Jedro

Obsojenka, ki ji je bila v posebnem pogoju naloženo, da v določenem roku povrne škodo, le-te ni povrnila, nakar ji je bil v postopku za preklic pogojne obsodbe določen nov rok za izpolnitev posebnega pogoja, ki ga pa tudi ni izpolnila. Večkratno zatrjevanje obsojenke, da bo do določenih rokov izpolnila posebni pogoj, česar pa ni uresničila, kaže da obsojenka nima resnega namena izpolniti posebnega pogoja, zato je bila pogojna obsodba preklicana.

Izrek

Pritožba obsojene A. K. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno obsojeni A. K. s sodbo Temeljnega sodišča v x, enote y, zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po čl. 166/II v zvezi s čl. 165/I KZ RS, ki je postala pravnomočna dne 30.7.1991 ter izreklo obtoženki kazen osmih mesecev zapora.

Zoper to sodbo se pritožuje obsojenka, ki uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter predlaga, kot je razvidno iz obrazložitve pritožbe, da se ji določi nov rok za izpolnitev obveznosti.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obsojenka ni izpolnila posebnega pogoja, določenega v pogojni obsodbi, in sicer, da v določenem roku vrne oškodovani V. Š. 27.360 takratnih denarnih enot. S sodbo Temeljnega sodišča v x, enote y ki je postala pravnomočna dne 30.7.1991, je bil določen rok za izpolnitev tega pogoja, sedem mesecev. Obsojenka svoje obveznosti v tem roku ni izpolnila in ji je bil nato v postopku za preklic pogojne obsodbe s sodbo Temeljnega sodišča v x enote v x, ta rok podaljšan, in sicer tako, da mora oškodovani V. Š. vrniti navedeni znesek do 1.1.1993. Ker pa obsojenka tudi v tem roku navedenega zneska oškodovani delovni organizaciji ni vrnila, je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo povsem pravilno odločilo, da se pogojna obsodba prekliče ter se obsojenki izreče kazen osmih mesecev zapora. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da obsojenka sicer vseskozi obljublja, da bo izpolnila obveznost iz pogojne obsodbe, saj navaja tudi priložnostne zaposlitve, ki ji bodo to omogočile, vendar do sedaj svoje obveznosti ni izpolnila v celoti, niti delno. Obsojenka med drugim navaja, da dela na posestvu staršev svojega moža, zato ni verjetno, da v vsej dobi, v kateri bi morala izpolniti posebni pogoj po pogojni obsodbi, ne bi razpolagala s prav nikakršnimi denarnimi sredstvi. V več kot dveh letih obsojenka ni pokazala prav nobenega namena, da izpolni posebni pogoj, to je da vrne oškodovani delovni organizaciji znesek, ki si ga je prilastila s kaznivim dejanjem. Navedba v pritožbi obsojenke, da bo pa sedaj res dobila delo za določen čas ter bo povrnila znesek, določen v pogojni obsodbi, zato ni prepričljiva, saj obsojenka tudi vseh dosedanjih zatrjevanj, da bo povrnila navedeni znesek, ni izpolnila.

Glede na vse navedeno je bilo treba neutemeljeno pritožbo obsojenke zavrniti ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje.