Jedro

Sodba je slabo strukturirana. V skladu s 324. členom ZPP mora namreč vsebovati obrazložitev, v kateri morajo biti navedeni vsi razlogi za odločitev sodišča. Bistveni deli obrazložitve izpodbijane sodbe pa so vsebovani v opombah, ki temu niso namenjene. Kot je pojasnjeno že v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, je opomba "krajše pojasnilo k tekstu", ni pa opomb dopustno uporabljati tako, kot je to storjeno v izpodbijani sodbi, saj so v njih bistveni deli razlogov za odločitev sodišča.

Oškodovanec je bil dovolj poučen o varstvu pri delu (izobraževanje in preizkus se je izvajalo vsakih šest mesecev, bil pa je vrsto let zaposlen na istem delovnem mestu), tako tudi glede pomena znaka za nevarnost zaradi objektov oziroma stvari na svetli poti premika. Zaradi tega bi se moral umakniti v vagon ali pa sestopiti z vlaka, pri svojem delu, kjer je nenazadnje najprej sam odgovoren za svojo varnost, pa niti ni bil dovolj pozoren, da bi prej opazil, da krtače niso zapete, čeprav je stal na stopnicah zadnjega vagona v kompoziciji in so torej krtače udarjale po vseh prejšnjih vagonih, pri tem pa je bil tudi ena od oseb, ki je morala paziti na to, da na poti premika ni ovir, s čimer je pomembno soprispeval k nastanku škodnega dogodka.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se I. točka izreka spremeni tako, da se glasi:

"Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 21.938,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.6.2020 dalje do plačila, v delu, ki se nanaša na plačilo 8.775,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.6.2020 dalje pa se tožbeni zahtevek zavrne."

III. točka izreka pa se spremeni tako, da tožeča stranka nosi 50 % stroškov postopka, tožena stranka pa 50 %.

v preostalem delu pa se pritožbi zavrneta.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki 476,42 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude še z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 16. dne po prejemu te sodbe dalje, stranski intervenientki pa je v istem roku dolžna povrniti 228,76 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude še z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 16. dne po prejemu te sodbe dalje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) toženi stranki naložilo v 15 dneh plačati tožeči stranki 30.714,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2020 dalje do plačila, (II.) v preostalem delu zavrnilo tožbeni zahtevek in (III.) odločilo, da tožeča stranka nosi 30 %, tožena stranka pa 70 % stroškov postopka.

2.Zoper to sodbo v I. in III. točki izreka sta se pravočasno pritožili tožena stranka in stranska intervenientka (vsaka sta vložili svojo pritožbo) iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in predlagali, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi. Priglasili sta tudi pritožbene stroške.

3.Tožeča stranka je na pritožbi odgovorila in predlagala, naj ju višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

4.Pritožbi sta delno utemeljeni.

5.Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da je sodba slabo strukturirana. Sodba mora namreč v skladu s 324. členom ZPP vsebovati obrazložitev, v kateri morajo biti navedeni vsi razlogi za odločitev sodišča. Bistveni deli obrazložitve izpodbijane sodbe pa so vsebovani v opombah, ki temu niso namenjene. Kot je pojasnjeno že v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, je opomba "krajše pojasnilo k tekstu", ni pa opomb dopustno uporabljati tako, kot je to storjeno v izpodbijani sodbi, saj so v njih bistveni deli razlogov za odločitev sodišča.

6.Sama pravna podlaga, ki tožnici daje pravico do zahtevka za povrnitev tistega, kar je plačala svojemu zavarovancu iz naslova zdravstvenega zavarovanja, ki jo je sodišče prve stopnje upoštevalo (86., 87, 88., 89, 91. in 92. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju - ZZVZZ in 5., 11. in 29. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu - ZVZD-1), ni bila sporna in tudi predstavlja pravilno podlago za tožbeni zahtevek, po kateri je delodajalec odgovoren za povrnitev škode tožnici, če niso bili izvedeni ukrepi iz varstva pri delu ali pa je za škodo odgovoren drug delavec delodajalca. Vsekakor delodajalec ne odgovarja zavodu za zdravstveno zavarovanje za škodo, ki je posledica kršitev delavca, ki je bil tudi oškodovanec, saj gre vendarle za regresno pravico zavoda za tisti del škode, ki je posledica odgovornosti delodajalca (kar dovolj jasno izhaja že iz 86. člena ZZVZZ).

