Jedro

Uporabnino je mogoče določiti, čeprav nepremičnina še ni razdeljena. Obligacijski obogatitveni zahtevek ni odvisen od stvarnopravnih zahtevkov in je obogatitev neupravičena že v trenutku, ko nima temelja v ustreznem dogovoru med solastniki oziroma skupnimi lastniki in ne nastane oziroma se aktivira šele po neuspešnem uveljavljanju zahtevka za spremembo uporabe stvari.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 23. 9. 2013 odločilo, da se dovoli sprememba tožbe (I. točka izreka), da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 61.521,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot to izhaja iz II. točke izreka. Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače je zavrnilo (III. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.556,87 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb ZPP in napačne uporabe materialnih predpisov. Navaja, da dejstvo, da tožnik na obravnavi dne 20. 6. 2013 ni hotel sprejeti ključev hiše, kaže na interes tožnika, da mu je edini motiv pridobiti odškodnino od toženke in ne uporabljati hiše. Izgovor, da se je odselil zaradi nevzdržnih razmer, ni utemeljen, sodišče teh okoliščin ni preverjalo, za eventuelne nevzdržne razmere je bil kriv tožnik. Nevzdržne razmere niso mogle trajati toliko let in tožnik bi moral vsaj poskusiti priti nazaj v hišo. Tožnik se je odselil s hčerkama v njuno skupno stanovanje in tako ni bil v ničemer oškodovan. Tožnik nikoli ni izkazal interesa za uporabo hiše, pač pa je le skušal pridobiti odškodnino, v postopku skupnega premoženja je nudil toženki enosobno stanovanje. V odgovor na dopis pooblaščenke tožnika je pooblaščenec toženke v dopisu z dne 8. 4. 2013 navedel, da toženka tožniku ne brani uporabe hiše, sodišče teh dokazov ni pregledalo, niti jih ni ocenilo. Ker nepremičnina še ni razdeljena, tudi iz tega razloga ni možno določiti uporabnine. Dejstvo, da sodišče ni moglo pridobiti podatkov o prekrških tožnika zoper toženko ne more iti v škodo toženke, potrjuje pa dejstvo, da je tožnik bil v postopku za prekršek. Tudi višina uporabnine je določena v previsokem znesku, saj se tožnik ni odselil iz hiše v letu 2004, pač pa šele v letu 2005, tudi sicer za hišo v V. ne more biti tako visoka najemnina. Za določitev uporabnine je izvedenec uporabil napačni kriterij, uporabiti bi bilo potrebno najemnine in uporabnine v tem konkretnem okolju. Toženki je znano, da nihče od sosedov ne more oddati svoje nepremičnine v najem. Ni zagotovil, da bi ta nepremičnina lahko prinašala letno dohodek v višini 3,5 % od vrednosti. Dejansko je ta nepremičnina le breme toženi stranki, ki jo vzdržuje in ogreva. Ne uporablja celotne nepremičnine, uporablja cca. 1/3 hiše, ostali del hiše pa je na razpolago tožniku. Določitev kakršnekoli uporabnine je neutemeljena. Del pritožbe je tudi laična pritožba same tožene stranke, v kateri ta najprej podaja navedbe v zvezi z odtujenim deležem od stanovanja, kar se nanaša na drugo pravdno zadevo in ne na ta pravdni postopek, zato sodišče druge stopnje teh navedb ne povzema. V nadaljevanju navaja, da tožbe, kot je na plačilo uporabnine, sploh ne bi smele obstajati. Razočarana je, da ji niso pomagali z ovadbo. Tožnik je plačal kazen 23.000,00 SIT, določena je bila tudi prepoved približevanja. Zapisniki so polni laži, vse kar je navedeno glede otrok, je laž. Tudi v sklepu je polno laži, pričevanje otrok je žalost. Tožnik se boji resnice. Navaja, da ona vzdržuje celo hišo, ključa pa tožnik ni hotel vzeti. Velikokrat je toženka prosila za izločitev sodnika K. Prosila je, da se preveri firma glede dohodka, utajeni davki so ogromni. V dokumentaciji naj se preveri, kaj