Jedro

Ker so izvajalci gradbenih del, ki so dela izvajali v korist in po naročilu toženca, motili posest tožnika, je utemeljen tožbeni zahtevek zoper naročnika del (lastnika parcele, na kateri so izvajalci gradili), saj je bilo motenje storjeno v njegovo korist.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: 1./ ugotovilo, da je prvi toženec dne 13.6.1994 začel z motenjem tožnika v neposredni posesti nepremičnin parc. št. 111/6, 111/7 in 111/8 k.o. X, s tem, da je začel uporabljati te parcel, tako, da jih od tedaj dalje uporablja za dovoz in odvoz gradbenega materiala ter za dostop do svoje nepremičnine parc. št. 111/1 iste k.o.; 2./ tožencu prepovedalo s takim ali podobnim ravnanjem posegati v neposredno posest tožnikovih nepremičnin parc. št. 111/6, 111/7 in 111/8 k.o. Nadgorica, mu v bodoče prepovedalo hojo po tem zemljišču in vožnjo z osebnimi in tovornimi vozili ter 3./ tožencu naložilo, da je dolžan tožniku v 15 dneh povrniti 337.689,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.4.2000 dalje. Zoper tak sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99) pravočasno pritožuje toženec. V pritožbi pojasnjuje, da sklep sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih oz. so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju; podano je tudi nasprotje med tem, kar se o odločilnih dejstvih navaja v razlogih sklepa, ter med vsebino listin in zapisnikov o izpovedih v postopku, ter med samimi listinami in zapisniki. Pritožnik poudarja, da je podjetje G. ravnalo samovoljno in nezakonito, ko je nekajkrat peljalo po sporni poti. Toženec je prav zato, da do motenja ne bi prišlo, še pred pričetkom gradnje kupil parcelo, na kateri je zgradil dovozno pot do svoje parcele. Tako je imel direkten dostop z glavne ceste, ki teče skozi naselje in sporne poti ni potreboval. Tudi izvajalec je ni potreboval pri gradnji. Pritožnik je v ponudbi za izgradnjo hiše, ki jo je dostavil več izvajalcem, označil dovozno pot in izvajalcem povedal, da drugje ne smejo voziti. To je potrdil tudi zaslišani J.Š., ki je bil eden od kandidatov za gradnjo. Iz 2. člena pogodbe o gradnji na ključ in priložene skice z dovozno potjo ter iz lokacijskega in gradbenega dovoljenja je razvidno, da je bila vrisana in določena dovozna pot. Izvajalec del je bil dolžan po zakonu opraviti dela v skladu z lokacijskim in gradbenim dovoljenjem. Če je ravnal drugače, je ravnal samovoljno in nezakonito ter v nasprotju z izrecnimi navodili toženca kot naročnika del. Iz izpovedi J.Š. in delovodje M.J. je razvidno, da je J.Š. tudi M.J. takoj opozoril, da izvajalec ne sme voziti po sporni poti. Toženec je torej storil vse, da do motenja ne bi prišlo, in samovoljnega in nezakonitega ravnanja podjetja G. ni mogel preprečiti. Predstavnik podjetja G. I.S. je v postopku sicer trdil, da ni vedel, da po sporni poti ne smejo voziti. Pritožnik pa meni, da bi kot strokovnjak s področja gradbeništva moral vedeti, da mora gradnjo izvajati v skladu s sklenjeno pogodbo in odobreno gradbeno dokumentacijo, torej po označeni dovozni poti. Dejansko je vedel za prepoved, njegovo izpoved pa bi moralo sodišče oceniti tudi glede na dejstvo, da je v času zaslišanja tekel ta postopek tudi proti podjetju G. Toženec ni mogel osebno sodelovati pri gradnji in je nadzirati, saj je bil precej zaposlen in odsoten, zato je prosil J.Š., da občasno nadzoruje dela in opozori izvajalca na nepravilnosti, kar je slednji že prvi dan gradnje storil. Toženčeva odgovornost za motenje s strani podjetja G. bi bila podana le, če bi motilna dejanja odobril, tega pa ni storil. Dejanje toženca glede motenja posesti s strani podjetja G. torej nima znakov protipravnosti. Sodišče prve stopnje tudi ni zavzelo stališča glede vprašanja, ali ima toženec pravico do osebnih obiskov drugih sosedov, do katerih se da priti le po sporni poti. Vsi drugi sosedje tožencu prehod po poti dovolijo. Lastnik sporne poti ni le tožnik. Pravica posesti tožnika ne more biti močnejša od pravic ostalih solastnikov sporne poti. Tožnik ostalim solastnikom ne more onemogočiti pravice, da jih obiskujejo drugi občani. