Jedro

DZ uveljavlja odločitev o skupnem varstvu in vzgoji kot prvenstveno odločitev, kar pomeni, da mora sodišče vedno preizkusiti, ali so podani pogoji za skupno varstvo in vzgojo. Otroka sme zaupati v varstvo in vzgojo le enemu od staršev samo takrat, kadar to zahteva otrokova korist.

Izrek

I. Pritožbi predlagatelja se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v odločitvi o preživnini v prvem odstavku tč. VI. izreka izpodbijanega sklepa spremeni tako, da je predlagatelj dolžan za preživljanje mld. B. B. od 1. 11. 2021 dalje plačevati preživnino v znesku 240 EUR mesečno, v drugem odstavku točke VI. izreka izpodbijanega sklepa pa tako, da je predlagatelj dolžan od 5. 5. 2021 do 30. 10. 2021 na osebni bančni račun nasprotne udeleženke v 15-tih dneh plačati naslednje zapadle obroke: - znesek 240 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10. 5. 2021 do plačila, - znesek 240 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10. 6. 2021 do plačila, - znesek 240 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10. 7. 2021 do plačila, - znesek 140 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10. 8. 2021 do plačila, - znesek 140 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10. 9. 2021 do plačila, - znesek 240 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10. 10. 2021 do plačila, v preostalem delu pa se pritožba predlagatelja in v celoti pritožba nasprotne udeleženke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Udeleženca krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo ... 9. 2018 v A. sklenila udeleženca (tč. I izreka sklepa), zaupalo mladoletno hčerko B. B. udeležencema v skupno varstvo in vzgojo (tč. II izreka sklepa), odločilo, da se morata udeleženca vključiti v trening starševskih veščin pri društvu za nenasilno komunikacijo in da navedeni ukrep omejitve starševske skrbi traja eno leto od izdaje sklepa (tč. III izreka sklepa), da je naslov stalnega prebivališča mld. B. B. na naslovu matere – nasprotne udeleženke, kamor se vroča tudi pošta (tč. IV izreka sklepa), da bosta udeleženca skupno starševstvo izvrševala tako, da bo mladoletna hčerka pri očetu v tednu, ko dela v dopoldanski izmeni, v ponedeljek, torek in četrtek, tako, da jo prevzame v vrtcu in do 17.00 ure vrne na naslov matere in do dekličinega tretjega leta starosti tudi ob nedeljah od 9.00 do 17. 00 ure, po preteku treh mesecev pa oče hčerko v četrtek popoldne prevzame v vrtcu in jo v petek zjutraj pripelje nazaj v vrtec. Z dopolnitvijo treh let dekličine starosti se stiki razširijo še na petek, tako, da oče deklico prevzame v petek v vrtcu in jo vrne na dom matere v soboto do 9.00 ure. Ko oče dela v popoldanski izmeni, je deklica pri njem ob nedeljah od 9.00 do 17.00 ure, po preteku treh mesecev od sobote od 9.00 ure do nedelje do 17.00 ure, z dopolnitvijo treh let dekličine starosti pa od sobote od 9.00 ure do ponedeljka zjutraj, ko oče deklico pripelje v vrtec. Preostali čas bo deklica preživljala pri materi. Sodišče je še določilo način preživljanja časa med poletnimi počitnicami, šolskimi počitnicami in prazniki (tč. V izreka sklepa). Odločilo je tudi, da je predlagatelj dolžan za preživljanje mld. hčerke materi prispevati znesek 280 EUR mesečno od 5. 5. 2021 dalje in pri določitvi preživnine v času od 5. 5. 2021 do 31. 10. 2021 upoštevalo zneske, ki jih je predlagatelj na račun preživnine že plačal nasprotni udeleženki.

2. Zoper takšno odločitev sta oba udeleženca vložila pravočasni pritožbi, s katerima uveljavljata vse zakonsko določene pritožbene razloge.

