U-I-50/98

25. 5. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Janeza Franca Puciharja in drugih iz Ljubljane na seji dne 25. maja 2000

s k l e n i l o :

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti določb drugega odstavka 3. člena, prvega odstavka 4. člena in drugega odstavka 10. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97) se zavrne.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti določb prvega odstavka 14. člena in prvega odstavka 23. člena istega zakona se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pobudniki izpodbijajo določbe drugega odstavka 3. člena, prvega odstavka 4. člena in drugega odstavka 10. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju: ZSZ), s katerimi so določeni komunalni objekti, ki spadajo v javno infrastrukturo oziroma predstavljajo grajeno javno dobro, in s katerimi je določena prepoved pravnega prometa z grajenim javnim dobrom. Pobudniki oporekajo tistemu delu definicije javnega dobra, ki zajema igrišča oziroma športne objekte. Pri tem navajajo, da izpodbijane določbe ZSZ preširoko definirajo javno infrastrukturo, za katero velja omejitev, po kateri mora biti uporaba objektov pod enakimi pogoji namenjena vsem. Ta naj bi zajemala tudi objekte, namenjene komercialni športni dejavnosti, kot so na primer teniška igrišča, kjer je treba čas igranja plačati, kar omogoča dober vir zaslužka. Takšnih rešitev zakonodaje evropskih držav ne poznajo, saj so tam športni parki v pravnem prometu in v privatni lasti, to pa velja tudi za parkirišča, igrišča, tržnice, parke, rekreacijske površine in pokopališča. Izpodbijajo tudi prvi odstavek 14. člena ZSZ, po katerem imata občina in država predkupno pravico na nezazidanem stavbnem zemljišču, na katerem je s prostorskim izvedbenim načrtom predvidena gradnja določenih objektov (tudi športnih objektov), ter prvi odstavek 23. člena ZSZ, po katerem je v korist občine ali države možna razlastitev nepremičnin zaradi gradnje določenih infrastrukturnih objektov (za potrebe športa). S preširoko definicijo javne infrastrukture in z omejitvami, ki izhajajo iz te definicije, naj bi zakonodajalec nedopustno posegel v pravni položaj in lastninsko pravico pobudnikov, saj naj bi jim omejil enega od bistvenih sestavnih delov te pravice, to je pravico do razpolaganja. Zato naj bi bile izpodbijane določbe v nasprotju s 33. členom Ustave o pravici do zasebne lastnine, s prvim odstavkom 67. člena Ustave, ki zagotavlja gospodarsko funkcijo lastnine, in s prvim odstavkom 74. člena Ustave, ki zagotavlja svobodno gospodarsko pobudo. Nekateri pobudniki, ki so denacionalizacijski upravičenci, pa še navajajo, da izpodbijane določbe posegajo tudi v pravice teh upravičencev, saj nepremičnin, ki so zunaj pravnega prometa, ni mogoče vrniti.

2.Pobudniki utemeljujejo svoj pravni interes s tem, da so nekateri med njimi lastniki zemljišč v okviru športnega parka Svoboda na Viču v Ljubljani, drugi pa so denacionalizacijski upravičenci do zemljišč v omenjenem športnem parku. Zemljišča v tem športnem parku so v prostorskem načrtu predvidena za potrebe športa, kar je pogoj za uporabo izpodbijanih določb ZSZ.

3.Vlada in Državni zbor v celoti zavračata trditve pobudnikov.

Opredelitev objektov komunalne infrastrukture oziroma javnega dobra po drugem odstavku 3. člena in prvem odstavku 4. člena ZSZ naj bi nei bila v nasprotju z Ustavo, saj gre pri tem le za tiste objekte, katerih uporaba je pod enakimi pogoji namenjena vsem in ki status takšnega objekta pridobijo šele z ustrezno upravno odločbo. V neskladju z Ustavo naj bi tudi ne bile določbe drugega odstavka 10. člena ZSZ o prepovedi pravnega prometa z nepremičninami, ki so grajeno javno dobro, saj takšna rešitev temelji na prvem odstavku 70. člena Ustave.

B.

4.V izpodbijanem drugem odstavku 3. člena ZSZ so primeroma navedeni komunalni objekti, ki imajo status javne infrastrukture, to so ulice, tržnice, igrišča, parkirišča, pokopališča, parki, zelenice in rekreacijske površine. Vendar pa imajo navedeni objekti status javne infrastrukture le tedaj, kadar je njihova uporaba pod enakimi pogoji namenjena vsem in so torej praviloma namenjeni izvajanju javnih služb, določenih z zakonom ali občinskim predpisom. Ker komunalni objekti niso namenjeni pridobitni dejavnosti, se za takšne objekte lahko štejejo le javni športno - rekreacijski objekti, dostopni vsem, ne pa tudi igrišča (na primer za tenis), ki so dostopna le ob poprejšnjem plačilu nadomestila za njihovo uporabo in torej namenjena opravljanju pridobitne dejavnosti. Takšna zasebna igrišča torej nimajo statusa komunalnega objekta v smislu ZSZ. Ker torej ti objekti niso javna infrastruktura, tudi ne morejo imeti status grajenega javnega dobra, zato očitek o protiustavnosti določb 4. in 10. člena ZSZ ni utemeljen in je bilo treba pobudo v tem delu zavrniti.