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo ekonomskega interesa kot pravne podlage za motenje. Pritožnik tudi meni, da je sodišče prve stopnje v dajatvenem delu sklepa pod tč. 2 prekoračilo tožbeni zahtevek, saj dajatveni zahtevek prepoveduje tožencu hojo in vožnjo z osebnimi in tovornimi avtomobili, kar vse ni bilo predmet ugotovitvenega dela sklepa. Prepoved nadaljnjega motenja ne more vsebovati tudi drugih oblik motenja, ki v ugotovitvenem delu sklepa niso bile ugotovljene. Toženec je pokazal, da nima namena motiti tožnika, saj je postavil betonski zid in živo mejo, ki prehod preprečuje. Zaradi navedenega pritožnik predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. Na vročeno pritožbo je tožnik odgovoril; vendar se pritožbeno sodišče z navedbami v odgovoru na pritožbo ni ukvarjalo, saj se v skladu z določbo 366. člena ZPP pri obravnavanju pritožbe zoper sklep ne uporabljajo določbe ZPP o odgovoru na pritožbo. Pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP odgovarja le na tiste od obsežnih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena. Izpodbijani sklep nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ga ne bi dalo preizkusiti, njegov izrek je razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sklepa, vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso v nasprotju med seboj, niti ni nasprotja med razlogi sklepa in vsebino listin ali zapisnikov o izpovedih v postopku. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana. Sodišče prve stopnje tudi ni prekoračilo postavljenega tožbenega zahtevka, kot mu v pritožbi očita toženec, ampak je odločilo v okviru zahtevka, ki ga je zoper prvega toženca tožnik postavil 12.7.1994. Trditev, da naj bi bila omenjena kršitev podana, ker prepovedni del izreka sklepa (2. točka izreka) vsebuje širši obseg prepovedi motilnih ravnanj, kot jih vsebuje ugotovitveni del (1. točka izreka), pa je brezpredmetna. Opis motilnega ravnanja v 1. točki izreka je potreben zato, da lahko sodišče ugotovi, ali je očitano dejanje sploh motilno. Vendar pa je posestna tožba dajatvena tožba. Z njo se namreč zahteva, da toženec nekaj stori, opusti ali dopusti. Zahtevek, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo v 2. točki izreka, je t.i. opustitveni zahtevek, s katerim lahko tožnik zahteva, da je toženec v bodoče dolžan spoštovati dejansko posestno stanje in opustiti vsako nadaljnje poseganje v posest. Ubeseditev takšnega tožnikovega zahtevka pa je lahko tudi širša od opisa motilnega ravnanja v ugotovitvenem delu sklepa. Opisano torej ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb postopka. Poleg obeh v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo tudi v obsegu, ki ga določa drugi odstavek 350. člena ZPP in pri tem ugotavlja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila storjena nobena od ostalih bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi so določbe 424. do 430. člena ZPP in 75. ter 77. do 80. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR; Ur. l. SFRJ, št. 6/80, 20/80). Poleg vprašanja, ali je bil tožnik pred motenjem posestnik stvari, vprašanja, ali je bila posest res motena, in vprašanja, ali je toženec tisti, ki je posest motil, je treba v posestnih sporih obravnavati tudi vprašanje, ali dejanje, ki naj bi bilo motilno, res pomeni motenje, in, ali je to dejanje samovoljno in protipravno. Vprašanje, ali je bil tožnik pred motenjem posestnik sporne poti, ki teče po parc. št. 111/6, 111/7 in 111/8 k.o. X, katerih lastnik oz. solastnik je tožnik, v obravnavani zadevi ni sporno. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožnik pot redno uporabljal za dostop do svoje parcele in hiše. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da so od 13.6.1994 dalje sporno pot uporabljali delavci podjetja G. Do opisanega motilnega ravnanja je prišlo, ko so delavci podjetja G. na parc. št. 111/1 k.o. X gradili stanovanjsko hišo za toženca. Teh prepričljivih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožnik ne izpodbija. Ob takšnih ugotovitvah pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je podjetje G. gradilo objekt na toženčevi parceli v njegovo korist, zato ni utemeljena pritožbena trditev, da vožnje po sporni poti niso bile opravljene v pritožnikovo korist in zato za motenje ne odgovarja. Dejstvo, da je toženec naročil izdelavo druge poti, po kateri bi delavci lahko vozili, ne pomeni, da sporne vožnje niso bile izvedene v njegovo korist. Neizpodbijano je, da so delavci za nekatere prevoze in poti izbrali sporno pot. Takšna izbira in ravnanje izvajalca (četudi bi si s tem le olajšal delo) pa je tudi in predvsem v korist naročnika, torej toženca. Ta zaključek je še dodatno potrjen z izpovedjo priče M.J., da zabojnikov, ki so jih pripeljali po sporni poti, ni bilo mogoče pripeljati po toženčevi poti. Že takšne ugotovitve po prepričanju pritožbenega sodišča zadoščajo za zaključek, da je GP Bežigrad ravnalo v imenu toženca in v njegovo korist. Pritožbeno sodišče pa sprejema tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje, da toženec izvajalcu podjetju G. uporabe sporne poti ni prepovedal in je torej motilno ravnanje ob začetku gradnje vsaj dopustil. Pri tem se je sodišče oprlo na izpoved priče I.S., direktorja podjetja G., ki je povedal, da jim investotor nikdar ni izrecno rekel, da po sporni poti ne smejo voziti. Pritožnik pravilno poudarja, da sodišče prve stopnje glede tega vprašnja ni posebej ocenilo tudi izpovedi J.Š. in M. J.. Vendar pa je iz dokazne ocene jasno razvidno, da je verjelo izpovedi I.S., ki je v bistvenih vprašanjih skladna z izpovedjo M.J., očitno pa ni verjelo nasprotni izpovedi J.Š. Toženčeva prepoved uporabe sporne poti po motilnem dejanju na obstoj motenja več ni mogla vplivati. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik tožencu in njegovim izvajalcem uporabe sporne poti ni dovolil, je podan tudi element samovoljnosti ter protipravnosti motilnega ravnanja. Pritožnik tudi sam priznava, da je podjetje G. sporno pot uporabilo samovoljno in nezakonito. Sodišče prve stopnje je na zadnji strani izpodbijanega sklepa dovolj natančno in prepričljivo pojasnilo, v čem je tožnikov ekonomski interes za varstvo posesti. Pritožbeno sodišče takšno stališče sprejema, sklicuje pa se tudi na svoja pojasnila o vprašanju ekonomskega interesa v sklepu opr. št. II Cp 927/95-18, z dne 5.2.1996. Neposredna prizadetost kakšnega ekonomskega interesa posestnika niti ni pogoj za utemeljenost zahteve za sodno varstvo. Res pa se takrat, kadar posestnik nima ekonomskega interesa za sodno varstvo posesti, lahko izkaže, da sploh nima pravnega interesa za varstvo posesti. Za takšno situacijo pa v obravnavani zadevi, kljub nasprotnemu stališču pritožnika ne gre, saj ni mogoče reči, da bi bil ekonomski interes tožnika, ki je tožencu uporabo poti prepovedal, minimalen ali zelo majhen. Glede pritožbene trditve, da je tožnik le solastnik parcel, po katerih poteka sporna pot, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v sporu zaradi motenja posesti ni bistveno vprašanje lastnine, ampak vprašanje posesti, glede katere toženec ni nikdar zatrjeval, da je tožnik ne bi imel. Če posest izvršujejo tudi ostali solastniki, pa je treba tožencu pojasniti, da gre vsakemu od soposestnikov varstvo zaradi motenja posesti do tretjih oseb (80. člen ZTLR). Na pritožbene trditve o pravici do obiskovanja solastnikov sporne poti pritožbeno sodišče zato ni odgovarjalo, saj za odločitev v obravnavani zadevi niso bistvenega pomena. Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo, da je toženec imel posest sporne poti, da je bila posest motena in da je toženec tisti, ki je samovoljno in protipravno motil posest, ko so izvajalci, ki so zanj gradili hišo, vozili po sporni poti. Glede na takšne ugotovitve, je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, pravilno je uporabilo določbe ZTLR; kot je bilo zgoraj že pojasnjeno, pa v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bila storjena nobena od uveljavljanih, niti kakšna od po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbeno sodišče je zato v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep. Odločitev o toženčevih pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njegove pritožbe.