3. Predlagatelj s pritožbo izpodbija odločitev o preživnini. Navaja, da nasprotna udeleženka za plačilo stroška vrtca v višini 260 EUR ni predložila nobenega dokaza, zato višina tega stroška ne more biti priznana. Strošek vrtca za 1. starostno skupino je bistveno višji kot za kasnejšo oziroma za starost od treh let dalje. Tudi v kasnejših letih, ko bo hčerka obiskovala šolo in bo strošek vrtca nadomestil strošek plačila šolskih položnic, bo ta znesek bistveno nižji od priznane oskrbnine v višini 260 EUR. Sodišče bi tudi moralo upoštevati, da je bila nasprotna udeleženka do maja 2022 na porodniškem dopustu in da je v tem času prejemala zgolj sorazmerni del regresa, nagrade za uspešnost in božičnice. Njen dejanski povprečni neto mesečni dohodek je torej bistveno višji kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Podatki o dohodku iz leta 2020 dejansko ne odražajo dejanskega stanja. V tem času je predlagatelj prejemal dodatek v višini 118 EUR, pa tudi plačane nadure med 100 in 150 EUR mesečno zaradi pomanjkanja kadra in povečanega obsega dela. S plačilom preživnine v višini 280 EUR je ogroženo njegovo preživljanje. Tudi sam si želi hčerko odpeljati na izlet, v kino, gledališče oziroma na dejavnosti, ki pa hkrati pomenijo finančni izdatek. Mladoletna hčerka preživlja čas pri obeh starših, zato preživninsko breme med oba udeleženca ni pravilno porazdeljeno in je na ta način obremenjen dvojno – najprej za strošek lastnega nakupa prehrambenih izdelkov, priboljškov ter hkrati še sorazmeren strošek prehrane, ki ga nosi preko povečanega preživninskega bremena v okviru plačila preživnine. Potrebno je upoštevati, da tudi njemu nastajajo stroški z nakupom prehrambenih izdelkov za hčerko. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se mu določi preživnina v znesku 150 EUR mesečno.

4. Nasprotna udeleženka je vložila pritožbo zoper odločitev, da se mladoletna hčerka zaupa v skupno varstvo in vzgojo, odločitev da se morata udeleženca vključiti v trening starševskih veščin, odločitev o času, ki ga hčerka preživi pri predlagatelju, odločitev o višini prisojene preživnine ter zoper stroškovno odločitev. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se mladoletna hčerka udeležencev zaupa v vzgojo in varstvo njej z očetom pa določijo stiki, da naj se očetu naloži plačilo višje preživnine, podrejeno pa, da naj se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da pogoji za zaupanje otroka v skupno varstvo in vzgojo staršema niso izpolnjeni. Takšna odločitev ni in ne more biti v korist mladoletne hčerke. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo mnenja CSD, niti ni navedlo, zakaj to mnenje ni ustrezno. Iz navedenega mnenja izhaja, da udeleženca skupnega starševstva nista sposobna izvajati. Sodišče je sicer udeležencema naložilo, da se vključita v trening starševskih veščin, vendar je odločitev o skupnem starševstvu sprejeta predno bi se starša sploh vključila v navedeni trening pri društvu nenasilno komunikacijo oziroma preden bi se sploh videlo, ali je vključitev v trening starševskih veščin ustrezna in je pomagala pri izboljšavi medsebojnega sodelovanja in spoštljivega komuniciranja. Da je odločitev glede skupnega starševstva popolnoma napačna, izkazuje predlagateljeva komunikacija in obnašanje po sprejetem sklepu. Predlagateljevo provociranje, poniževanje in njegovo pojmovanje nasprotne udeleženke kot neenakovrednega starša, se po izdaji sklepa še intenzivira. To počne pred hčerko, kar nanjo vpliva in je prišlo že do več situacij, ko ni želela k očetu in se je na vse možne načine oklepala matere. Opisuje dva takšna dogodka, ki po njenem mnenju izkazujeta, da ni nobenih pogojev za skupno starševstvo. Enako velja tudi glede odločitve o stikih. Sprašuje se, ali je mejnik treh let starosti mladoletne B. B. ustrezen za povečanje obsega stikov. Meni, da bi šele obdobje treh let in pol oziroma štirih let bilo primerno, da bi se stiki začeli širiti na stik s spanjem ali vikend stike. Meni, da ni dovolj, da bi mladoletna hči že po obdobju treh mesecev prespala pri očetu, sploh ker tega obdobja praktično ne bo, ker bo mld. B. B. prej stara tri leta, kot bo sklep postal pravnomočen. Stik v nedeljo je določen vsak vikend ne glede na to, ali oče dela v dopoldanskem ali popoldanski izmeni, kar pomeni, da mama s hčerko čez vikend ne more iti nikamor. Da mora mld. B. B. že poleti 2022 preživeti skupaj trikrat strnjeno po sedem dni z očetom, nedvomno ni v njeno korist, saj toliko časa ni nikoli preživela skupaj z očetom. Prav tako ni primerno, da bo hči preživela z očetom polovico prvomajskih, jesenskih in zimskih počitnic, glede na to da do sedaj z njimi ni preživela več kot le nekaj ur dnevno. Prav tako ni primerno, da bo mld. B. B. morala preživeti z očetom od 28. 12. do 2. 1., to je šest dni, kar je preširok obseg stikov.

