Jedro

Na telefonskem aparatu je prišlo do dveh istovrstnih okvar (poškodbe izolacije in vezja zaradi prenapetosti nad 1000 voltov), ki jih tožena stranka ob upoštevanju garancijskih pogojev, ki jih je tožnik prejel in bil tedaj z njimi seznanjen, ni bila dolžna odpraviti v garancijskem roku brezplačno. Tožena stranka je prvo okvaro odpravila, tožnik pa je plačilo popravila odklonil. Sodišči druge in prve stopnje sta zato utemeljeno zavrnili tožnikovo zahtevo, da mora tožeča stranka brezplačno odpraviti drugo istovrstno okvaro in mu po odpravi okvare še podaljšati garancijski rok.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji mora tožena stranka izročiti popravljen telefonski aparat znamke Panasonic - model KX-T9280B in, šteto od dneva izročitve popravljenega telefonskega aparata tožniku, za 98 dni podaljšati garancijski rok. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 145.082 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ugotovitev sodišča, da je tožena stranka ob prvem servisu aparat popravila, je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Iz dopisa podjetja L., d.o.o. toženi stranki namreč ne izhaja, da je bil telefonski aparat res popravljen in da je bil zamenjan uničeni ozkopasovni keramični filter. Ker je sodišče zmotno štelo, da je bil aparat popravljen že prvič, je zmotno uporabilo tudi materialno pravo. V spisu tudi ni nobenih podatkov o tem, da bi bile po mesecu avgustu 1996 na področju Mirne nevihte in strele. Tudi to dokazuje, da prva okvara ni bila odpravljena. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 v tej zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP).

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja.

Revizija vsebinsko zatrjuje obstoj bistvene kršitve iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (podano naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini dopisa podjetja L., d.o.o. toženi stranki in resnično vsebino tega dopisa), vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da ta bistvena kršitev ni podana.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene dopisa podjetja L., d.o.o., toženi stranki ugotovilo, da je tožnik prinesel telefonski aparat v popravilo dvakrat. Okvara (uničenje filtra zaradi prenapetostnega udara po antenskem kablu) je bila ob prvem servisu odpravljena, kar je povsem nedvomno navedeno v četrtem odstavku dopisa podjetja L., d.o.o. toženi stranki. Revizijska trditev, da sta sodišči druge in prve stopnje v nasprotju z resnično vsebino dopisa L., d.o.o. toženi stranki ugotovili, da je bila okvara ob prvem popravilu odpravljena, zato ni korektna, v reviziji zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb ZPP pa ni podana.

Ostale revizijske trditve (da do druge okvare ni moglo priti, ker po prvi okvari sploh ni bilo neviht, da je prišlo na telefonskem aparatu le do ene okvare, ki ni bila nikoli odpravljena) izpodbijajo v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. To pa v revizijskem postopku ni več dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Tudi revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Ta revizijski očitek namreč tožeča stranka gradi na trditvi, da je prišlo le do ene okvare, ki je tožena stranka ni nikoli odpravila. V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano (že omenjeni tretji odstavek 385. člena ZPP), pa je drugačno. Na telefonskem aparatu je prišlo do dveh istovrstnih okvar (poškodbe izolacije in vezja zaradi prenapetosti nad 1000 voltov), ki jih tožena stranka ob upoštevanju garancijskih pogojev, ki jih je tožnik prejel in bil tedaj z njimi seznanjen, ni bila dolžna odpraviti v garancijskem roku brezplačno. Tožena stranka je prvo okvaro odpravila, tožnik pa je plačilo popravila odklonil. Sodišči druge in prve stopnje sta zato utemeljeno zavrnili tožnikovo zahtevo, da mora tožeča stranka brezplačno odpraviti drugo istovrstno okvaro in mu po odpravi okvare še podaljšati garancijski rok.

Iz navedenih razlogov revizija tožnika ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).