5.Neutemeljen je nadalje očitek, da so izpodbijane določbe ZSZ posegle tudi v pravice denacionalizacijskih upravičencev, saj naj bi nepremičnin ne bilo mogoče vrniti, če so zunaj pravnega prometa. Po 32. členu Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - v nadaljevanju: ZDen) se namreč zazidana stavbna zemljišča ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. Ker gre v obravnavanem primeru za zazidano stavbno zemljišče, denacionalizacijskim upravičencem teh nepremičnin ne bo mogoče vrniti v naravi, temveč jim pripada le ustrezna odškodnina.

6.Pobudniki utemeljujejo svoj pravni interes za izpodbijanje prvega odstavka 14. člena ZSZ (o predkupni pravici občine ali države) in prvega odstavka 23. člena ZSZ (o razlastitvi v korist občine ali države) s tem, da so lastniki nepremičnin, pri katerih bi lahko prišlo do uporabe navedenih določb ZSZ. Po določbah 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) lahko da pobudo za začetek postopka vsakdo, če izkaže svoj pravni interes. Ta je podan, če izpodbijani predpis neposredno posega v pobudnikove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Podan mora biti torej neposreden poseg, in ne zadošča le neka splošna možnost za nastanek takšnega posega v prihodnje. Pobudniki niso izkazali nikakršnih dejstev ali znakov, ki bi kazali na konkreten poseg v smislu 24. člena ZUstS (tako niso navedli, da bi bili v zvezi z njihovimi zemljišči sproženi kakšni postopki ali druge aktivnosti za uporabo določb ZSZ o predkupni pravici oziroma razlastitvi). Zgolj okoliščina, da so pobudniki lastniki zemljišč, ki izpolnjujejo zakonske pogoje, zaradi katerih bi nekoč morda lahko bila predmet predkupne pravice ali razlastitve, ne zadošča za priznanje pravnega interesa. Po 14. členu ZSZ ima občina ali država predkupno pravico na nezazidanem stavbnem zemljišču le, če gre za zemljišče, na katerem je gradnja določenih objektov predvidena s prostorskim izvedbenim načrtom. Po 23. členu ZSZ pa je razlastitev v korist občine ali države dovoljena zaradi gradnje določenih objektov, kadar takšno gradnjo določa prostorski izvedbeni načrt in če pristojni organ ugotovi, da je gradnja predvidena v javno korist. Iz navedenega sledi, da je uresničitev predkupne pravice oziroma izvedba razlastitve možna le v primeru, če je za ustrezno območje sprejet prostorski izvedbeni načrt (po 27. členu ZUN je to lahko zazidalni načrt, ureditveni načrt ali lokacijski načrt za posamezne infrastrukturne objekte in naprave). Po podatkih Mestne občine Ljubljana - Mestne uprave so obravnavana zemljišča v okviru športnega parka Svoboda na Viču v Ljubljani po določbah Dolgoročnega plana občin in mesta Ljubljane za obdobje 1986 do 2000 za območje Mestne občine Ljubljana (Uradni list SRS, št. 11/86 in nasl. - v nadaljevanju: Dolgoročni plan) zajeta v območju urejanja VR 2/3-ŠRC Svoboda kot površina za parkovne, športne in rekreacijske ureditve. Z Dolgoročnim planom je za navedene površine predvidena izdelava prostorskih ureditvenih pogojev, ki pa zaenkrat še niso bili izdelani. To območje se trenutno ureja na podlagi začasnih določb Odloka o sprejemu prostorskih ureditvenih pogojev za plansko celoto V2-Trnovo-Tržaška cesta (Uradni list SRS, št. 6/88 in nasl.) Iz navedenih podatkov torej sledi, da za obravnavano območje ni bil sprejet prostorski izvedbeni načrt, temveč da zanj veljajo začasne določbe sprejetih prostorskih ureditvenih pogojev oziroma da je za obravnavano območje predvideno sprejetje novih prostorskih ureditvenih pogojev. Glede na navedeno uveljavljanje predkupne pravice oziroma izvedba razlastitve na obravnavanem območju nista možni, saj prostorski ureditveni pogoji po 14. in 23. členu ZSZ zanju niso ustrezna pravna podlaga. Ker pravni interes pobudnikov za izpodbijanje 14. in 23. člena ZSZ ni podan, je Ustavno sodišče pobudo v tem delu zavrglo.

C.

7.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in 25. člena ZUstS v sestavi: sodnica dr. Dragica Wedam-Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejelo soglasno.

Sodnica dr. Dragica Wedam-Lukić