Jedro

43. člen ZVEtL-1 določa, kaj sodišče pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča upošteva. V prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1 so navedeni štirje kriteriji, ki niso opredeljeni kot primarni ali subsidiarni (za razliko od ZVEtL) in jih je po oceni pritožbenega sodišča potrebno upoštevati celovito. Podanost posameznega kriterija avtomatsko še ne pomeni pravice do pripadajočega zemljišča. Ob presoji vseh naštetih kriterijev je pritožbeno sodišče ugotavljalo, ali so predlagatelji uspeli izpodbiti zakonsko domnevo o pripadajočem zemljišču v obsegu gradbene parcele, saj v postopku ni bilo sporno, da pripadajoče zemljišče ni bilo določeno z upravno odločbo.

Ob celoviti presoji vseh štirih meril pritožbeno sodišče ugotavlja, da so predlagatelji uspeli delno dokazati le preteklo rabo zemljišča z urejanjem in vzdrževanjem ter da so ga občasno uporabljali kot prostor za smetnjake. Ostali trije kriteriji iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 kažejo na to, da je treba sporni del zemljišča opredeliti kot skupno funkcionalno zemljišče k več stavbam. Z merili iz prvega odstavka tega člena predlagatelji niso izpodbili zakonske domneve o funkcionalnem zemljišču v obsegu gradbene parcele pod stavbo. Tudi če bi pritožbeno sodišče upoštevalo pritožbene trditve, da ni bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je sporni del zemljišča pripadajoče zemljišče ene stavbe ali skupno pripadajoče zemljišče k več stavbam, ne bi bilo potrebno postaviti izvedenca urbanistične stroke. Po tretjem odstavku 43. člena ZVEtL-1 sodišče v tem primeru odloči po prostem preudarku. Prosti preudarek ne pomeni, da sodišče lahko odloča arbitrarno, ampak mora imeti tudi pri takšnem odločanju podlago v ugotovljenem dejanskem stanju. Takšna podlaga je podana z ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki temeljijo na ugotovitvah izvedenke, zato bi bilo tudi po tej določbi sporno zemljišče šteti kot skupno funkcionalno zemljišče k več stavbam.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je nepravdno sodišče določilo pet parcel kot pripadajoče zemljišče k stavbi na naslovu A., ter odločilo, da se vpišejo v zemljiško knjigo kot splošni skupni deli v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov te stavbe, v preostanku je predlog zavrnilo (I., II. in III. točka izreka). Prav tako je določilo tri parcele kot skupno pripadajoče zemljišče k stavbi na naslovu B., odločilo, da se v zemljiški knjigi vpišejo kot splošni skupni deli v skupni lastnini vsakokratnih etažnih lastnikov te stavbe, v preostanku je predlog zavrnilo (IV., V. in VI. točke izreka).

