Jedro

Opustitve izdaje predpisa o materialnopravni in procesni ureditvi povračil premoženjske vojne škode ni mogoče uvrstiti med primere normativne protipravnosti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.V pravdnem postopku III P 216/2021 je tožnik od toženke zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko vojno škodo, ki naj bi nastala s tem, ko Kraljevina Jugoslavija zaradi okupacije ni poravnala računov gospodarski družbi, takrat v lasti starih staršev in staršev tožnika. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 627.029,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 8.659,68 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje, v roku 15 dni, pod izvršbo.

2.Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh stroškov prvostopenjskega in drugostopenjskega postopka. Podredno pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Tožnik ponavlja tožbene navedbe in sodišču prve stopnje očita, da je napačno uporabilo materialno pravo, ker da se je postavilo na stališče, da je tožena stranka s sprejetjem Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (ZSPOZ) uredila izplačilo odškodnin oškodovancem, kot ji jo je z odločbo U-I-327/96 z dne 6. 5. 1999 naložilo Ustavno sodišče Republike Slovenije (Ustavno sodišče). V odločbi naj bi poudarilo, da že iz tretjega odstavka 50. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) izhaja, da mora zakonodajalec v razumnem času uzakoniti posebno varstvo žrtev. Pritožnik navaja, da naj bi z odločbo U-I-86/94 z dne 14. 11. 1996 Ustavno sodišče odločilo, da opustitev ureditve pogojev in postopkov s posebnim zakonom glede pravic žrtev vojnega nasilja do povrnitve vojne škode ni v skladu z Ustavo ter zakonodajalcu naložilo, da v celoti uredi vprašanje vojne odškodnine. Slednje naj bi toženo stranko zavezovalo, da uredi vprašanje povrnitve vojne odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Pritožnik navaja, da ZSPOZ ni uredil povrnitve premoženjske vojne škode, kot naj bi to zakonodajalcu v navedenih odločbah naložilo Ustavno sodišče in naj tako ne bi odpravil normativne protipravnosti. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno uporabilo tudi 33. člen Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetji (ZLPP), v katerem je prepoznalo namen zakonodajalca, da povrne zgolj škodo osebne narave in ne tudi premoženjske škode. Opustitev zakonskega urejanja premoženjske vojne škode naj bi nasprotovala načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave in univerzalnemu načelu pravičnosti, da ima vsaka žrtev vojnega nasilja pravico do primerne odškodnine. Posledično naj bi bilo kršeno načelo zaupanja v pravo kot eno od načel pravne države iz 2. člena Ustave. Pritožnik dalje očita kršitev utemeljenega pričakovanja, izhajajoč iz 1. člena Protokola št. 1 EKČP. Zatrjuje, da se je tožena stranka svoje dolžnosti normativne ureditve zavedala, in zakon, ki bi urejal odškodnino za premoženjsko vojno škodo, poskušala sprejeti, zaradi česar naj bi zastaralni rok tekel šele od zadnjega neuspelega poskusa sprejema zakona, ki bi urejal povrnitev premoženjske škode v letu 2018. Glede aktivne legitimacije pritožnik očita, da družba ne obstaja več, tožnik pa je edini dedič vseh takratnih lastnikov in tako edini aktivno legitimiran za vložitev tožbe.

4.Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Med pravdnima strankama ni sporno, da toženka povračila premoženjske vojne škode zakonsko ni uredila in da ji tudi mednarodno pravo te dolžnosti ne nalaga. Sporno med pravdnima strankama je, ali si je takšno obveznost tožena stranka naložila sama z Ustavo (3. odstavek 50. člena), oziroma z zakonom ZLPP (33. člen) in te obveznosti kasneje ni izpolnila, s čimer naj bi kršila načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) ter načelo varstva zaupanja v pravo in pravne države (2. člen Ustave). Sprejem predpisa naj bi po prepričanju tožeče stranke toženi naložilo tudi Ustavno sodišče v odločbah U-I-86/94 z dne 14. 11. 1996 in U-I-327/96 z dne 6. 5. 1999. Pritožnik v pritožbi vztraja, da je s takšno opustitvijo toženka povzročila normativno protipravnost.

7.Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da normativna protipravnost ni podana.

8.Normativna protipravnost je sicer lahko podana tudi v primeru, ko zakonodajni organ opusti izdajo zakona (ali drugega predpisa), ki bi ga moral izdati, kadar je za izdajo takega zakona (ali drugega predpisa) izrecno obvezan, na primer z Ustavo, zakonom, z odločbo Ustavnega sodišča.¹ Med take primere po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče uvrstiti konkretnega primera opustitve izdaje predpisa o materialnopravni in procesni ureditvi povračil premoženjske vojne škode.