7.Obe pritožnici uveljavljata bistvene kršitve postopka zaradi neizvedbe dokazov, in sicer stranska intervenientka (v nadaljevanju tudi: intervenientka) je uveljavljala to kršitev tudi glede neizvedbe ogleda kraja nezgode, obe pa sta kot kršitev uveljavljali neizvedbo dodatnega zaslišanja A. A. (varnostnega inženirja pri toženki, ki je opravljal izobraževanje delavcev in preizkuse iz varstva pri delu) glede vprašanja, ali je bil B. B. (zavarovanec tožnice in delavec toženke, ki se je v nesreči poškodoval; v nadaljevanju tudi: oškodovanec) v okviru preverjanja znanja iz varstva pri delu praktično preizkušen tudi na tiru 36, ki je bil sicer namenjen pranju lokomotiv in vagonov in kjer se je nesreča pripetila.

8.Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokaz z ogledom kraja nesreče. Same okoliščine nesreče - da je delavec stal na stopnici zadnjega (šestega) vagona pri odprtih vratih - niti niso bile sporne, prav tako pritožbeno ni sporno, da krtače na pralnici niso bile zapete. Sodišče, ki je sicer pravilno ugotavljalo, ali je bil oškodovanec pravilno poučen o ukrepih varstva pri delu, s samim ogledom kraja nezgode ne bi moglo razrešiti nobenega pomembnega vprašanja dejanskega stanja, tudi zaradi pomanjkanja strokovnega znanja, zaradi česar je pravilno postavilo izvedenca s področja varnosti in zdravja pri delu (C. C.). Ta je odgovoril na vsa relevantna vprašanja, pri tem pa za strokovno mnenje tudi ni potreboval ogleda kraja dejanja. Pomembno je, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog, da si samo ogleda kraj nezgode, in ta dokaz dejansko ni bil potreben.

9.Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je bil dokaz z dodatnim zaslišanjem A. A. predlagan prepozno. Tožnica je namreč ves čas trdila, da oškodovanec ni bil pravilno poučen o varstvu pri delu, in na toženki je bilo, da tako dejstvo navede prej in zanjo nikakor ni moglo biti presenečenje, ko je izvedenec na zadnjem naroku pojasnil, da bi moralo biti izobraževanje izvedeno posebej za ta tir. Za toženko torej ne gre za neko novo dejstvo, ki ji prej niti ni moglo biti znano. A. A. je sicer bil zaslišan že prej. Se je pa tudi izkazalo, da izvedba tega dokaza niti ni bila potrebna.

10.Nezgoda se je zgodila na tiru 36, ki je sicer namenjen pranju lokomotiv in vagonov - železniških kompozicij. Ob izvedbi potrebnih ukrepov - zaklenitev krtač, striktno upoštevanje prepovedi stanja na bočnih stopnicah - tudi višje sodišče, tako kot sodišče prve stopnje, ne vidi nobene ovire, da se tudi po tem tiru ne bi izvajali premiki vagonov brez namena pranja.