2. S pritožbo etažni lastniki stavbe na naslovu A., izpodbijajo II. točko izreka sklepa. Navajajo, da v postopku niso zahtevali ne izrecno ne po vsebini, da sodišče celotno zemljišče, ki ga je opredelilo v zavrnilnem delu pod II. točko izreka, določi za individualno pripadajoče zemljišče k stavbi A. Poleg zemljišča, določenega v I. točki izreka, so kot pripadajoče zemljišče k stavbi zahtevali le še del zemljiške parcele št. 124/6, k.o. X. Zato je sodišče odločalo o neobstoječem predlogu, s tem pa je podana kršitev drugega odstavka 2. člena Zakona o nepravdnem postopku (nadaljevanju: ZNP) in 2. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 350. člena ZPP. Nadalje navajajo, da je v sklepu prišlo do medsebojnega nasprotja razlogov in s tem do nejasnosti v obrazložitvi, saj je sodišče svojo odločitev utemeljilo na prostorskem aktu in uporabilo primarni kriterij, po drugi strani pa je svojo odločitev utemeljevalo tudi z ugotovitvami, ki bi prišle v poštev kot subsidiarni kriteriji, zato je podana absolutna postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega sodišče svoje odločitve ni utemeljilo s sklicevanjem na kakšno konkretno besedilo ali vsebino grafičnega prikaza iz prostorskega akta, s tem pa ni ugotovljena in pojasnjena podlaga za uporabo primarnih kriterijev za določanje pripadajočega zemljišča in je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Glede funkcije spornega zemljišča sodišče ni odgovorilo na temeljno vprašanje, kakšno neposredno funkcijo naj bi to zemljišče imelo do vseh stavb v soseski oziroma do stavbe na naslovu A. Zato sta podani absolutni postopkovni kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, dejansko stanje pa je nepopolno ugotovljeno in je bila kršena pravica do izjave. Sodišče se v izpodbijanem sklepu tudi ni opredelilo glede pretekle redne rabe spornega zemljišča s strani etažnih lastnikov stavbe na naslovu A. Predlagatelji so v tem postopku zatrjevali, da so sporno zemljišče v preteklosti uporabljali, ga urejali in vzdrževali ves čas kot imisijsko zaščito. Zato ne vzdrži obrazložitev sodišča v izpodbijanem sklepu, da v danem primeru ni okoliščin, ki bi nedvomno kazale na preteklo izključno rabo spornega zemljišča zgolj s strani uporabnikov te stavbe. V zvezi s tem je napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče bi predlagatelje v zvezi s tem moralo zaslišati, zato je bila zaradi opustitve izvedbe tega dokaza kršena pravica do izjave, sodišče pa je izhajalo iz nedovoljene vnaprejšnje dokazne ocene. Podana je absolutna postopkovna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V pritožbi predlagatelji navajajo, da izvedenka v svojem izvedenskem delu ni navedla, katera nekoč ali danes uveljavljena pravila urbanizma projektiranja in gradnje je uporabila kot podlago za oblikovanje svojega mnenja o položaju spornega zemljišča. Tudi ne vzdrži temeljno izhodišče izvedenke, da se individualno pripadajoča zemljišča k posameznim stavbam določajo v minimalnem obsegu, ravno obratno, načelo minimalnega obsega funkcionalnega zemljišča v obsegu nujno potrebnih vzdrževanih površin ni veljalo ne v času družbene lastnine in tudi danes ne velja. Skupna pripadajoča zemljišča je treba obravnavati kot izjemo in v tistih primerih, kjer ni zanesljivo dokazano, da gre za skupno pripadajoče zemljišče, takšno zemljišče dodeliti kot individualno pripadajoče zemljišče, kar je bilo predvideno tudi v osnutku Predloga Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (v nadaljevanju: ZVEtL-1). Zaradi navedenega so predlagatelji pred izdajo sklepa sodišču predlagali, da imenuje izvedenca urbanistične stroke, ki je edini pristojen, da o spornem zemljišču poda mnenje. Tudi v tem delu je sodišče napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, poleg tega pa zagrešilo absolutno postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter napačno uporabilo določilo šestega odstavka 30. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju: ZVEtL), saj urbanističnih stanj, ki pridejo v poštev, sploh ni ugotavljalo, predlagateljem pa ni omogočilo dokazovanja in jim je s tem kršilo pravico do izjave v postopku. Predlagatelji predlagajo, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu v II. točki v celoti razveljavi glede parcele št. 124/6 in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Odgovorov na pritožbo ni bilo podanih.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbena navedba, da je sodišče odločalo o neobstoječem predlogu, ni utemeljena. V obravnavani zadevi so predlog za določitev pripadajočega zemljišča naprej vložili etažni lastniki stavbe na naslovu B. v obravnavanem postopku opr. št. N 11/2009. Predlagali so, da sodišče določi pripadajoče zemljišče v obsegu parcel 132/1, 132/3, 124/5, 138/1 in 130/1. Naknadno so predlog za določitev funkcionalnega zemljišča k stavbi podali etažni lastniki na naslovu A. (pritožniki). Njihov predlog je sodišče prejelo 27. 2. 2009 in se je zadeva vodila pod opr. št. N 63/2009. Predlagali so, da sodišče k večstanovanjski stavbi na naslovu A. določi funkcionalno pripadajoče zemljišče v obsegu parcel 132/1, 132/ 3, 124/5 in 130/1. Po predlogu za združitev zadev je sodišče nepravdna postopka združilo v skupno obravnavanje pod vodilno opr. št. N 11/2009. V 8. točki izpodbijanega sklepa je sodišče pravilno obrazložilo, da so etažni lastniki dveh (združenih stavb) na naslovu B. in etažni lastniki stavbe na naslovu A. predlagali kot pripadajoče zemljišče k stavbam identične parcele, in sicer 124/5, 132/3, 130/1 in 132/1, z razliko, da so etažni lastniki stavb na naslovu B. predlagali še parcelo 138/1. Po vložitvi predlogov je prišlo do delitve dveh parcel, in sicer je bila parcela št. 130/1 ukinjena in so iz nje nastale nove parcele št. 130/8, 130/11, 130/12, 130/13, 130/14, 130/15, 130/16, 130/17, 130/18, 130/19, 130/20 in 130/21. Prav tako je bila ukinjena parcela 132/1 in so iz nje nastale nove parcele 132/10, 132/11, 132/12, 132/2013 in 132/14. O vseh teh parcelah, ki so bile predmet obeh predlogov, je sodišče s sklepom odločilo na način, da je nekatere od njih določilo kot pripadajoča zemljišča, za preostale pa je predloga zavrnilo. Šele v zadnji pripravljalni vlogi z dne 12. 9. 2016, ki jo je sodišče prejelo 6. 10. 2016, so etažni lastniki stavbe na naslovu A. po svojem pooblaščencu navedli, da primarno kot individualno pripadajoče zemljišče k svoji stavbi zahtevajo del prejšnje parcele št. 124/5, po novem parcelo 124/6, niso pa umaknili predloga za preostale parcele. Sodišče zato ni odločalo o neobstoječem predlogu in v obravnavanem primeru ne gre za kršitev drugega odstavka 2. člena ZNP in 2. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 350. člena ZPP.

