Jedro

V zadevah, v katerih se odloča o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo je postopek pošten, če ima oškodovanec možnost, da na naroku za glavno obravnavo sodišču predstavi kakšni so bili njegovi občutki ob prestanem strahu ter telesnih bolečinah in kako doživlja zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Sodišče je odločitev oprlo na prepričljivo izvedensko mnenje, pritožniku pa ni dalo možnosti, da sodišču predstavi svojo izkušnjo. S tem je prekršilo pravico do izjavljanja in sodelovanja v postopku.

Opravičljiv razlog za izostanek tožeče stranke na pritožbeno obravnavo, na kateri bi bila zaslišana, ni podan.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 60,20 EUR stroškov za prihod na pritožbeno obravnavo v 15-tih dneh od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Na podlagi pooblastila senata o zadevi odloča sodnica poročevalka kot sodnica posameznica (peti odstavek 347. člena ZPP).

2. V izpodbijani sodbi je sodišče toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči plačati odškodnino v višini 3.497,60 EUR s pripadki, v presežku do 16.202,40 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo in toženi stranki naložilo, da tožeči povrne pravdne stroške v znesku 273,46 EUR s pripadki.

3. Odločitev sodišča s pritožbo izpodbija tožeča stranka, ki v obrazložitvi navaja, da je sodišče prisodilo prenizko odškodnino in s tem napačno uporabilo določilo 179. člena OZ. V pritožbi ponavlja okoliščine, ki so bile podlaga za odmero odškodnine na prvi stopnji in sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožnik na naroku ni bil zaslišan.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbena navedba, da je bilo na prvi stopnji prekršeno načelo kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) je utemeljena. V zadevah, v katerih se odloča o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo je postopek pošten, če ima oškodovanec možnost, da na naroku za glavno obravnavo sodišču predstavi kakšni so bili njegovi občutki ob prestanem strahu ter telesnih bolečinah in kako doživlja zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na prepričljivo izvedensko mnenje, pritožniku pa ni dalo možnosti, da sodišču predstavi svojo izkušnjo. S tem je prekršilo pravico do izjavljanja in sodelovanja v postopku. Da bi pritožbeno sodišče očitano absolutno bistveno kršitev odpravilo, je razpisalo pritožbeno obravnavo, na katero je povabilo tožnika z vabilom na zaslišanje. Tožnik osebno na obravnavo ni pristopil z obrazložitvijo, da se je stranka odvetniku na njegove telefonske klice in SMS sporočila odzvala šele en dan pred obravnavo 26. 10. 2023 in povedala, da je vezana na javni prevoz, zato je en dan premalo, da bi lahko prišel na obravnavo v Ljubljano.

7. Sodišče lahko ugodi prošnji stranke za preložitev obravnave, če so podani upravičeni razlogi za preložitev naroka in sicer poleg opravičila, opravičljiv razlog za izostanek. Glede na to, da je bilo tožnikovemu odvetniku vabilo na pritožbeno obravnavo vročeno 29. 9. 2023 in da ni navedel nobenega opravičljivega razloga zakaj se na obvestila svojega odvetnika do zadnjega dne pred obravnavo ni odzval in nato en dan pred razpisano obravnavo sporočil, da v enem dnevu ne more priti v Ljubljano, pritožbeno sodišče zaključuje, da opravičljiv razlog za izostanek tožeče stranke na pritožbeno obravnavo na kateri bi bila zaslišana ni podan.

8. Kontradiktornost je bila z razpisom pritožbene obravnave zagotovljena, tožnikov odvetnik je 30 dni pred razpisano obravnavo prejel vabilo na zaslišanje stranke, ki pa se ga zaradi okoliščin, ki izvirajo iz sfere tožnika in niso opravičljiv razlog, ni udeležil. 9. Neutemeljena je pritožba zoper višino dosojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Sodišče je ugotovilo vse elemente, ki so pomembni za odmero odškodnine, za telesne bolečine. Iz izvedenskega mnenja sledi, da je tožnika v trenutku škodnega dogodka huje zabolelo, drugih bolečin hude intenzitete pa ni trpel. Od nezgode dalje je trpel bolečine srednje intenzitete 4 do 6 tednov, ki so prešle v lažje. Sprva so bile stalne, nato pa občasne in so trajale skupno dva meseca. Tudi danes tožnik še trpi občasne lažje bolečine v ledvenem delu hrbtenice, predvsem ob večjih fizičnih obremenitvah oziroma po napornem fizičnem delu. Možno je, da bo tako tudi v bodoče. Ugotovljene nevšečnosti se nanašajo na pregled v urgentni kirurški ambulanti, splošne bolnišnice, blago vneto odrgnino, uživanje antibiotika in analgetikov, 14-dnevno hospitalno medicinsko rehabilitacijo, injekcijo proti zastrupitvi s tetanusom, enodnevno hospitalizacijo na travmatološkem oddelku bolnišnice, radiološke diagnostike in CT preiskave, laboratorijske preiskave krvi, dva kontrolna pregleda v travmatološki ambulanti in obisk osebnega zdravnika. Zato tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je 7.000,00 EUR odškodnina iz tega naslova primerljiva z uveljavljeno sodno prakso.

10. V škodnem dogodku je tožnik utrpel zlom četrtega ledvenega vretenca z rahlim vtisnjenjem telesa s strani zgornje terminalne ploskve in s tem minimalno znižanje višine telesa vretenca, brez poškodbe hrbtenjače in perifernih živcev. Zlom je bil popolnoma zaceljen, najkasneje v treh mesecih po škodnem dogodku. Posebno kirurško zdravljenje s tem v zvezi ni bilo potrebno, trajna posledica nezgode je lažja omejena gibljivost v ledveni hrbtenici v smeri predklona. Zato mora tožnik več truda vložiti v aktivnosti, ki so povezane z dvigovanjem ali prenašanjem težjih predmetov, težje opravlja aktivnosti, ki zahtevajo dalj časa prisiljen položaj telesa, predvsem pri sklanjanju naprej. Težje izvaja aktivnosti, ki so povezane z nenadnimi sunkovitimi obrati telesa, s sunkovitimi doskoki in poskoki, zato je tudi težje opravljal delo v proizvodnji betonskih izdelkov, a se je v času, ko je opravljal pregled pri sodnem izvedencu, že upokojil. Sedaj težje opravlja hišna opravila in težje dalj časa vozi avto. Druge običajne življenjske aktivnosti opravlja enako dobro kot pred škodnim dogodkom. Zato se pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da je iz naslova zmanjšanjih življenjskih aktivnosti odškodnina odmerjena v višini 9.000,00 EUR, primerna.

11. Enako velja tudi za odškodnino iz naslova pretrpljenega primarnega in sekundarnega strahu. Tožnik je ob nezgodi utrpel kratkotrajen, intenziven, primarni strah, ko zaradi bolečin v križu in nogah, brez pomoči tretjih, ni mogel stopiti iz avta. Tri mesece je trpel sekundarni strah za izid zdravljenja, vse dokler ni izvedel, da je zlom četrtega ledvenega vretenca popolnoma zaceljen, zato je skupna odškodnina odmerjena iz naslova primarnega in sekundarnega strahu v višini 2.000,00 EUR, tudi po mnenju pritožbenega sodišča primerna.

12. Sodišče prve stopnje je odločitev o višini odmerjene odškodnine pravilno oprlo na aktualno sodno prakso, ki pri primerljivih poškodbah opredeljuje odškodnino v višini od 12. do 16. povprečnih plač in se pri tem sklicevalo na sodbo, ki jo je Vrhovno sodišče obravnavalo pod opr. št. II Dor 242/2017, pri kateri je oškodovanec utrpel zlom prvega ledvenega vretenca, poleg tega pa še udarnino glave s pretresom možganov, nateg vratnih mišic in udarnino prsnega koša in raztrganino v delu spodnjega pljučnega režma. V tem primeru je prisojena odškodnina znašala 14,7 povprečnih plač, kar je na dan sojenja 23. 8. 2022 znašalo 19.000,00 EUR. Oškodovanec je v primeru, na katerega se je sklicevalo sodišče prve stopnje, trpel hude telesne bolečine tri dni in bil v bolnišnici 31 dni. Zato tudi pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka, da je skupno odmerjena odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, prestani strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v skupnem znesku 18.000,00 EUR (13,8 povprečnih plač) primerna.

13. V pritožbenem postopku ni spora o okoliščini, da je tožena stranka tožniku 27. 12. 2019 že plačala 12.800,00 EUR, kar na dan izdaje sodbe, revalorizirano, znaša 14.502,40 EUR. Zato je tožena stranka tožniku dolžna izplačati še 3.497,60 EUR s pripadki.

14. Pritožbene navedbe se tako niso pokazale kot utemeljene, zato jih je pritožbeno sodišče zavrnilo in ker tudi ni našlo tistih absolutno bistvenih kršitev postopka na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama in je dolžna povrniti stroške toženi stranki za prihod na sodišče v obliki kilometrine kot sledi iz izreka te odločbe.