Jedro

Konkurenčna klavzula v pogodbi o zaposlitvi, s katero se je tožeča stranka (delodajalec) zavezala, da bo tožencu (delavcu) po prenehanju delovnega razmerja za njeno spoštovanje povrnila izgubo čistega dohodka v višini 20 %, če dokaže, da bi lahko le z uporabo znanj in zvez pridobil dohodek za svojo materialno eksistenco, in če dokaže, za koliko čistega dohodka je s tem prikrajšana, ne velja, saj ni nedvoumno in brezpogojno določeno, kakšno nadomestilo naj bi tožencu pripadalo. Iz tega razloga tudi tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine (v pavšalnem znesku) zaradi kršitve konkurenčne klavzule ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 4.166,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2010 do plačila ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka s pripadajočim DDV-jem, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 555,00 EUR, v roku 15 dni od dneva prejema sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da sta stranki dne 24. 3. 2003 sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodenje, organizacija dela in nadzor, v kateri sta v 12. členu dogovorili konkurenčno klavzulo in da je tožencu pri tožeči stranki prenehalo delovno razmerje na njegov predlog. Pri odločitvi, ali je konkurenčna klavzula veljavna ali ne, ker je v pogodbi bilo določeno nižje nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule od zakonsko določenega najnižjega nadomestila, pa je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka je tekom postopka ves čas zatrjevala, da v kolikor je določilo pogodbe o zaposlitvi v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenimi z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca, se uporabljajo določbe zakona, kolektivnih pogodb oziroma splošnih aktov. Takšno stališče izhaja tudi iz komentarja Zakon o delovnih razmerjih, katerega redaktorji so strokovnjaki delovnega prava, kot npr. dr. Darja Senčur Peček, mag. Nataša Belopavlovič in Miran Kalčič. V 2. odstavku 39. člena je določena obveznost pogodbene določitve denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule. Za primer, da nadomestilo s pogodbo o zaposlitvi ni določeno, je določena sankcija v 3. odstavku. Zakon določa minimalno nadomestilo in sicer najmanj tretjino povprečne mesečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Medtem, ko zakon za primer, ko v pogodbi o zaposlitvi nadomestilo sploh ni določeno, predvideva ničnost konkurenčne klavzule, pa zakon izrecno ne ureja primera, ko je s pogodbo o zaposlitvi določeno nižje nadomestilo, kot ga določa zakon. Tožeča stranka meni, da upoštevaje 30. člen ZDR, v tem primeru določba 2. odstavka 39. člena, ki določa minimalno nadomestilo, nadomesti pogodbeno določilo, ki je z njo v nasprotju in postane sestavni del pogodbe o zaposlitvi. Delavcu torej v tem primeru pripada nadomestilo v višini tretjine povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Po mnenju pritožbe je nerazumljivo, da sodišče prve stopnje pri odločanju o pravnem vprašanju, glede katerega višje sodišče in vrhovno sodišče še nista zavzela stališče, ne upošteva mnenj teoretikov, temveč odloči prav nasprotno. V kolikor bi bila nična konkurenčna klavzula, ki vsebuje nižje nadomestilo za njeno spoštovanje od zakonsko določenega minimuma, bi moral zakon takšno posledico predvideti, tako pa je takšna posledica predvidena in določena izključno za primer, da nadomestilo za konkurenčno klavzulo v pogodbi o zaposlitvi sploh ni določeno. V konkretnem primeru pa je bilo nadomestilo za konkurenčno klavzulo določeno, vendar prenizko, kar pomeni, da bi bil toženec v primeru spoštovanja konkurenčne klavzule upravičen od tožeče stranke zahtevati nadomestilo v višini tretjine povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, nikakor pa to ne pomeni, da konkurenčna klavzula ne velja. Prav tako je toženec tožečo stranko izigral, saj je ravnal nepošteno ter v nasprotju z dogovorom. V kolikor bi toženec za spoštovanje konkurenčne klavzule zahteval tretjino njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, bi mu tožeča stranka to tudi izplačala, vendar se je toženec zlagal, da se namerava v prihodnosti ukvarjati s povsem drugo dejavnostjo, na kar pa je odprl čistilni servis. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi navaja, da je bil namen zakonodajalca, da konkurenčna klavzula ne velja tudi v primeru, ko je določeno nižje nadomestilo od zakonskega minimuma, vendar je iskanje zakonodajalčevega namena na mestu le v primeru nejasnih določb, konkretna določba pa je popolnoma jasna in jo je potrebno uporabljati tako, kot glasi. Neveljavne so le tiste konkurenčne klavzule, ki nadomestila za njeno spoštovanje sploh ne določajo, kar v obravnavani zadevi ni podano. Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe.

Toženec je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožeče stranke v pritožbi in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne. Priglasil je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožeča stranka v pritožbi, po uradni dolžnosti pa je skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Tožeča stranka je v tem individualnem delovnem sporu od toženca vtoževala izplačilo odškodnine za spoštovanje konkurenčne klavzule v znesku 4.166,66 EUR. V 12. členu pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili dne 24. 3. 2003, sta se stranki dogovorili, da ne sme toženec v času 24 mesecev oziroma največ dve leti po prenehanju delovnega razmerja, za svoj ali tuj račun opravljati dela in sklepati poslov, pri katerih bi izkoriščal tehnično – tehnološka poslovna znanja ter poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri tožeči stranki. Tožeča stranka pa se je obvezala tožencu povrniti izgubo čistega dohodka v višini 20 %, če toženec dokaže, da bi lahko le z uporabo znanj in zvez pridobil dohodek za svojo materialno eksistenco in če dokaže, za koliko čistega dohodka je s tem prikrajšan. V 4. odstavku sta se stranki dogovorili, da če toženec krši obveznosti, določene s konkurenčno klavzulo je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v dejanskem ali pavšalnem znesku 4.166,66 EUR (1.000.000,00 SIT).