9.S tretjim odstavkom 50. člena Ustave je kot del pravne in socialne ureditve določeno tudi posebno socialno varstvo žrtev vojnega nasilja, ki pa je brez natančnejšega opredeljevanja prepuščeno zakonodajalcu. Iz te določbe Ustave neposredno izhaja le obveznost zakonodajalca, da v razumnem času posebno, tj. povečano socialno varstvo žrtev uzakoni.² Toženka je svojo obveznost po tej odločbi izpolnila tako, da je določilo tretjega odstavka 50. člena Ustave konkretizirala s sprejemom ZLPP, z Zakonom o vojnih veteranih (ZVV), Zakonom o vojnih invalidih (ZVojI), Zakonom o popravi krivic (ZPKri), Zakonom o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN) in ZSPOZ, ki so uredili obseg, način in postopek za povračilo vojne škode. Z navedenimi zakoni tožena stranka sicer ni uredila premoženjske vojne škode, vendar je po oceni pritožbenega sodišča v domeni tožene stranke, da odloči, katere vrste škode bo oškodovancem povrnila. Takšno oceno pritožbenega sodišča utrjuje tudi obrazložitev sklepa Ustavnega sodišča U-I-173/01 z dne 7. 3. 2002, s katerim je Ustavno sodišče zavrglo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti ZSPOZ in ZZVN, v katerem je pobudnik zatrjeval neskladnost zakona z Ustavo, ker ne ureja vprašanja poplačila premoženjske škode, ki jo je posameznikom prizadejal okupator v drugi svetovni vojni. Ustavno sodišče je pobudo zavrglo, ker je ocenilo, da ni pristojno presojati, ali je v skladu z Ustavo, da neko zaokroženo področje morebitnih pravic državljanov zakonsko ni urejeno, razen če bi šlo za področje, katerega ureditev izrecno terja Ustava,³ česar pa ni ugotovilo.

10.Tudi 33. člen ZLPP, ki sicer predvideva ustanovitev Sklada za razvoj, katerega del sredstev je namenjen tudi za poplačilo vojne odškodnine, zlasti internirancem, preganjancem in civilnim invalidom vojne, toženi stranki ne nalaga sprejetja zakona, ki bi urejal povračilo premoženjske vojne škode. Prav tako ji te obveznosti ne nalagata 6. alineja 8. člena ali 15. člen ZZVN, ki kot pravico žrtev vojnega nasilja določata tudi pravico do vojne odškodnine po posebnem zakonu. ZLPP in ZZVN določitev upravičencev in obseg povračila prepuščata posebnemu zakonu.⁴ Pritožbeno sodišče izpostavlja, da je bila zakonska obveznost iz ZLPP in ZZVN realizirana s sprejetjem ZSPOZ leta 2001, s katerim je bil ustanovljen Sklad za poplačilo odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja, urejeni pa so bili tudi pogoji in postopek za uveljavljanje pravic žrtev vojnega nasilja do povrnitve škode. Tožena stranka je s tem res uredila le povračilo nepremoženjske vojne škode, vendar pa je ne ZLPP ne ZZVN ne zavezujeta k priznanju popolne odškodnine, med drugim za premoženjsko škodo, v okviru sicer priznane pravice do vojne odškodnine.

11.Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožnika na odločbo Ustavnega sodišča U-I-86/94 z dne 14. 11. 1996, v kateri je sodišče pojasnilo, da upravičenci pravice, ki jim jo je dal ZZVN, ne morejo uveljavljati, kar ima enak učinek, kot če pravice ne bi bilo, saj ob takratni presoji ZSPOZ še ni bil sprejet, z njegovo uveljavitvijo pa je zakonodajalec izpolnil obveznost, ki mu jo je naložilo Ustavno sodišče. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje pritožnika na sklep Ustavnega sodišča U-I-327/96 z dne 6. 5. 1999, v katerem je sodišče pojasnilo, da je edino, kar neposredno izhaja že iz določbe tretjega odstavka 50. člena Ustave, to, da mora zakonodajalec v razumnem času uzakoniti posebno varstvo žrtev vojnega nasilja kot obliko posebnega socialnega varstva. To varstvo temelji na solidarnosti kot enem temeljnih načel socialne države, pri čemer pa je polje presoje zakonodajalca nujno še posebej široko, saj na novo izoblikuje pravne pojme, s katerimi daje urejevani problematiki hkrati vsebino in omejitve. Ustavno sodišče je pojasnilo še, da je zato zadržana ustavnosodna presoja omejena predvsem na vprašanje, ali je zakonodajalec za svoje odločitve imel razumne razloge, ter ali ni zakonska ureditev v nasprotju z namenom posebnega ustavnega varstva žrtev vojnega nasilja.⁵ Določitev kroga upravičencev in obseg upravičenj iz posebnega varstva žrtev vojnega nasilja sta tako v pristojnosti zakonodajalca in izrecno ne izhajata iz nobene ustavne določbe, pa tudi ne iz katerega od ustavnih načel.⁶

