Jedro

Sodišče prve stopnje je uporabilo pri presoji spora določbo 216. člena ZOR, s katero je predpisano, kdaj je mogoče prejeto obdržati oziroma kdaj kondikcija ni dopustna, čeprav obstajajo razlogi za vrnitev. Ta določba se nanaša le na primere vrnitve odškodnin za osebno škodo, ko pravna podlaga naknadno odpade, vse pa pod pogojem, da je bila odškodnina plačana poštenemu prejemniku. Oškodovanec - tožena stranka, pa je dolžan vrniti tisto, kar še ima v času zahtevane vrnitve. Tako se ne vračajo sredstva, ki so bila že uporabljena, razen v kolikor še obstoji korist pridobljena iz tega naslova in še ta pod pogojem, da je lahko korist, ki je bila pridobljena na ta način predmet vrnitvenega zahtevka.

Dokazno breme v trditvenem in dokaznem obsegu glede poštenosti oziroma nepoštenosti kot tudi v zvezi z dejanskimi možnostmi vrnitve pridobljenega v že prej navedeni smeri, nosi tožena stranka.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu - v točki II in III izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki nosita sami vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo o še spornem delu tožbenega zahtevka zaradi plačila premoženjske škode. Ta del sodbe v obsodilnem in zavrnilnem delu ni predmet pritožbenega obravnavanja.

Odločilo je še o zahtevku iz nasprotne tožbe, in sicer je naložilo toženi stranki po nasprotni tožbi - oškodovancu, da plača tožeči stranki po nasprotni tožbi znesek 513.672,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, medtem, ko se je presežni del tožbenega zahtevka za zakonske zamudne obresti od

20.06.1995 do dneva vložitve tožbe zavrnil kot neutemeljen. Toženi stranki iz nasprotne tožbe je še naloženo, da povrne tožeči stranki iz nasprotne tožbe sodno odmerjene pravdne stroške v znesku 32.343,93 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.12.2004. Stranki sta vložili pravočasni pritožbi. Tožeča stranka iz nasprotne tožbe graja zavrnilni del iz naslova zamudnih obresti z uveljavljanjem pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava s pritožbenim predlogom, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in v izpodbijanem obsegu razveljavi prvostopno sodbo ter zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje, ali pa da po ugoditvi pritožbi spremeni prvostopno sodbo in prisodi tožeči stranki še zakonske zamudne obresti vsaj od 04.11.1997 dalje, ne pa šele od dneva vložitve tožbe. Kakšno procesno kršitev očita prvostopnemu sodišču pa tožeča stranka s pritožbo posebej ne pojasni.

Vsebina njene pritožbe je, da se ne strinja s pravnim stališčem prvostopnega sodišča ter meni, da ta temelji na nepravilnem tolmačenju določbe 214. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR.

Tožena stranka po nasprotni tožbi graja obsodilni del prvostopne sodbe in uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava s pritožbenim predlogom, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi, spremeni prvostopno sodbo in zavrne tožbeni zahtevek, ali pa da po razveljavitvi izpodbijanega dela prvostopne sodbe, zadevo vrne v nov postopek prvostopnemu sodišču. Tudi ta stranka posebej ni pojasnila, katere procesne kršitve očita sodišču prve stopnje in se pritožbena izvajanja nanašajo le na pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da vztraja pri ugovoru zastaranja in da se s prvostopnimi stališči o tem vprašanju ne strinja ter da je prvostopno sodišče odločilo preuranjeno, ker se je uprlo le na del določbe

216. člena ZOR oziroma le na okoliščino, da je pravna podlaga za plačilo nepremoženjske škode tožencu, naknadno prenehala veljati. Vrhovno sodišče RS je namreč ugodilo reviziji tožeče stranke (II Ips 525/95 z dne

12.06.1997) in znižalo nepremoženjsko škodo, prisojeno pred Višjim sodiščem v Mariboru (opr. št. I Cp 1450/94 z dne 09.05.1995) za znesek 390.000,00 SIT. Tožeča stranka je plačala toženi stranki v paricijskem roku po pravnomočni sodbi (opr. št. z dne 25.08.1994) odškodnino za nepremoženjsko škodo v celoti. Izrecno izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je bil toženec pošteni prejemnik odškodnine. Meni pa tudi, da pravdni stroški niso bili odmerjeni v pravilni višini.

