Jedro

1. Toženec je skupaj s prvotno toženima prišel k tožniku, kjer mu je predočil, da so vsi trije poslani z namenom, da ga pretepejo, da so za to prejeli plačilo s strani oseb, katerim je tožnik nasprotoval in mu nato grozili s požigom domačije in s fizično likvidacijo, zaradi česar je tožnik utemeljeno sklepal na resnost grožnje. Tožnik je bil v strahu tudi več let po samem dogodku.

2. Za višjo odškodnino kot 500.000,00 SIT ni podlage. Velik občutek ogroženosti, ki je pri tožniku nedvomno podan, namreč ni mogoče pripisati zgolj ravnanju toženca, saj gre le za neposredne izvrševalce ustrahovanja in enkratni dogodek, medtem ko za dejanskimi grožnjami stojijo druge osebe.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in v ugodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu s p r e m e n i tako, da je toženec dolžan tožniku plačati solidarno z M. K. in Š. Š. še nadaljnjih 200.000,00 SIT odškodnine (skupaj 500.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.8.2002 dalje do plačila in mu povrniti solidarno z obema navedenima 298.186,00 SIT stroškov prvostopenjskega postopka, sam pa še nadaljnih 25.550 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.8.2002 dalje do plačila.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka je dolžna v 15-tih dneh povrniti tožeči stranki 59.600,00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.7.2004 dalje do plačila.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je dolžan toženec I.K. plačati tožniku M. Č. 300.000,00 SIT odškodnine za strah, ki mu ga je povzročil dne 15.6.1994, ko mu je skupaj z M.K. in Š. Š. grozil s požigom domačije in s fizično likvidacijo. To obveznost je dolžan izpolniti solidarno z obema navedenima, proti katerima je bila izdana v zvezi s tem škodnim dogodkom že pravnomočna sodba. Tožnikov višji odškodninski zahtevek je zavrnilo in tožencu še naložilo, da je dolžan tožniku povrniti 23.290,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Toženec v svoji pritožbi navaja, da je višje sodišče v prejšnji razveljavitveni odločbi naložilo prvostopenjskemu sodišču opraviti določeno nalogo, do katere pa se prvostopenjsko sodišče v svoji novi sodbi ni opredelilo. Tožnik naj bi namreč dopolnil svoje navedbe, pomanjkljivosti sodbe pa se kažejo tudi v elementih odškodninske odgovornosti. V zvezi s prestanim strahom je bila tožnikova izpovedba jasna in je razvidna iz četrte strani zapisnika, ki jo prilaga k svoji pritožbi. Glede tega strahu bi sodišče moralo zaprositi za mnenje sodnega izvedenca, saj bi lahko le ta ugotovil, ali je šlo pri tožniku za dejanski strah oz. za blefiranje, ali kakšno bolezen. Pritožnik sumi, da gre tožniku le za okoriščanje. Verodostojnost zaslišanih prič je vprašljiva, saj gre za tožnikove prijatelje in njegovega sina. Pritožnik se sprašuje, ali je tožnik vložil tožbo zoper ljudi, katerim je nasprotoval pri izgradnji ceste ob Kolpi in če je ni vložil, zakaj tega ni storil. Toženec meni, da je v primeru če bi res tedaj, ko je bil star le 20 let, dejansko izrekel to, kar tožnik zatrjuje, vsota 300.000,00 SIT pretirana, ker se je s tožnikom srečal le enkrat, pa še to za 10 minut. Tožnik zatrjuje, da je žrtev zverinskega razbojništva, dejansko pa se niti njemu, niti njegovemu imetju ni zgodilo nič žalega. Toženec pritožbo zaključuje s trditvijo, da ga v izreku sodbe sodišče ni niti v enem stavku konkretno in argumentirano obremenilo.

Tožnik pa v pritožbi, vloženi po pooblaščencu, izpodbija višino prisojene odškodnine, saj meni, da je bila ta prenizko odmerjena. Grožnje, izrečene s strani toženca, so namreč pri tožniku porušile njegovo duševno ravnovesje in to do te mere, da se je njegovo življenje popolnoma spremenilo. Od tega dne je namreč ves čas v strahu za svoje življenje in premoženje in se že osmo leto obrača na različne organe pregona. Policija je takoj izvedela za imena prvih dveh udeležencev, tretjega (toženca I.K.) pa se ni trudila iskati. Tožnik se je ob samem dogodku silovito ustrašil za svoje življenje. Kupil si je psa, ponoči ne odhaja iz stanovanja, na sprehod pa si upa le v spremstvu prijateljev. Ves čas je na preži in v strahu za svoje življenje, kar je slikovito opisal pri zaslišanju. Njegov dalj časa trajajoči strah, ki traja še danes, sta opisali priči M. in B., prestajanje strahu pa je razvidno tudi iz tožnikovih dopisov različnim državnim institucijam. Tožnik se pritožuje tudi glede pravdnih stroškov, kar bi mu moralo sodišče priznati stroške celotnega postopka in ne le tistih, ki so mu nastali po razveljavitvi odločbe, kolikor se je ta nanašala na tretjega toženca. Pritožba toženca ni utemeljena, delno pa je utemeljena pritožba tožnika.