6. Sodišče je sklep o določitvi pripadajočega zemljišča sprejelo 15. 2. 2017, ko je veljal ZVEtL. S tem zakonom je bila podana pravdna podlaga za določitev pripadajočega zemljišča za stavbe zgrajene pred 1. 1. 2003. Če je bila izdana pravnomočna odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča ali gradbene parcele, se je uporabil peti odstavek 30. člena ZVEtL. Če odločbe ni bilo, se je uporabil šesti odstavek tega člena, pri čemer je bil primarni kriterij določitev funkcionalnega zemljišča na podlagi prostorskih aktov ali upravnih dovoljenj, subsidiarno pa kriteriji iz četrtega odstavka 7. člena, razen njegove 3. točke, ki je na podlagi šestega odstavka 30. člena ZVEtL nadomeščena s kriterijem "merila in pogoji iz tistih prostorskih aktov, ki so veljali v času izgradnje stavbe".1 19. 7. 2017 je pričel veljati ZVEtL-1, ki je pogoje za določitev pripadajočega zemljišča določil v 43. členu in sicer se pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča upoštevajo zlasti (1) prostorski akti in upravna dovoljenja, (2) katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atrijem in podobno, (3) pretekla raba zemljišča in (4) merila in pogoji iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču. V drugem odstavku tega člena je določena zakonska domneva, da če se z uporabo meril po prejšnjem odstavku ne dokaže drugače, se za pripadajoče zemljišče šteje tisto zemljišče, ki je bilo z upravno določeno kot funkcionalno zemljišče ali gradbena parcela stavbe, v tretjem odstavku pa je določeno, da v primeru, ko ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je določen del zemljišča pripadajoče zemljišče ene stavbe ali skupno pripadajoče zemljišče več stavb, sodišče sporni prostor razdeli po prostem preudarku. Pri tem pravično oceni zlasti predloge udeležencev, prostorsko pogojenost in funkcionalno povezanost zemljišča s posamezno stavbo. ZVEtL-1 je v predhodnih določbah v tretjem odstavku 57. člena določil, da če je bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, se v nadaljnjih postopkih uporabljajo določbe tega zakona (ZVEtL-1). Sodišče prve stopnje je zato ob izdaji sklepa pravilno upoštevalo pogoje po ZVEtL, saj ZVEtL-1 v tem času še ni bil sprejet. Kot zgoraj obrazloženo je ZVEtL za določitev pripadajočega zemljišča predpisal primarni pogoj na podlagi prostorskih aktov in upravnih dovoljenj ter subsidiarne pogoje. Sodišče prve stopnje je v sklepu obrazložilo (peti odstavek 33. točke), da je v konkretnem primeru pripadajoče zemljišče določilo na podlagi izpolnjenega primarnega kriterija, to je obstoja prostorskega akta, na podlagi katerega je bila izvedena zunanja ureditev, in je navedlo, da zato ne pridejo v poštev subsidiarni kriteriji iz četrtega odstavka 7. člena ZVEtL. Če se je sodišče ob takšni obrazložitvi v nadaljevanju opredeljevalo tudi do posameznih subsidiarnih kriterijev, ni prišlo do postopkovne kršitve in razlogi izpodbijanega sklepa niso v medsebojnem nasprotju in niso nejasni. Pritožbene navedbe v tej smeri so neutemeljene.