12.Ker v Republiki Sloveniji tako ne obstaja konkretna pravna podlaga, ki bi toženi stranki nalagala sprejetje zakonodaje glede povrnitve premoženjske vojne škode, se tudi očitek, da je tožena stranka kršila 1. člen Protokola št. 1 k EKČP, izkaže kot neutemeljen. Neutemeljeno je namreč sklicevanje tožeče stranke na odločitev ESČP v primeru Pine Vally Developments Ltd in drugi proti Irski, saj je šlo za povsem drugo vprašanje. V navedenem primeru je bilo gradbeno dovoljenje, izdano prejšnjemu lastniku, nično, a pravilno vpisano v javni register, zaradi česar je imel pritožnik, ki je zemljišče kupil, po odločitvi ESČP vsaj legitimno pričakovanje, da bo lahko izvedel predlagano gradnjo. Ker v primeru, ki je predmet pritožbenega preizkusa, tožena stranka spornega vprašanja ni zavezana zakonsko urediti, tožeča stranka, kljub večkratnim poskusom zakonske ureditve premoženjske vojne škode, nima upravičenega pričakovanja do odškodnine za premoženjsko vojno škodo.

13.Pritožbeno sodišče še dodaja, da pri vprašanju ureditve povračil premoženjske vojne škode ni pravno pomembno, ali je tožena stranka dobila del reparacij ali ne. Pravica do reparacij pripada državi ne glede na to, kdo je dejanski oškodovanec⁷ in tudi če država reparacije dobi, sama odloča, ali sploh, in če, na kakšen način in v kolikšnem obsegu bo poplačala vojno škodo svojim državljanom, pri tem pa je k sprejetju notranje zakonodaje, s katero bi si takšno obveznost naložila, prejetje reparacij ne zavezuje.⁸

14.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, da izrek nasprotuje razlogom sodbe, da so razlogi izpodbijane sodbe nejasni in so si med seboj v nasprotju (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je, po oceni pritožbenega sodišča, ustrezno pojasnilo, da tožena stranka sporne zakonodaje za povrnitev premoženjske vojne škode ni zavezana sprejeti, nestrinjanje pritožnika z razlogi sodišča prve stopnje pa ne pomeni, da se sodbe ne da preizkusiti. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da v zadevnem primeru ne gre za bistveno kršitev pravil pravdnega postopka.

15.Pritožbeni očitki o normativni protipravnosti se tako izkažejo za neutemeljene, prav tako očitek o kršitvi pravil pravdnega postopka. Do preostalih pritožbenih navedb, s katerimi tožeča stranka graja razloge sodišča prve stopnje, se pritožbeno sodišče posebej ne opredeljuje, ker ne morejo voditi do drugačne odločitve sodišča. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

16.Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela (1. odst. 154. člena ZPP in 1. odst. 165. člena ZPP), tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, zato ne gre za potrebne stroške (1. odst. 155. člena ZPP).

-------------------------------

1VSRS II Ips 342/2004 z dne 14. 4. 2005 in II Ips 344/2004 z dne 12. 10. 2005.

2USRS Odločba U-I- 327/96 z dne 6. 5. 1999, točke 11 do 16 obrazložitve.

3USRS Sklep U-I-173/01 z dne 7. 3. 2002, točka 4 obrazložitve.

4VSL Sodba in sklep II Cp 565/2015 z dne 20. 5. 2015, točka 18 obrazložitve.

5USRS Sklep U-I-327/96 z dne 6. 5. 1999.

6Prav tam.

7VSRS Sodba in sklep II Ips 449/2007 z dne 10. 1. 2008.

8VSL Sodba in sklep II Cp 565/2015 z dne 20. 5. 2015.