Navaja še, da nanjo odpade bistveno večji del stroškov za preživljanje mladoletnega otroka, zato se ne strinja, da je preživninska obveznost določena v enakem deležu za oba starša. Ima nekoliko višjo plačo od predlagatelja, vendar pa mld. B. B. pri njej preživi večji del kot pri očetu. Zato bi morala biti njena preživninska obveznost nižja kot očetova in bi moral oče kriti več kot polovico stroškov preživljanja, kar bi tudi zmogel. 5. Nasprotna udeleženka je v odgovoru na pritožbo predlagatelja predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa. Navaja, da dokaza za plačilo vrtca ni predložila, saj predlagatelj tega zneska ni prerekal. Potrdilo o plačilu vrtca prilaga odgovoru na pritožbo, iz njih pa izhaja, da znaša oskrbnina okoli 260,00 EUR. Navaja še, da je sodišče pri ugotavljanju dohodkov upoštevalo uradno pridobljene podatke, ki jim predlagatelj ni nasprotoval. 6. Tudi predlagatelj v odgovoru na pritožbo nasprotne udeleženke predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa. Navaja, da je sodišče upoštevalo, da je komunikacija med obema staršema v trenutku odločanja še nekoliko otežena, ne pa toliko, da je ne bi bilo mogoče izboljšati oziroma, da starša ne bi bila sposobna delovati v skupno korist otroka. Pravilno je zato oba starša za eno leto napotilo na trening starševskih veščin, kar oba tudi izpolnjujeta. Med drugim opozarja, da je neprimerno ravnanje nasprotne udeleženke, da na škodo otroka zavlačuje širjenje stika z izgovorom na uporabo pravnih sredstev, ko bi oba starša lahko ravnala po odločbi sodišča v korist otroka že ne glede na to, ali je ta pravnomočna ali ne. Otroci B. B. starosti se zelo hitro navadijo na stike z bližnjimi. Zato niso utemeljeni pomisleki, da mladoletna hčerka po nekaj mesecih ne bi zmogla spanja pri očetu. Navaja še, da si nasprotna udeleženka ne trudi vzpostaviti dobre komunikacije, saj si skupnega starševstva očitno ne želi. Navedel je tudi, da je mladoletna hčerka pri njem že odspala popoldanski spanec in da s tem ni bilo nobenih težav. Ne drži, da naj bi imela nasprotna udeleženka z njim konstantno hude težave in da jo ponižuje, provocira ter da ni enakopravna. Prav tako ni resničen očitek, da si mld. B. B. ne želi k očetu. Nedeljski prevzemi mld. B. B. do prejema sklepa sodišča prve stopnje so bili relativno mirni. Od prejema sklepa pa so se dejansko začele težave pri prevzemu mld. B. B. na njenem domu, ker je nasprotna udeleženka ni niti pripravila na odhod. Ni ji povedala, da ponjo pride oče in ni bila oblečena in obuta. Ob njegovem prihodu se je igrala in je jokala, ker ni želela prekiniti igre. Ko je otroka po nepotrebnem daljšem pregovarjanju le prevzel in odpeljal na svoj dom, je bila mld. B. B. dobro razpoložena.