7. Ni res, da sodišče ni utemeljeno obrazložilo svoje odločitve po primarnem kriteriju. Izvedenka, ki je bila postavljena v postopku, je svoje mnenje najprej temeljila na dveh prostorskih aktih, in sicer na Ureditvenem načrtu ... (priloga 13 izvedenskega mnenja) in na Zazidalnem načrtu ... (priloga 14 izvedenskega mnenja). Iz podatkov sodnega spisa izhaja, da sta bila ureditveni in zazidalni načrt sprejeta v oktobru 1965, povzeta v Odloku o potrditvi urbanistične dokumentacije in objavljena v Glasniku ... novembra 1966. Tekom postopka je izvedenka svoje mnenje glede na pripombe strank dopolnjevala, v zadnji dopolnitvi januarja 2017 je dokončno navedla, da je bilo zemljišče, ki je neposredno namenjeno za redno rabo obeh predmetnih objektov, kot tako načrtovano v prostorskem aktu iz časa gradnje, na podlagi katerega je bila izvedena zunanja ureditev, to je ureditveni načrt soseske ... iz leta 1965.2 Pritožba stoji na stališču, da sta potekali gradnja in zunanja ureditev predmetne soseske na podlagi zazidalnega načrta, kateri predstavlja prostorski akt za določitev pripadajočega zemljišča. Na tem mestu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre za isti zazidalni načrt, ki so ga predlagatelji predložili v postopku brez grafične priloge (priloga A2 k prvotni zadevi N 63/2009), izvedenka pa z grafično prilogo k svojemu mnenju.

8. Po oceni pritožbenega se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na izvedenkino mnenje, ki kot podlago za določitev pripadajočega zemljišča upošteva prostorski akt, to je ureditveni načrt za sosesko ... Iz grafične priloge ureditvenega načrta je razvidno, da je v delu prejšnje parcele 124/5 oziroma sedanje parcele 124/6 zarisana ozelenitev z drevesi. Na podlagi tega akta je izvedenka ugotovila, da so stanovanjske stavbe A., B. ter C. strnjene okrog osrednje zelenice z otroškim igriščem, med stavbami so speljane dostopne poti neposredno ob vhodih, ki so skupne za lastnike stanovanj in lastnike garaž. Manipulativnih površin je malo in komaj zadoščajo vseh potrebam stanovalcev. Sodišče je tudi pravilno povzelo izvedenkino ugotovitev, da se del zemljišča s parcelo št. 124/5 oziroma sedaj 124/6, ki ga etažni lastniki A. želijo pripojiti k stavbi kot njihovo individualno pripadajoče zemljišče, nahaja na severu stavbe in sega do ... ulice. Zemljišče je del osrednje zelenice z otroškim igriščem namenjene vsem stanovalcem tega območja. Zelenica je urejena skladno z ureditvenim načrtom. Od ostalih površin je ločena z robnikom in predstavlja zaključeno celoto. Vse to je razvidno iz grafične priloge ureditvenega načrta. Iz zazidalnega načrta, ki obsega več listin, ni razvidno, da bi nasprotoval ureditvenemu načrtu, še več, ureditveni načrt je sestavni del zazidalnega načrta oziroma je k njemu pripojen. Iz listine, ki je prav tako sestavni del zazidalnega načrta, to je osnutka Pravilnika o izvajanju ureditvenega načrta navedenega stanovanjskega kompleksa na območju ..., iz 5. člena izhaja, da se smejo površine uporabljati samo za namen določen v ureditvenem načrtu. Grafična priloga zazidalnega načrta je v delu zemljišča, ki ga pritožba izpodbija, nekoliko drugačna in na tem delu predvideva zasaditev dreves in parkirne prostore. Vendar iz ORTO posnetka, ki ga je izvedenka priložila prvotnemu mnenju (lista št. 221 in 222) izhaja, da je na tem mestu zelenica s posajenimi drevesi, torej je bila izvedena ozelenitev skladno z grafično prilogo ureditvenega načrta. Pravilno je sodišče prve stopnje sprejelo tudi izvedenkino obrazložitev, da predlagana preureditev zelene površine, namenjene širšemu krogu uporabnikov območja, v površino namenjeno zgolj eni stavbi A., ni v skladu z ureditvenim načrtom in zato ni primerna. Ob povedanem se izkaže za neutemeljen pritožbeni ugovor, da sodišče ni obrazložilo podlage primarnega kriterija. Sodišče prve stopnje je pripadajoče zemljišče določilo pravilno in skladno s primarnim kriterijem ZVEtL.