K pritožbi tožene stranke: Toženec v pritožbi najprej smiselno očita prvostopenjskemu sodišču kršitev postopka, ker naj ne bi postopalo po 1. odst. 362. čl. ZPP, ki sodišče prve stopnje zavezuje, da mora opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta pritožbeni očitek ne drži. V odločbi z dne 22.8.2001 opr.št. I Cp 423/2001 je bilo namreč prvostopenjsko sodišče opozorjeno, da izpodbijana sodba ni imela potrebnih razlogov o odgovornosti tretjega toženca I.K., kot tudi ne o tem, na kakšen način so vsi trije toženci delovali. Poleg tega pa je bilo sodišču naloženo, naj ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev o višini odškodnine. Te pomanjkljivosti je prvostopenjsko sodišče pri ponovnem obravnavanju zadeve odpravilo, saj izpodbijana sodba sedaj vsebuje vsa potrebna pravnorelevantna dejstva, da je mogoče pravilnost odločitve tudi preiskusiti. Tako je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe podrobno obrazložilo dogajanje dne 15.6.1994, ko je toženec I. K. skupaj s prvotno toženima M.K. in Š.Š. prišel k tožencu v Koper, kjer mu je predočil, da so vsi trije poslani z namenom, da ga pretepejo, da so za to prejeli plačilo s strani oseb, katerim je tožnik nasprotoval pri izgradni ceste ob Kolpi in mu nato grozili s požigom domačije ob Kolpi in s fizično likvidacijo. Zaradi podrobnega opisa domačije in fizičnega izgleda ter načina nastopa tožencev je tožnik utemeljeno sklepal na resnost grožnje. Teh pravno odločilnih dejstev toženec v nadaljevanju svoje pritožbe niti ne izpodbija konkretno, saj je pretežni del pritožbe usmerjen v izpodbijanje višine prisojene odškodnine. Vendar tudi v tem delu pritožba ni utemeljena. Ne drži, da bi obseg in inteziteto strahu, ki so ga pri tožniku povzročile izrečene grožnje, lahko relevantno ugotovil le sodni izvedenec. Za ugotovitev pravno relevantnih dejstev lahko namreč stranka ponudi, sodišče pa izvede, tiste dokaze, za katere oceni, da je z njimi mogoče dokazati obstoj posameznega pravno relevantnega dejstva v zadevi in pri tem sodišče ni vezano na neka dokazna pravila, temveč je dokazna presoja prosta. V konkretnem primeru je tožnik dokazoval obstoj strahu s svojim zaslišanjem in zaslišanjem prič, izpodbijana sodba pa vsebuje dokazno oceno tako izvedenih dokazov, na podlagi katerih je prvostopenjsko sodišče napravilo zanesljiv dokazni sklep o trajanju in intenzivnosti strahu, ki ga je pri tožniku povzročil dogodek dne 15.6.1994. Pritožba le pavšalno in neprepričljivo dvomi v verodostojnost zaslišanih prič, tožnikovo izjavo pri zaslišanju na naroku dne 21.6.2002, ki jo je toženec podčrtal na fotokopiji, priloženi s svoji pritožbi, pa razume izven konteksta celotne vsebine zaslišanja. Nanaša se namreč na predhodno izpovedbo v zvezi z nasvetom kriminalista, naj vso zadevo (glede izgradnje ceste ob K.) pusti pri miru. Okoliščina, ali je tožnik vložil tožbo tudi zoper tiste osebe, ki so naročile njegovo ustrahovanje, ne more vplivati na obstoj pritožnikove odškodninske odgovornosti. Prisojena odškodnina v višini 300.000,00 SIT pa, kot bo to obrazloženo ob obravnavanju tožnikove pritožbe, ni previsoka, temveč prenizka.

