Jedro

Če je bila terjatev, ki je bila prijavljena po poteku roka, ki je bil določen za njeno prijavo, vendar pred zaključitvijo naroka za obravnavanje osnutka glavne razdelitve, prerekana, se ne upošteva pri glavni razdelitvi, razen če je pravnomočno ugotovljena do zaključitve glavnega razdelitvenega naroka.

Izrek

1. Pritožba stečajnega upnika J. A. se kot neutemeljena zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi v izpodbijani 1. (in 6.) točki izreka.

2. Stečajni upnik J. A. sam trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Stečajni senat prvostopnega sodišča je med drugim s sklepom zavrnil ugovor J. A. (1. točka izreka) in sprejel sklep o glavni razdelitvi stečajne mase (6. točka izreka).

Zoper sklep o zavrnitvi ugovora se je pritožil stečajni upnik, in sicer iz razlogov kršitve določb materialnega zakona in bistvene kršitve določb postopka. Predlagal je spremembo sklepa z ugoditvijo ugovoru in priznanjem svoje terjatve v stečajnem postopku oz.

razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Pri tem je priglasil tudi pritožbene stroške.

Ker je izpodbijani sklep po naravi nedeljiva celota (morebitna ugoditev ugovoru bi namreč imela za posledico razveljavitev sklepa o glavni razdelitvi stečajne mase), je sodišče druge stopnje štelo (glej 1. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 12. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji: Ur.l. SFRJ št. 84/89), da se je stečajni upnik pritožil tudi zoper sklep o glavni razdelitvi. Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 17.3.1993, opr. št. Cpg 95/93. Pritožba ni utemeljena.

Stečajni upnik svoje terjatve v stečajnem postopku ni prijavil prepozno (po preteku roka iz 1. odst. 126. čl. ZPPSL). Upnikova terjatev izvira iz pravdne zadeve, ki se vodi pred Temeljnim sodiščem v S. (v kateri pa je postopek prekinjen že od dne 14.12.1992). Upnik je svojo terjatev prijavil dne 18.1.1993, kar je sicer po objavi oklica v Uradnem listu RS (dne 28.9.1992) in po prvem naroku za preizkus prijavljenih terjatev (z dne 8.12.1992), vendar pa pred drugim narokom za preizkus prijavljenih terjatev (dne 21.12.1993).

Torej upnik svoje terjatve ni prijavil po zaključitvi naroka za obravnavanje osnutka glavne razdelitve (z dne 21.12.1993).

Zato pa jo je prijavil po poteku roka iz 2. odst. 124. čl. ZPPSL.

Tako je bila terjatev v skladu z 2. odst. 126. čl. ZPPSL preizkušana na poznejšem (drugem) naroku za preizkus prijavljenih terjatev, kjer pa je bila s strani stečajnega upravitelja prerekana. V posledici sodišče prve stopnje te terjatve (pravilno) ni upoštevalo pri glavni razdelitvi (glej 4. odst. 126. čl. ZPPSL), saj ni bila pravnomočno ugotovljena do dne 21.12.1993 (kot povedano je postopek v pravdni zadevi pod prekinjen vse od dne 14.12.1992 in torej dne 21.12.1993 ni bil končan še niti na prvi stopnji).

Glede na navedeno se pokaže, da je sodišče prve stopnje ob zavrnitvi upnikovega ugovora (k osnutku za glavno razdelitev stečajne mase) pravilno uporabilo materialno in procesno pravo. Ker zatrjevani dogovor o poravnavi oz. pobotu pri tem za rešitev obravnavane stečajne zadeve ni relevanten (zaradi nespoštovanja dogovora je lahko kvečjemu podana odškodninska odgovornost stečajnega upravitelja po 2. odst. 61. čl. ZPPSL, kar pa ni predmet te zadeve), je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 380. čl. ZPP (v zvezi z 12. čl. ZPPSL) pritožbo stečajnega upnika J. A. kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (tako v 1. kot v 6. točki izreka) potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

V posledici (glej 1. odst. 166. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP in 12. čl. ZPPSL) je drugostopno sodišče odločilo, da pritožnik sam trpi svoje pritožbene stroške. Sicer pa pri teh stroških niti ne gre za stroške stečajnega postopka (glej 1. odst. 128. čl. ZPPSL), zato jih mora stečajni upnik itak nositi sam. Ne gre namreč za stroške postopka za ugotovitev obstoja prerekane terjatve, začetega ali nadaljevanega po 1. odst. 127. čl. ZPPSL, ko stečajni upravitelj neutemeljeno prereka terjatev.