9. Ker izpodbijani sklep pravilno temelji na primarnem kriteriju iz šestega odstavka 30. člena ZVEtL, so obrazložitev sodišča in pritožbene trditve glede subsidiarnih kriterijev nebistvene in se pritožbenemu sodišču ni bilo treba do njih opredeljevati.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je predmet postopka, kot je konkretni, prvenstveno identifikacija (ugotavljanje) v prostorskih aktih oziroma dokumentaciji opredeljenih zemljišč v naravi3. Zato je pravilno postavilo izvedenko geodetske stroke in njeno mnenje upoštevalo, v sklepu je tudi utemeljilo svojo odločitev (31. in 32. točka obrazložitve), zakaj je štelo, da je postavljena izvedenka strokovno usposobljena za izdelavo mnenja v tej zadevi. V izogib ponavljanju pritožbeno sodišče razloge sodišča prve stopnje v celoti sprejema. Zato ni utemeljena pritožba, da bi sodišče moralo postaviti izvedenca urbanistične stroke. Postavljena izvedenka geodetske stroke je bila dovolj strokovno usposobljena, razpolagala je z znanjem, ki je bilo potrebno, da je ugotovila rabo spornega zemljišča v času izdelave prostorskih aktov, svoje delo je opravila širše, saj je ugotavljala to rabo tudi v času pridobitve lastninske pravice na stavbi in v času ko je bil sprejet občinski prostorski načrt - OPN (primerjaj dopolnitev mnenja iz februarja 2015 s prilogami).

11. Pritožniki z navedbami v postopku in v pritožbi niso uspeli dokazati, da naj bi imela individualna pripadajoča zemljišča k stavbam prednost pred skupnimi pripadajočimi zemljišči, kar naj bi po pritožbenih navedbah izhajalo tudi iz predloga ZVEtL-1. Tako iz določb ZVEtL, kot iz določb ZVEtL-1 navedenega ni razbrati.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe ZVEtL, saj ZVEtL-1 ob odločanju še ni bil sprejet. Glede na tretji odstavek 57. člena prehodnih in končnih določb ZVEtL-1 je imelo pritožbeno sodišče s presojo vseh listinskih dokazov, obravnavanje katerih je bilo strankam pred sodišče prve stopnje omogočeno, dovolj podlage, da je ob smiselni uporabi tretje alineje 358. člena ZPP lahko preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje tudi z upoštevanjem novih materialnopravnih določb ZVEtL-1.4 43. člen ZVEtL-1 določa, kaj sodišče pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča upošteva. V prvem odstavku so navedeni štirje kriteriji, ki niso opredeljeni kot primarni ali subsidiarni (za razliko od ZVEtL) in jih je po oceni pritožbenega sodišča potrebno upoštevati celovito. Podanost posameznega kriterija avtomatsko še ne pomeni pravice do pripadajočega zemljišča.5 Ob presoji vseh naštetih kriterijev je pritožbeno sodišče ugotavljalo, ali so predlagatelji uspeli izpodbiti zakonsko domnevo iz drugega odstavka 43. člena ZVEtL o pripadajočem zemljišču v obsegu gradbene parcele, saj v postopku ni bilo sporno, da pripadajoče zemljišče ni bilo določeno z upravno odločbo.