Pritožbeno sodišče je zato toženčevo pritožbo zavrnilo in v ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

K pritožbi tožeče stranke: Prvostopenjsko sodišče je na podlagi poteka dogodka in načina izrečenih groženj utemeljeno verjelo tožniku, da je ob dogodku in neposredno po njem utrpel intenziven strah za svojo telesno integriteto oz. življenje ter za svoje premoženje. Poleg prepričljive tožnikove izpovedbe je prvostopenjsko sodišče imelo podlago za ta zaključek tudi v zaslišanju prič A.B. in F.M., ki sta opisovala tožnikov strah, ki traja še sedaj, saj se tožnik varneje počuti v družbi in je previden pri dvigovanju telefona. Obisk tožnika na njegovem domu, grožnja s požigom domačije in fizično likvidacijo, okoliščina, da so bili vsi trije toženci plačani za to, da tožnika resno ustrahujejo, so okoliščine, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča dajejo podlago za višjo odškodnino, kot jo je tožniku prisodilo prvostopenjsko sodišče. Da je bil tožnik v strahu tudi več let po samem dogodku, izhaja iz izpovedb že omenjenih prič, intenziteto strahu pa med drugim potrjuje tudi okoliščina, da se je takoj obrnil na policijo in vztrajal tudi pri identifikaciji tretjega toženca, vsa leta od škodnega dogodka dalje pa se tudi obrača na različne organe pregona. Pritožbeno sodišče je zato spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožniku prisodilo še nadaljnjih 200.000,00 SIT odškodnine, skupaj torej 500.000,00 SIT. Za višjo odškodnino, za katero se zavzema pritožba, pa po oceni pritožbenega sodišča, ni podlage. Velik občutek ogroženosti, ki je pri tožniku, kot je to razvidno iz njegovih številnih vlog v spisu, nedvomno podan, namreč ni mogoče pripisati zgolj ravnanju toženca I.K. ter prvih dveh tožencev, v zvezi s katerima je odškodninska sodba že pravnomočna, saj gre le za neposredne izvrševalce ustrahovanja in enkratni dogodek, medtem ko za dejanskimi grožnjami stojijo druge osebe (4. tč. 358. čl. ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo spremenilo, je moralo na podlagi 2. odst. 165. čl. ZPP odločiti tudi o vseh stroških postopka. Ta odločitev je odvisna od uspeha strank v pravdi (2. odst. 154. čl. ZPP). Tožnik je s temeljem zahtevka uspel v celoti, po višini pa s 25 %, kar pomeni, da je njegov skupni uspeh v pravdi približno 65%, na kolikor je (sicer nepravilno) ocenilo prvostopenjsko sodišče njegov uspeh že do sedaj in v sorazmerju s tako doseženim uspehom pravdnih strank tudi odmerilo in pobotalo medsebojne stroškovne zahtevke. Kljub temu pa je moralo pritožbeno sodišče odločitev o stroških prvostopenjskega postopka spremeniti, saj tožnik v svoji pritožbi utemeljeno opozarja, da bi sodišče moralo odločiti o njegovih celotnih stroških in ne le o tistih, ki so mu nastali po razveljavitvi prve sodbe. Ne drži namreč zaključek prvostopenjskega sodišča, da je o prvotnih stroških postopka že pravnomočno odločeno. Slednje namreč velja le za prva dva toženca, medtem ko je bila odločitev glede tretjega toženca razveljavljena v celoti, saj je imela razveljavitev odločbe o glavni stvari za posledico tudi razveljavitev odločbe o stroških postopka. Tožnikovi stroški, ki so nastali do 28.2.2001, so bili odmerjeni na 458.749,00 SIT, nadaljnji stroški postopka pa na 48.000,00 SIT, skupaj torej znašajo 506.749,00 SIT. Ob upoštevanju tožnikovega 65 % uspeha v pravdi, mu je toženec dolžan povrniti 329.386,00 SIT stroškov prvostopenjskega postopka, tožnik pa tožencu od stroškov, odmerjenih na 22.600,00 SIT, povrniti 5.650,00 SIT. Medsebojni pobot stroškovnih zahtevkov, pripelje do zaključka, da toženec dolguje tožniku povrnitev 323.736,00 SIT stroškov prvostopenjskega postopka, od tega znesek 298.186,00 sit solidarno z M.K. in Š.Š., razliko 25.550,00 Sit pa neodvisno od njiju kot lastno obveznost, saj gre za strošk, ki so nastali v nadaljevanju posotpka le zoper I.K. Tožnik je s svojo pritožbo uspel le deloma, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da mu je toženec dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka v sorazmerju z doseženim uspehom, tako da je te stroške odmerilo od zneska 200.000,00 SIT. Utemeljeno nastali tožnikovi pritožbeni stroški znašajo 59.600,00 SIT (sestava pritožbe 250 odvetniških točk, 20 % DDV in sodna taksa za pritožbo 26.600,00 SIT)