Stranki nista vložili odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pravdni stranki sicer uveljavljata pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar zgolj pavšalno, tako da se je sodišče druge stopnje omejilo le na uradni preizkus zadeve. Ta pa je pokazal, da procesnih kršitev, na katere je vselej dolžno paziti sodišče druge stopnje ni bilo zaslediti (drugi odstavek

350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Uporabljeno pa je bilo tudi pravilno materialno pravo, in sicer v skladu s končno določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ, ki dopuščajo uporabo pravil, navedena v ZOR-u, če so ta veljala v času obravnavanega spornega razmerja.

K pritožbi tožene stranke Sodišče prve stopnje je uporabilo pri presoji spora določbo 216. člena ZOR, s katero je predpisano, kdaj je mogoče prejeto obdržati oziroma kdaj kondikcija ni dopustna, čeprav obstajajo razlogi za vrnitev. Ta določba se nanaša le na primere vrnitve odškodnin za osebno škodo, ko pravna podlaga naknadno odpade, vse pa pod pogojem, da je bila odškodnina plačana poštenemu prejemniku. Oškodovanec - tožena stranka, pa je dolžan vrniti tisto, kar še ima v času zahtevane vrnitve. Tako se ne vračajo sredstva, ki so bila že uporabljena, razen v kolikor še obstoji korist pridobljena iz tega naslova in še ta pod pogojem, da je lahko korist, ki je bila pridobljena na ta način predmet vrnitvenega zahtevka.

Dokazno breme v trditvenem in dokaznem obsegu glede poštenosti oziroma nepoštenosti kot tudi v zvezi z dejanskimi možnostmi vrnitve pridobljenega v že prej navedeni smeri, nosi tožena stranka.

Tožena stranka v odgovoru na nasprotno tožbo in tudi do konca zadnje glavne obravnave ni navajala okoliščin, ki bi bile v njeno korist, oziroma na podlagi katerih bi bilo mogoče presoditi, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, zaradi podanih pogojev iz 216. člena ZOR. Pritožbena izvajanja v smeri ugotavljanja poštenosti oškodovanca - toženca pa se kot nedopustna pritožbena novota zavračajo (prvi odstavek 337. člena ZPP) z upoštevanjem, da je imel toženec dejansko in pravno možnost, da bi te okoliščine navajal že v postopku na prvi stopnji v skladu z ustreznimi določbami ZPP, vendar pa tega ni storil.

Ni pritrditi pritožbi tudi v delu, da je terjatev tožeče stranke zastarala. Sodišče prve stopnje je z razlogi, navedenimi v obrazložitvi napadene sodbe dovolj pojasnilo tudi okoliščine, na podlagi katerih je sprejelo zaključek, da ugovor zastaranja ni podan, in ker se sodišče druge stopnje s temi stališči strinja in povzema prvostopno obrazložitev, kar velja tudi za vse ostale dele prvostopne obrazložitve, saj se pritožbeno sodišče z dejansko in pravno oceno prvostopnega sodišča v celoti strinja.

K pritožbi tožeče stranke Z določbo 214. člena ZOR je predpisano, da je dolžan plačati pošteni pridobitelj zakonske zamudne obresti od dneva vložitve zahtevka, nepošteni pa od dneva pridobitve.

Da je šteti toženca za poštenega pridobitelja v času, ko mu je tožeča stranka plačala nepremoženjsko škodo je v zvezi z obrestnim delom zahtevka ugotovilo že sodišče prve stopnje in temu stališču stranki ne nasprotujeta, kar je bilo tudi po oceni pritožbenega sodišča dovolj za pravilno uporabo 214. člena ZOR in za zaključek, da dolžna tožena stranka poleg glavnega zahtevka plačati tožeči tudi zakonske zamudne obresti od dneva vložitve te tožbe.

Sodišče druge stopnje je po oceni, da v pritožbah strank uveljavljani in po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, neutemeljeni pritožbi zavrnilo in potrdilo napadeno sodbo, kar vključuje tudi povsem pravilno odločitev o pravdnih stroških (353. člen ZPP).

O pritožbenih stroških s pritožbama neuspešnih strank je odločeno z uporabo prvih odstavkov 154. in 165. člena ZPP.