13. Sodišče mora po 1. točki prvega odstavka 43. člena upoštevati, kako je bilo zemljišče določeno v prostorskih aktih. Zgoraj je obrazloženo, da je bila sporna parcela 124/6 zajeta v ureditvenem načrtu iz leta 1965. Kot je ugotovila izvedenka, je ni mogoče upoštevati kot posamezni pripadajoči del, ampak nujno kot skupni pripadajoči del več stavbam. Po 2. točki prvega odstavka 43. člena ZVEtL je treba ugotavljati, katera zemljišča v razmerju do stavbe predstavljajo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atriji in podobno. Po tem kriteriju gre ugotoviti, da sporna parcela oziroma sporni del, ki ga predlagatelji želijo imeti kot svoj individualni pripadajoči del k stavbi, predstavlja zelenico, dostopno pot in dovoz v sklopu celotne soseske oziroma celotnega kareja, kot je opredelila izvedenka. Iz zgoraj citiranega ORTO posnetka izhaja, da gre za zelenico in drevesa, ki predstavljalo imisijsko zaščito za celoten zaključen del naselja (kareja) in ne samo za stavbo predlagateljev. Po 3. točki mora sodišče presojati preteklo rabo zemljišča. Tožniki so v postopku in tudi v pritožbi zatrjevali, da so ta del nepremičnine, uporabljali, ga urejali in vzdrževali ves čas kot imisijsko zaščito. V zvezi s tem grajajo kršitev postopka zaradi tega, ker jih sodišče prve stopnje ni zaslišalo. Glede na lokacijo spornega dela nepremičnine pritožbeno sodišče verjame predlagateljem, da so ta del sami urejali in ga vzdrževali, med drugim so ga v posameznih časovnih obdobjih uporabljali tudi kot prostor za smetnjake. Zato dodatna zaslišanja niso bila potrebna. 4. točka prvega odstavka 43. člena ZVEtL določa merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču. Že zgoraj je pojasnjeno, da je izvedenka pridobila listine (dopolnitev mnenja iz februarja 2015) iz katerih izhaja, da se tudi po danes veljavnem OPN Občine območje nahaja znotraj enote urejanja prostora (EUP) z enotno namensko rabo, enotnim tipom pozidave objektov ter z enakimi prostorskimi izvedbenimi pogoji. Navedla je, da je zaradi zagotavljanja pravilnih rešitev za vse stavbe znotraj območja, ki so zgrajene v istem obdobju, v enakem standardu in na podlagi istega prostorskega dokumenta nujno, da se območje obravnava v celoti in ne parcialno za posamezne stavbe. Temu je predložila prostorski načrt, ki izkazuje zaključeno celoto in iz katerega je razvidna enotna ozelenitev na spornem delu parcele (list. št. 303 sodnega spisa).

14. Ob celoviti presoji vseh štirih meril pritožbeno sodišče ugotavlja, da so predlagatelji uspeli delno dokazati le preteklo rabo zemljišča z urejanjem in vzdrževanjem ter da so ga občasno uporabljali kot prostor za smetnjake. Ostali trije kriteriji (1., 2. in 4. točka prvega odstavka 43. člena ZVEtL) kažejo na to, da je treba sporni del zemljišča, sedaj parcelo 124/6, opredeliti kot skupno funkcionalno zemljišče k več stavbam. Z merili iz prvega odstavka tega člena predlagatelji niso izpodbili zakonske domneve o funkcionalnem zemljišču v obsegu gradbene parcele pod stavbo. Tudi če bi pritožbeno sodišče upoštevalo pritožbene trditve, da ni bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je sporni del zemljišča pripadajoče zemljišče ene stavbe ali skupno pripadajoče zemljišče k več stavbam (kot je obrazloženo zgoraj, je navedeno bilo mogoče ugotoviti), ne bi bilo potrebno postaviti izvedenca urbanistične stroke. Po tretjem odstavku 43. člena ZVEtL-1 sodišče v tem primeru odloči po prostem preudarku. Prosti preudarek ne pomeni, da sodišče lahko odloča arbitrarno, ampak mora imeti tudi pri takšnem odločanju podlago v ugotovljenem dejanskem stanju. Takšna podlaga je podana z zgoraj navedenimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki temeljijo na ugotovitvah izvedenke, zato bi bilo tudi po tej določbi sporno zemljišče šteti kot skupno funkcionalno zemljišče k več stavbam.

15. Ker v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče po 2. točki 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Pritožbeni stroški niso bili priglašeni.

1 Primerjaj: odločba VSL sklep II Cp 3349/2016 z dne 22. 2. 2017 in odločba VS RS sklep II Ips 86/2014 z dne 3. 7. 2014. 2 Primerjaj drugi odstavek 30. točke obrazložitve v povezavi s tretjim odstavkom 33. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa. 3 Primerjaj VSL sklep I Cp 249/2017 z dne 26.7.2017. 4 Primerjaj VSM sklep I Cp 469/2017 z dne 28. 7. 2017. 5 Primerjaj sodno prakso pod 4. opombo.