11.Oškodovanec je bil po oceni višjega sodišča zagotovo poučen, da so na tem tiru določene posebnosti, ki jih je nenazadnje tudi videl, saj so tam krtače avtomatske pralnice, pri čemer je to delo opravljal že vrsto let pred nezgodo. Eno od pravil, ki veljajo pri toženki, je to, da premikač (kar je bil oškodovanec) ne sme stati na zunanji (bočni) stopnici pri vožnji poleg klančin, objektov, ograj, stebrov (drogov), vhodnih vrat pri vhodu v remize, v predorih, kot tudi nagibati se ven, kar je imela toženka izrecno zapisano v 5. točki prvega odstavka 63. člena Prometnega pravilnika. Iz izpovedi D. D. (upokojeni vodja premikov pri toženki, ki sicer ni bil vodja premika, ko se je zgodila nezgoda), A. A. (ki je bil nekoč tudi sam premikač) in E. E. (tudi eden od vodij premika pri toženki, ki prav tako ni bil vodja premika, pri katerem se je zgodila nezgoda) dovolj jasno izhaja, da je bil pred avtomatsko pralnico iz obeh strani vožnje postavljen znak za nevarnost - rdeči cik-cak znak s črno kapo. Tak znak označuje, da so ob progi objekti, ki segajo v svetli oziroma prosti profil tira in gre s tem za enega od objektov iz 5. točke prvega odstavka 63. člena Prometnega pravilnika. Kot je pojasnil E. E., prosti profil tira pomeni, da nimaš prostora oziroma nimaš veliko prostora, ko stojiš na (bočni) stopnici.

12.Osnovno pravilo je torej bilo, da tam premikač niti ne bi smel stati na zunanji stopnici. Kot je izpovedal D. D., pri njem premikači na tem delu tira 36 niso smeli stati na zunanji stopnici, drugače izhaja iz izpovedi E. E. To pomeni, da so odgovorni delavci toženke, za katere je ona odgovorna, tako prakso vendarle dopuščali. Dopuščali so torej prakso, da je premikač stal na zunanji stopnici, čeprav bi se moral v tem delu iti peš ob tiru ali se umakniti v vagon.

13.Sodišče prve stopnje je ugotovilo (to pritožbeno niti ni izpodbijano), da v opisu del in nalog premikača ni bilo, da bi pred premikom po tiru 36 brez namena pranja moral preveriti, ali so krtače zapete ali ne. Je pa premikač odgovoren, da opazuje, ali so kakšne ovire na poti premika, in da o tem obvesti strojevodjo, ki mu s pomočjo signalnih zastavic ali po UKV zvezi sporoči, ali mora vožnjo upočasniti ali ustaviti, da se premik varno izvede. Čeprav je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, premik hrupen, pa se višje sodišče strinja s pritožbenimi navedbami, da oškodovanec ni bil dovolj pozoren na to, kaj se dogaja in zato ni opazil, da krtače niso pripete. Kot je sam izpovedal, jih je opazil prepozno, da bi pravočasno sestopil z vagona ali se umaknil vanj. Stal je na zadnjem, šestem vagonu kompozicije, ki se je premikala, pa vendar naj bi delujoče krtače opazil šele tik pred zdajci, ko tega ni mogel več storiti in se je lahko le odrinil in padel z vagona, da ga krtače ne bi zdrobile. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da se je kompozicija tam premikala s hitrostjo 5 km/h, kar je hitrost pešca, zavorna pot pa je dolga le 2 metra. Ob tem je oškodovanec celo sam izpovedal, da se pri krtačah vidi, če niso zapete, ker stojijo v drugačnem položaju.