Konkurenčna klavzula je urejena v 38. - 40. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Če delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, lahko z delodajalcem v pogodbi o zaposlitvi dogovorita prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja – konkurenčno klavzulo (1. odstavek 38. člena ZDR). Konkurenčna klavzula mora biti določena z razumnimi časovnimi omejitvami prepovedi konkuriranja in ne sme izključiti možnosti primerne zaposlitve delavca (3. odstavek 38. člena ZDR), če pa mu spoštovanje konkurenčne klavzule onemogoča pridobitev zaslužka, primerljivega prejšnji plači, mu mora delodajalec ves čas spoštovanja prepovedi mesečno izplačevati denarno nadomestilo, ki se določi s pogodbo o zaposlitvi in znaša mesečno najmanj tretjino povprečne mesečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi (1. in 2. odstavek 39. člena ZDR).

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da konkurenčna klavzula dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 3. 2010 ne velja, glede na to, da ni bilo jasno, nedvoumno in brezpogojno določeno, kakšno nadomestilo naj bi tožencu pripadalo za spoštovanje konkurenčne klavzule, zaradi česar je tožbeni zahtevek tožeče stranke prvostopenjsko sodišče utemeljeno v celoti zavrnilo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da nadomestilo, ki sta ga stranki dogovorili v 12. členu pogodbe, sploh ni določljivo in pri tem so še bili neupravičeno določeni dodatni pogoji za izplačilo denarnega nadomestila, ki jih ZDR ne predvideva.

Konkurenčna klavzula predstavlja dogovor strank pogodbe o zaposlitvi, s katerim se delavec zaveže, da določen čas po prenehanju delovnega razmerja ne bo opravljal konkurenčne dejavnosti, delodajalec pa se zaveže, da mu bo za spoštovanje tega dogovora plačeval ustrezno denarno nadomestilo. Namen konkurenčne klavzule je varovanje interesa delodajalca pred nedovoljeno konkurenco s strani nekdanjega delavca, za kar je podana podlaga v 74. členu Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nadaljnji). Ker pa takšna konkurenčna klavzula do določene mere posega v ustavni pravici delavca do proste izbire zaposlitve po 49. členu URS in do svobodne gospodarske pobude po 74. členu URS, mora biti ob upoštevanju načela enake vrednosti vzajemnih dajatev, ki ga določa 8. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in naslednji), v pogodbi o zaposlitvi, za spoštovanje konkurenčne klavzule, dogovorjeno ustrezno denarno nadomestilo.

Pojem ustreznega denarnega nadomestila predstavlja pravni standard. Po stališču pritožbenega sodišča je potrebno ustreznost denarnega nadomestila, ki se ga delodajalec zaveže izplačati delavcu, če bo spoštoval konkurenčno klavzulo, presojati glede na položaj delavca, v katerem se znajde zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule (omejena možnost zaposlitve pri drugih delodajalcih oziroma omejena možnost ustanavljanja podjetja) in ne glede na dogovorjeno odmeno oziroma pogodbeno kazen, ki jo delodajalec lahko zahteva od delavca, ki krši konkurenčno klavzulo. Namen pogodbene kazni za spoštovanje konkurenčne klavzule je zavarovanje delodajalca pred tem, da bi delavec kršil konkurenčno klavzulo, namen ustreznega denarnega nadomestila pa je v nadomestitvi posledic zmanjšanja možnosti izvrševanja ustavnih pravic do proste izbire zaposlitve in do svobodne gospodarske pobude, ki se običajno izkazuje v zmanjšani možnosti pridobivanja zaslužka. Ustreznost denarnega nadomestila se tako praviloma presoja ob upoštevanju plače, ki jo je delavec, katerega zavezuje konkurenčna klavzula, prejemal pri delodajalcu, s katerim je dogovor o konkurenčni klavzuli sklenil. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena trditev tožeče stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati 30. člen ZDR, ki določa, da če je določilo v pogodbi o zaposlitvi v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenimi z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca, se uporabljajo določbe zakona, kolektivnih pogodb oziroma splošnih aktov delodajalca, s katerimi je delno določena vsebina pogodbe o zaposlitvi, kot sestavni del te pogodbe. Že sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je potrebno pri presoji veljavnosti konkurenčne klavzule upoštevati predvsem sorazmerje med svobodno gospodarsko pobudo delodajalca ter dovoljenim posegom v omejitev proste izbire zaposlitve delavca. Prav zaradi tega posega v ustavno pravico delavca je potrebno, da je v sami pogodbi o zaposlitvi določeno nadomestilo za čas spoštovanja konkurenčne klavzule.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da v primeru, da nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule ni določeno v pogodbi o zaposlitvi oziroma, da je določeno v nižjem znesku kot je minimalen znesek, ki ga določa 2. odstavek 39. člena ZDR, bi z neposredno uporabo zakonskega določila obšli sam namen določbe 3. odstavka 39. člena ZDR, ki jasno določa, da če denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule ni določeno s pogodbo o zaposlitvi, konkurenčna klavzula ne velja. Namen te določbe je namreč ta, da mora biti delavec že vnaprej seznanjen s tem, kakšna bo višina denarnega nadomestila, če bo spoštoval konkurenčno klavzulo.

Po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, na katere se je sklicevala tožeča stranka, niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela sama krije stroške pritožbenega postopka. Tudi toženec krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, ker le-ta ne predstavlja potrebnega stroška, saj ne vsebuje ničesar, kar bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve oziroma rešitvi pritožbe.