7. Pritožba predlagatelja je delno utemeljena, pritožba nasprotne udeleženke pa ni utemeljena.

**Odločitev o varstvu in vzgoji otroka**

8. Družinski zakonik (DZ) v 138. členu določa, da se morajo starši, če ne živijo ali ne bodo več živeli skupaj, sporazumeti o varstvu in vzgoji skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi. Če se ne sporazumejo, DZ določa, da o tem vprašanju odloči sodišče. Odloči lahko o vseh oblikah varstva in vzgoje, o katerih se starša lahko sama dogovorita: to je o skupnem varstvu in vzgoji, ali da so vsi otroci pri enem od njiju v varstvu in vzgoji, ali do so eni pri enem, drugi pri drugem od njiju. DZ uveljavlja odločitev o skupnem varstvu in vzgoji kot prvenstveno odločitev, kar pomeni, da mora sodišče vedno preizkusiti ali so podani pogoji za skupno varstvo in vzgojo. Otroka sme zaupati v varstvo in vzgojo le enemu od staršev samo takrat, kadar to zahteva otrokova korist. Takšna ureditev vzgoje in varstva otrok v DZ ima ustavno podlago, saj možnost staršev, da skupaj izvršujeta varstvo in vzgojo otroka tudi kadar ne živita skupaj, zahteva Ustava v 54. členu. Tudi v Konvenciji ZN o otrokovih pravicah (KOP) sta oba starša enako odgovorna za otrokovo vzgojo in razvoj, kar velja kot načelo tudi v primeru, ko starši ne živijo več skupaj (18. člen KOP). Glede na navedeno lahko sodišče to obliko varstva in vzgoje otroka izreče tudi brez predloga udeležencev in kljub morebitnemu nestrinjanju staršev ali enega od njiju. Določitev takšne oblike vzgoje in varstva lahko torej prepreči le ogrožanje otrokove koristi. V nasprotju z njegovimi koristi je npr. takrat, če eden od staršev otroka zanemarja ali zlorablja ali pa ko med starši obstaja zelo visoka stopnja konflikta, ki ogroža otroka.

9. Takšna ogrozitev koristi mld. hčerke udeležencev B. B., da njeno zaupanje v skupno varstvo in vzgojo ne bi prišlo v poštev, iz dejanskih ugotovitev v prvostopenjskem postopku ne izhaja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta oba udeleženca primerna za njeno varstvo, vzgojo in skrb. Predlagateljeve skrbnosti nasprotna udeleženka ne zanika. Kot ključno za izpodbijano odločitev pa je sodišče štelo njeno izpovedbo, da gre mld. B. B. brez težav k očetu in da iz stikov z njim prihaja zadovoljna, kar pomeni, da oče ustrezno prepozna hčerine potrebe. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je mld. B. B. na oba starša čustveno navezana in da sta oba primerna za njeno varstvo in vzgojo. Navedenega zaključka pritožba nasprotne udeleženke ne izpodbija. Kot oviro skupnemu starševstvu izpostavlja slabšo medsebojno komunikacijo udeležencev. To okoliščino je prepoznalo tudi sodišče prve stopnje in hkrati poudarilo, da je ne vidi kot ogrožujoče, da si oba starša želita medsebojno komunikacijo v korist hčerke izboljšati, da pa pri tem potrebujeta ustrezno podporo. Zato je odločilo, da se mld. hčerko dodeli v skupno vzgojo in varstvo obema staršema, hkrati pa je odločilo, da se bosta oba starša vključila v trening starševskih veščin pri Društvu za nenasilno komunikacijo v C., vse z namenom izboljšanja medsebojne komunikacije in odprave strahu pred lastno starševsko vlogo. Na navedeno vključitev sta oba starša pristala in sta se, kot to izhaja iz njunih navedb, že vključila v program izboljšanja starševskih veščin. Glede na ugotovljena dejstva je odločitev prvostopenjskega sodišča o določitvi skupnega starševstva pravilna oziroma zakonita. Takšen materialnopravni zaključek sodišča navsezadnje tudi ni v nasprotju z mnenjem CSD, ki ima sicer v postopku vlogo pomočnika sodišča pri ugotavljanju dejstev. Sodišče prve stopnje mnenja CSD z dne 16. 6. 2021 ni spregledalo, saj ga je povzelo (tč. 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa), iz mnenja pa tudi izhaja, da bi bilo skupno starševstvo mogoče v primeru izboljšanja funkcionalnosti odnosa obeh udeležencev, kar bi bilo mogoče z vključitvijo v trening starševskih veščin, kar je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo tudi odredilo.

10. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje določilo skupno vzgojo in varstvo v t.i. rezidenčni obliki1, po kateri je otrok večji del časa pri enem staršu, pogosto pa tudi pri drugem od njiju. Gre za obliko skupnega varstva in vzgoje, ki je na prvi pogled podobna primeru, ko je otrok v varstvu in vzgoji le pri enem od staršev z drugim pa ima (le) stike, vendar pa je med obema vrstama varstva in vzgoje pomembna vsebinska razlika. Izvrševanje skupnega varstva in vzgoje v rezidenčni obliki za razliko od varstva in vzgoje zgolj enega starša predvsem briše občutek staršev, da so otroka izgubili s tem, da je bil zaupan drugemu staršu, krepi občutek starševske skrbi in s tem povezane odgovornosti za otroka pri obeh starših in spodbuja oba starša k ukvarjanju z otrokom.2

11. Iz izpodbijane odločitve izhaja, da bo mld. B. B. po tretjem letu starosti pri očetu preživela približno tretjino časa. Vikende bo preživljala izmenično pri vsakem od staršev od sobote od 9. ure dalje, in ne drži pritožbena trditev matere, da bo hčerka vsako nedeljo pri očetu. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da bo tako določen način izvajanja skupnega varstva in vzgoje otroka pri obeh udeležencih krepil občutek starševstva in z njim povezane odgovornosti za otroka in ju hkrati vzpodbujal, da v korist otroka in s pomočjo podpornega programa še izboljšata medsebojno komunikacijo. Kot je bilo že navedeno, je prvostopenjsko sodišče upoštevalo izpoved nasprotne udeleženke, da je mld. hčerka uspešno prebrodila separacijo od matere in da nima več težav s preživljanjem časa pri očetu. Nikakršnih indicev torej ni, da pri njem ne bi mogla tudi prespati ali ostati z njim več dni. Pritožbene navedbe, po katerih bi bilo šele obdobje treh let in pol oziroma štirih let primerno, da bi se stiki z očetom začeli širiti s stikom s spanjem oziroma z bivanjem pri njem ves konec tedna, v času praznikov in počitnic pa tudi daljši čas, so brez podlage in zato neupoštevne. Glede na navedeno je bilo treba pritožbo nasprotne udeleženke zoper odločitev o skupnem varstvu in vzgoji otroka in o načinu izvajanja in obliki izvajanja navedenega varstva in vzgoje zavrniti kot neutemeljeno in v tem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP-1).

**Odločitev o preživnini**

12. V primeru skupnega varstva in vzgoje vsak od staršev poskrbi za otroka, ko je ta pri njem, glede potreb, ki jih ni mogoče ali smiselno ločiti (npr. strošek vrtca, šolskih obveznosti, oblačil in obutve, aktivnosti), pa se starša dogovorita, katere stroške posameznih potreb bo pokrival eden in katere drugi oziroma da si jih bosta in na kakšen način delila. Prav je, da se v tem dogovoru odrazi tudi morebitna različna preživninska zmožnost staršev in obseg časa, ki ga otrok preživi pri enem in drugem staršu. Če je preživninska zmožnost pri enem od staršev boljša, otrok pa pri vsakem staršu preživi enako časa, se lahko dogovorita, da bo ta starš kril več določenih stroškov za zadovoljevanje otrokovih potreb, ali pa se dogovorita o zagotavljanju ustrezne denarne izravnave. Drugačen bo dogovor v primeru, ko je čas, ki ga otrok preživi pri enem ali drugem staršu, različen3. Če se ne uspeta dogovoriti, njune zmožnosti pa so različne, ali pa otrok pri enem preživi več časa kot pri drugem, preživnino (denarno izravnavo) določi sodišče. Tudi v teh primerih je materialnopravno izhodišče za določitev preživnine v 189. členu DZ, po katerem mora sodišče najti ustrezno ravnovesje med potrebami otroka ter materialnimi in pridobitnimi zmožnostmi njegovih staršev. Prvostopenjsko sodišče je pravilno poudarilo, da najdenje omenjenega ravnovesja ni matematično opravilo, saj temelji na pravno relevantnih dejstvih, ki niso eksaktna in se ves čas spreminjajo. Preživninski prispevek mora biti zato določen tako, da ga ne bo omajala vsaka sprememba okoliščin, ki so pogojevale njegovo določitev.

