnosti. Namreč ugotovljene objektivne okoliščine iz katerih izhaja teža, način in okoliščine očitanih kaznivih dejanj (nevarna vožnja, s katero je ogrožal ne le tujce v vozilu, temveč tudi druge udeležence v prometu, pri čemer je znatno prekoračil hitrost na avtocesti, prevozil rdečo luč in polno črto, vozil v napačno smer na avtocesti, prehiteval po odstavnem pasu po desni strani ter tudi sam prevoz osmih tujcev, ki niso imeli dovoljenja za vstop v RS ter nezakonito spravljanje tujcev čez mejo države in prevažanje po ozemlju RS) kažejo, da je obdolženi na ravni utemeljenega suma, kot član hudodelske združbe, pri ilegalnem prevozu tujcev preko ozemlja Slovenije, deloval aktivno ter organizirano. Obdolženčeva ravnanja je motiviralo koristoljubje in želja po pridobivanju hitrih in visokih zaslužkov. Vse navedeno med drugim izkazuje tudi njegovo organiziranost in vztrajnost, saj naj bi prevoz osmih ljudi opravil z osebnim vozilom, sicer registriranim za prevoz le petih oseb, pri čemer sta bila dva tujca celo v prtljažniku. Tovrstna ravnanja, vključno z begom pred policijo in posledičnim ogrožanjem naključnih udeležencev v prometu, pa izkazujejo obdolženčevo trdno odločenost izvršiti takšna kazniva dejanja, torej tudi subjektivne okoliščine ponovitvene nevarnosti. Četudi je pritožnica izpostavila, da naj bi bil obdolženec zaposlen kot voznik taksija, pa mu prihodki očitno niso zadoščali za preživljanje. Obdolženec je tudi brez večjega premoženja, na podlagi vsega tega pa je povsem logičen in utemeljen zaključek, da bi zaradi želje po hitrih in visokih dobičkih, v primeru izpustitve na prostost, obdolženec takšna dejanja še ponavljal, saj bi bil z odpravo pripora dan nazaj v situacijo in okoliščine, v katerih se mu kaznivi dejanji očitata. Zgolj dejstvo, da v Sloveniji ni predhodno kaznovan, pa prav tako ne omaje njegove ponovitvene nevarnosti. Predkaznovanost je namreč le ena izmed okoliščin, ki lahko kaže na ponovitveno nevarnost, nikakor pa ne nujni pogoj za sklepanje o ponovitveni nevarnosti. Pravilnih zaključkov prvostopenjskega sodišča pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj.

7.Obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, kot tudi begosumnosti ali katerega koli pogoja za podaljšanje pripora, pa prav v ničemer ne omaje pritožbeno izpostavljena želja obdolženca, da se postopek čim prej konča, da se je pripravljen pogajati s tožilstvom glede priznanja krivde oz. da je pripraven v postopku sodelovati. Slednja navedba nenazadnje ostaja zgolj na ravni zatrjevanj, vse navedeno pa pripornih razlogov, upoštevaje vse okoliščine, ki ju utemeljujejo, ne omaje.

8.Obrazloženih zaključkov sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora zoper obdolženega, pritožnica ne more izpodbiti s posplošenim navajanjem, da pripor ni nujen, neogiben in sorazmeren ukrep. Zgovornica se zavzema za odreditev milejšega ukrepa, pri čemer niti sama ne pojasni, katerih od milejših ukrepov, ki jih predvideva ZKP, bi sploh lahko prišli v poštev (predlaga zgolj "izvajanje nadomestnega ukrepa po policiji"). Sodišče prve stopnje je razumno pojasnilo, da teža obravnavanih kaznivih dejanj, ki ju je obdolženec na ravni utemeljenega suma izvršil iz koristoljubnih motivov in ki ogrožata tako varnost, življenje in zdravje tujcev ter njihovo ekonomsko izkoriščanje v razmerah v katerih poteka njihovo spravljanje preko državnih mej, kot tudi varnost javnega prometa, utemeljeno odtehta poseg v obdolženčevo ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode. Obstoji namreč utemeljena nevarnost, da bi se v primeru izpustitve na prostost obdolženi lahko, v zasledovanju hitrih in visokih zaslužkov, vrnil v dosedanje življenjsko okolje in s tovrstnimi kaznivimi dejanji nadaljeval ali pa pobegnil in s tem onemogočil izvedbo kazenskega postopka. Glede na vse navedeno so tako pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da noben nadomestni ukrep ne bil bil zadosten za preprečitev obdolženčeve ponovitvene nevarnosti, oziroma begosumnosti.

9.Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki zagovornice obdolženega niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201, 201/1, 201/1-1, 201/1-3, 207

Pridruženi dokumenti:*

Opr št. sodišča II stopnje: VSC Sklep I Kp 53078/2025, z dne 13.01.2026, ECLI:SI:VSCE:2026:I.KP.53078.2025

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.