vse so storili nezakonito, od stanovanja do prenizke preživnine in nezakonite uporabnine. Navaja še, da zvočni prepis zapisnika ni verodostojen in tisto, kar je za nasprotno stran negativno ni bilo prevedeno. Zavrnjeni so bili tudi zdravniški dokumenti. Ne razume, kako se lahko zavrnejo trdni dokazi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tožbenemu zahtevku tožnika na plačilo uporabnine za uporabo njegovega 2/3 deleža stanovanjske hiše na naslovu V. ugodilo po predhodni ugotovitvi, da se je tožnik izselil iz stanovanjske hiše zaradi nevzdržnih razmer. Iz hiše se torej ni izselil prostovoljno, temveč zaradi nevzdržnih razmer. Glede tega je sodišče prve stopnje navedlo dokazno oceno v 6. točki sodbe, sodišče druge stopnje se z razlogi strinja in se nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje. V nadaljevanju je sodišče tožniku prisodilo uporabnino, saj ta pripada solastniku, ki dejansko in proti svoji volji uporablja stvar v manjšem obsegu, kot izhaja iz njegovega solastniškega deleža, ali pa je sploh ne uporablja. V zvezi z ugotovitvami sodišča o neprostovoljni izselitvi tožnika, tožena stranka v pritožbi navaja, da naj bi nevzdržnih razmer sodišče ne preverjalo, da ni kriva toženka, temveč je bil kriv tožnik, vendar navedeno ne drži. Kot je bilo že navedeno, je sodišče prve stopnje, na podlagi izpovedbe tožnika in upoštevaje izjave hčerk pravdnih strank, P. K. in M. K., nevzdržne razmere in nasilnost tožene stranke ugotovilo (npr. tožena stranka je ponoči, ko je tožeča stranka spala, razbijala po vratih sobe, v katero se je pred toženko tožnik zaklenil, nad njim je šla s steklenico). Navedba, da bi tožnik moral vsaj poskusiti priti nazaj v hišo, prav tako ni utemeljena, glede na to, da je bil na strani toženke podan razlog za izselitev. Zatrjevano dejstvo, da tožnik na obravnavi 20. 6. 2013 ni hotel sprejeti ključev, na odločitev ne more vplivati, saj je bilo to že po obdobju, za katerega je vtoževana uporabnina, prav tako ne trditev, da je v nepravdnem postopku tožnik toženki nudil enosobno stanovanje, saj gre za ponudbo v drugem postopku, ki pravno odločilnih dejstev ne dokazuje. Tožena stranka še navaja, da je v odgovoru na dopis pooblaščenke tožnika pooblaščenec toženke v dopisu z dne 8. 4. 2003 navedel, da toženka tožniku ne brani uporabe hiše, česar sodišče ni ocenilo. Navedene trditve sodišče ni bilo dolžno oceniti zato, ker zgolj navedba, da toženka ne brani uporabe hiše, ne zadošča, tožena stranka bi, da bi se uspešno ubranila zahtevku na plačilo uporabnine, morala potem, ko se je tožnik predhodno izselil zaradi nevzdržnih razmer (zaradi toženke), izkazati resnejša in konkretna dejanja, da je tožniku omogočila uporabo, zgolj trditev, da mu ne brani, pa ne zadošča. 5. Tožena stranka navaja, da dejstvo, da sodišče ni moglo pridobiti podatkov o prekrških, ne more iti v škodo toženke. Navedeno sicer drži, vendar pa, glede na to, da sodišče teh podatkov ni moglo pribaviti, to tudi njenih trditev ni dokazalo. Sicer pa je sodišče poizvedbe opravljalo že v prvotnem postopku, tudi v ponovljenem dokaznem postopku je vpogledalo v potrdilo Ministrstva za pravosodje in javno upravo RS z dne 22. 6. 2012, iz katerega izhaja, da iz kazenske evidence ne izhaja, da bi bil D. K. obsojen za kazniva dejanja. Sodišče prve stopnje je sicer, v skladu s predlogom strank, opravilo tudi dodatne poizvedbe v zvezi z dopisom Policijske postaje M. z dne 19. 6. 2013, pravilno pa je navedlo, da zatrjevanega dejstva, glede na to, da je spis že uničen, ni moglo šteti za dokazanega. Zatrjevano dejstvo, da naj bi bila izdana prepoved približevanja pa je ostalo nedokazano.

6. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo: da je sporna nepremičnina skupno premoženje pravdnih strank in znaša solastniški delež tožnika do 2/3 (sodba I P 559/2009 z dne 12. 10. 2009); da tožnik nepremičnine ni mogel uporabljati v skladu s svojim solastniškim deležem in je bil torej tožnik prikrajšan; da je tožena stranka z onemogočanjem souporabe nepremičnine tožniku prevzela v uporabo in upravljanje celoten del nepremičnine tožnika (v nadaljevanju je zamenjala tudi ključavnico); da je bila toženka s tem obogatena. S tem ko je tožniku onemogočala dotedanjo souporabo, je namreč nanjo prešla celotna korist od uporabe tožnikovega dela hiše, ali je dejansko uporabljala celo hišo ali ne, ni več pravno relevantno, kakor tudi v tožbi na plačilo uporabnine ni pravno relevantno, kdo nepremičnino vzdržuje in zatrjevano dejstvo, da je nepremičnina toženi stranki le breme. Obstoj temelja za plačilo uporabnine je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo.

7. Neutemeljena je pritožbena navedba, da uporabnine ni mogoče določiti zato, ker nepremičnina še ni razdeljena. Na to navedbo je odgovorilo že sodišče prve stopnje, prav tako je v sklepu z dne 13. 3. 2013, I Cp 2688/2012, Višje sodišče pojasnilo, da obligacijski obogatitveni zahtevek ni odvisen od stvarnopravnih zahtevkov in je obogatitev neupravičena že v trenutku, ko nima temelja v ustreznem dogovoru med solastniki oziroma skupnimi lastniki in ne nastane oziroma se aktivira šele po neuspešnem uveljavljanju zahtevka za spremembo uporabe stvari.

8. Glede višine uporabnine pritožba navaja, da je določena v previsokem znesku, ker se tožnik ni odselil iz hiše v letu 2004, pač pa šele v letu 2005, pri čemer sodišče druge stopnje ugotavlja, da je ta trditev povsem protispisna. Datum odselitve tožnika je bil v postopku sicer sporen, tožnik je zatrjeval, da se je odselil v letu 1999, tožena stranka pa je zatrjevala, da se je odselil konec leta 2000, nikoli pa ni bilo govora o letu 2005. Sodišče druge stopnje pa tudi sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in zaključke, zakaj je verjelo, da se je toženec odselil že v letu 1999. Višino uporabnine izpodbija tožena stranka tudi z navedbo, da za hišo v V. najemnina ne more biti tako visoka. Sodišče prve stopnje je višino uporabnine ugotavljalo s pomočjo izvedenca gradbene stroke, pri čemer je ta ugotovil, da primerljivih najemnin v tem konkretnem okolju ni mogoče ugotoviti, kar priznava tudi tožena stranka, ki v pritožbi navaja, da nihče od sosedov ne more oddati svoje nepremičnine v najem in V. niso zanimive za najemnike, vendar pa je zmoten nadaljnji zaključek, da je zato določitev kakršnekoli uporabnine neutemeljena. Glede na to, da torej s primerljivimi najemninami višine uporabnine ni bilo mogoče ugotoviti, jo je bilo treba ugotoviti na drug način, izvedenec je uporabil izračun na podlagi dohodka, ki bi ga morala ustvariti vrednost nepremičnine. Svoj izračun je natančno pojasnil, edina pripomba tožene stranke, ki jo ponavlja tudi v pritožbi, pa je bila, da ni zagotovil, da bi ta nepremičnina lahko prinašala letno dohodek v višini 3,5 % od vrednosti, s tako pavšalno navedbo pa izvedeniškega mnenja oziroma ugotovitev izvedenca tožena stranka ni izpodbila.

9. V delu pritožbe, ki jo je sestavila sama tožena stranka, ta delno ponavlja navedbe, na katere je bilo odgovorjeno že zgoraj, uveljavlja pa še nekaj procesnih kršitev. Navaja, da je prosila za izločitev sodnika K., vendar sodišče druge stopnje po pregledu spisa ugotavlja, da to za konkretno zadevo ne drži. V vlogi z dne 15. 7. 2011 je navajala le, da v kolikor ne bo izločena odvetnica Š., bo prisiljena s pomočjo odvetnika pristopiti tudi k zahtevi izločitve sodnika, kar pa predloga za izločitev ni predstavljalo.

10. Nadalje navaja, da naj bi bile v sodbi glede otrok navedene laži, vendar sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dokaze pravilno ocenilo in je pravilno sledilo tudi izpovedbam samih hčerk pravdnih strank.

11. Tožena stranka navaja še, da prepis zvočnega posnetka ni skladen s samim posnetkom, vendar neutemeljeno, saj je imela rok za ugovor tri dni od prejema posnetka, ki ga je pooblaščenec prejel 28. 6. 2013, ugovora ni vložila. Prav tako neutemeljeno navaja, da naj bi sodišče napačno ne upoštevalo šele v ponovljenem postopku predloženih izvidov in zdravniških spričeval, saj je te sodišče prve stopnje zaradi prekluzije (362. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP) pravilno zavrnilo, glede na to, da bi lahko stranka te dokaze predlagala že v prvotnem sojenju. Ostale pritožbene navedbe (o preživninah, dohodkih firm in tako dalje) so za odločitev o tem tožbenem zahtevku pravno nerelevantne, zato sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja.

12. Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo (1. odstavek 66. člena Stvarnopravnega zakonika, SPZ in 72. člen SPZ, 1. odstavek 190. in 198. člen Obligacijskega zakonika, OZ), medtem ko odločitev o obrestnem delu (pravilno) temelji na 193. členu OZ in ne na 299. členu OZ, kot je navedlo sodišče prve stopnje. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).