13. V pritožbenem postopku ni sporen ugotovljeni strošek otrokove prehrane doma v višini 100 EUR, obleke in obutve v višini 50 EUR, higiene, čistil, frizerja in zdravil v skupnem znesku 20 EUR ter prostočasne aktivnosti v znesku 3 EUR. V prvostopenjskem postopku tudi ni bil sporen strošek vrtca v znesku 260 EUR. Predlagatelj navedeni znesek problematizira šele v pritožbenem postopku, vendar je nasprotna udeleženka s potrdili o plačilih izkazala njegovo resničnost. Skupaj navedeni stroški znašajo 433 EUR, prišteti pa jim je treba še stroške bivanja, ki odpadejo na B. B., in jih je sodišče ocenilo v znesku 125 EUR (1/2 od skupnih režijskih stroškov, ki jih plačuje mama oziroma nasprotna udeleženka). Vsi stroški za zadovoljevanje mesečnih preživninskih potreb mld. B. B. po zaključku sodišča prve stopnje tako znašajo 560 EUR. Hkrati je sodišče ugotovilo, da so materialne in pridobitne zmožnosti nasprotne udeleženke ugodnejše od predlagateljevih. Njen povprečni mesečni dohodek znaša 1726,79 EUR, predlagateljev pa 1236,01 EUR. Pri preživninski zmožnosti obeh je sodišče upoštevalo tudi, da nasprotna udeleženka odplačuje kredit za stanovanje (560 EUR), predlagatelj pa najemnino (280 EUR). Po odštetju teh zneskov primerjava razpoložljivih dohodkov obeh izkazuje razmerje 55% : 45% v korist matere. Ker pa mld. B. B. pri materi preživi več časa (po hčerkinem tretjem letu približno 2/3) in je na njej večje breme varstva in vzgoje, je sodišče prve stopnje odločilo, da naj oče oziroma predlagatelj za hčerino preživljanje krije oziroma prispeva materi polovico ugotovljenih stroškov. Prvostopenjsko sodišče pa pri tem ni upoštevalo, čeprav je v tč. 18 obrazložitve izpodbijane odločbe na to samo opozorilo, da predlagatelj del stroškov za zadovoljevanje otrokovih potreb krije sam, ko je deklica pri njem (približno 1/3 časa). Gre za stroške prehrane, higiene in tudi bivanja. Ob upoštevanju teh je treba predlagateljev preživninski prispevek, ki ga je dolžan materi, ki sama plačuje vrtec, obleko in obutev ter aktivnosti, znižati, in sicer na 240 EUR mesečno.

14. Glede na navedeno je bilo treba predlagateljevi pritožbi delno ugoditi in izpodbijani sklep na podlagi pete alineje 358. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 v odločitvi o preživnini spremeniti, tako kot to izhaja iz izreka obrazložitve te odločbe. V preostalem delu je bilo treba njegovo pritožbo in pritožbo nasprotne udeleženke zoper odločitev o preživnini zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

15. Delna sprememba izpodbijane odločitve ni vplivala na njeno stroškovno odločitev, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Ker nasprotna udeleženka s pritožbo ni uspela, predlagatelj pa je uspel le delno in ker je bil postopek izveden zaradi zavarovanja koristi otroka, je pritožbeno sodišče na podlagi prostega preudarka (101. člen ZNP-1) sprejelo enako odločitev tudi glede stroškov pritožbenega postopka.

1 V tuji sodni praksi so se uveljavile zlasti tri oblike, ki jih starši uporabljajo pri izvrševanju skupnega varstva in vzgoje. To so skupno varstvo v obliki gnezda (Nestmodell), v obliki nihala (Pendelmodell) in skupno varstvo in vzgojo v rezidenčni obliki (Rezidenzmodell); prof. dr. Barbara Novak, Skupno varstvo in vzgoja otroka, ko starši živijo ločeno, Pravosodni bilten, 1/2009, str. 85. 2 Prav tam, str. 85. 3 Primerjaj odločbi Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 98/2021 z dne 19.5.2021 in IV Cp 1068/2021 z dne 19.10.2021.