14.Višje sodišče tako, drugače kot sodišče prve stopnje, ocenjuje, da je bil oškodovanec dovolj poučen o varstvu pri delu (izobraževanje in preizkus se je izvajalo vsakih šest mesecev, bil pa je vrsto let zaposlen na istem delovnem mestu), tako tudi glede pomena znaka za nevarnost zaradi objektov oziroma stvari na svetli poti premika. Zaradi tega bi se moral umakniti v vagon ali pa sestopiti z vlaka, pri svojem delu, kjer je nenazadnje najprej sam odgovoren za svojo varnost, pa niti ni bil dovolj pozoren, da bi prej opazil, da krtače niso zapete, čeprav je stal na stopnicah zadnjega vagona v kompoziciji in so torej krtače udarjale po vseh prejšnjih vagonih, pri tem pa je bil tudi ena od oseb, ki je morala paziti na to, da na poti premika ni ovir, s čimer je pomembno soprispeval k nastanku škodnega dogodka. Tudi na strani toženke je prišlo do pomembnih kršitev varstva pri delu, saj ni zagotovila učinkovitega preverjanja, ali so krtače pred premikom po tiru 36 zapete (očitno se je zanašala na zapis ekipe, ki se je ukvarjala s pranjem vagonov, da so po končanem pranju krtače zapete, vsaj premikačem pa te odgovornosti ni naložila, verjetno tudi vodjem premika ne, saj je D. D. izpovedal, da naj bi bila to naloga premikača), delavci toženke, za katere je odgovorna (tudi vodje premikov) pa so dopuščali prakso, da je delavec na tem tiru stal na stopnici vagona, čeprav bi se moral zaradi varnosti umakniti v vagon ali pa sestopiti z vlaka in pot nadaljevati peš. Vprašanje, ali je toženka izvedla praktični preizkus oškodovanca iz varstva pri delu tudi na tiru 36, se ob siceršnji seznanjenosti oškodovanca o tem, kaj pomeni znak za nevarnost (rdeči cik-cak znak s črno kapo), in z njegovim pomanjkanjem pozornosti pri premiku, ki je bila sicer njegova osnovna dolžnost pri vsakem premiku, po oceni višjega sodišča niti ne more prispevati k ugotavljanju (so)odgovornosti oškodovanca in toženke.

15.Zakaj oškodovanec ni vložil tožbe proti intervenientki, sodišče prve stopnje sicer ni preverjalo, vsekakor pa to ne more vplivati na presojo odgovornosti toženke.

16.Glede na navedeno se višje sodišče strinja s pritožbenimi navedbami, da je prispevek oškodovanca večji, kot je presodilo sodišče prve stopnje, čeprav se ne strinja s pritožbenimi navedbami, da naj bi bila nezgoda v celoti posledica ravnanja oškodovanca. Ob pravilni uporabi 171. člena Obligacijskega zakonika - OZ višje sodišče ocenjuje prispevek oškodovanca na 50 %, prispevek toženke kot delodajalca pa na 50 %. Celotna škoda tožnice, ki po višini ni bila sporna, je znašala 43.877,15 EUR, zato je višje sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka upravičena do povračila 21.938,57 EUR, v preostalem delu pa je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti. Že sodišče prve stopnje je v II. točki izreka, ki pritožbeno ni izpodbijana, zavrnilo zahtevek v presežku nad 30.714,01 EUR, dodatno pa ga je treba zavrniti še za 8.775,44 EUR. Toženka pa mora plačati tudi zakonske zamudne obresti od priznanega zneska od 4.6.2020 dalje (378. člen OZ).

17.S tem je višje sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so pomembne za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno je višje sodišče pritožbama delno ugodilo in izpodbijano sodbo v I. in III. točki izreka glede na odstotek odgovornosti spremenilo tako, kot izhaja iz izreka (351. člen ZPP), pri čemer je odločitev o glavni stvari vplivala tudi na stroškovni izrek (154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

18.Izrek o stroških temelji na 154. in 155. členu ZPP v zvezi s 165. členom ZPP. Glede pritožbenega uspeha je višje sodišče upoštevalo, da sta pritožnici uspeli z 8.775,44 EUR od 30.714,01 EUR, torej glede 28 %. Stroške je odmerilo po specificiranih stroškovnikih (razen glede materialnih stroškov pooblaščenca toženke, ki znašajo le 1 % od vrednosti nad 1000 točk), tako da stroški toženke znašajo 1.701,50 EUR, stroški intervenientke pa 817,00 ter stroškovnemu delu ugodilo v višini 28 % od odmerjenih stroškov.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 171, 171/1 Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (1992) - ZZVZZ - člen 86, 87 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 324

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.