Jedro

Toženca bi morala po 10. členu ZJZ po pravilni ugotovitvi prvega sodišča organizirati prireditev tako, da bi bilo na njej poskrbljeno za red in da ne bi bila na njej ogrožena življenja in zdravje udeležencev prireditve. Krivdne odgovornosti za škodni dogodek bi se razbremenila le, če bi dokazala, da je poskrbela za red in varnost udeležencev prireditve, a je kljub izkazani profesionalni skrbnosti prišlo do škodnega dogodka. Ker ji po ugotovitvah prvega sodišča to ni uspelo, je odločitev o njeni krivdni odgovornosti pravilno oprta na 131. člen OZ v zvezi z 10. členom ZJZ.

Med starostjo tožnice in škodnim dogodkom oziroma škodo ni vzročne zveze. Ni deljene odgovornosti staršev zaradi zatrjevanega opuščenega nadzorstva staršev nad tožnico. Njihova (so)krivda bi bila lahko podana le, če njihova skrb ne bi bila prilagojena in naravnana na usmerjanje ravnanja tedaj še mladoletne tožnice (po podatkih spisa je bila ob škodnem dogodku stara 15 let in pol) v situacijah, ki bi jih starši morali in mogli pričakovati. Ker je bila prireditev namenjena srednješolski mladini, za kakršne ni običajno spremstvo staršev, in ker se je tožnica po podatkih spisa tovrstnih prireditev v istem lokalu udeleževala že prej, so starši upravičeno zaupali ne le njej, da se bo obnašala razumno, pač pa, kot je pravilno ugotovilo prvo sodišče, tudi pričakovali od organizatorja, da bo pravilno poskrbel za varnost tudi še mladoletnih obiskovalcev. Zato tudi pritožbeno sodišče ne najde osnove za deljeno odgovornost staršev in je treba ponovni pritožbeni ugovor v tej smeri zavrniti kot neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka 1. in 3. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožnici dosodilo odškodnino v višini 15.127,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 09. 2008 naprej ter pravdne stroške v višini 1.505,78 EUR s pripadajočimi obrestmi, kar vse je naložilo v nerazdelno plačilo toženi stranki (točka 1. in 3. izreka sodbe). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Pritožbo vlagata toženi stranki. Sodbo izpodbijata v obsodilnem in stroškovnem delu (točka 1. in 3. izreka). Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlagata spremembo sodbe z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka. Po pritožbenemu mnenju ni solidarne odškodninske odgovornosti toženih strank, njune odškodninske odgovornosti, niti vzročne zveze med njunim ravnanjem (opustitvijo) in škodo. Nista bila sostorilca. Njuno odškodninsko odgovornost bi bilo treba medsebojno razmejiti in jo dokazati glede na pravila o dokaznem bremenu. Nista storila ničesar protipravnega. Škodo so povzročili ljudje, med katerimi je bila tudi tožnica. Za njihova aktivna ravnanja ne moreta odgovarjati. Zaradi opuščene dolžne skrbi nad tožnico je treba vzročno zvezo in krivdo za nastanek škode pripisati tudi njenim staršem. Kazenska obsodilna sodba zoper drugega toženca je strokovno neprepričljiva. Predstavlja kršitev človekovih pravic. Obravnava jo Ustavno sodišče RS.. Ni bilo kaznivega dejanja. Tožilstvo in sodišče sta podlegla medijskemu pritisku. Kljub pravnomočni kazenski obsodbi ima drugi toženec povsem mirno vest. Ne on ne prva toženka storilcem – mladim ljudem – nista omogočila uživanja alkohola. Škoda je nastala zaradi njihovih ravnanj in opuščenega nadzorstva njihovih staršev. Podan je soprispevek staršev k nastanku škode. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, ker niso bili izvedeni predlagani dokazi – posnetki dogajanja, ki so v kazenskem spisu, zaslišanje prokuristke prve tožene stranke in drugega toženca ter priče F. Z..

3. Tožeča stranka je odgovorila na vročeno pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je ugotovilo, da je bila tožnica 23. 12. 2005 poškodovana kot obiskovalka javne prireditve – zabave v D., ki sta jo organizirali toženi stranki. Ugotovilo je, da je množica ljudi, ki je pritiskala proti vhodu diskoteke, potem ko je podrla ograjo, poteptala tožnico pod seboj, da je pri tem utrpela poškodbo hrbtenice, tri druge obiskovalke pa so umrle. Iz njegovih nadaljnjih ugotovitev izhaja, da je do takega stanja prišlo zaradi neustreznega varovanja, ki bi ga morali zagotoviti toženi stranki kot organizatorja prireditve, skladno z določili Zakona o javnih zbiranjih (v nadaljevanju: ZJZ; Ur. l. RS, št. 90/2005 s spremembami) in Zakona o osebnem varovanju (v nadaljevanju: ZZasV, Ur. l. RS, št. 126/2009), a sta svoje tudi zakonsko določene obveznosti pri organizaciji javne prireditve opustili. Po takih dejanskih ugotovitvah je ocenilo, da je na podlagi 157. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) podana objektivna odgovornost prve tožene stranke, na podlagi prvega odstavka 131. člena OZ v zvezi z 10. členom ZJZ, pa tudi njena krivdna odgovornost. Krivdno odgovornost na podlagi prvega odstavka 131. člena OZ v zvezi z 10. členom ZJZ je ugotovilo tudi na strani druge tožene stranke, potem ko je ugotovilo, da je bila kot organizator prireditve zaradi navedenih opustitev dolžnega ravnanja oziroma kršitev 4. alineje 5. člena in 33. člena ZZasV ter 26. in 27. člena ZJZ tudi pravnomočno kazensko obsojena zaradi storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po petem, tretjem in prvem odstavku 314. člena Kazenskega zakonika – KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 7. člena KZ-1. Ker na strani tožnice in njenih staršev ni našlo s strani toženih strank zatrjevane soodgovornosti za škodni dogodek oziroma prispevka k nastanku škode, je celotno odgovornost za nastalo ji škodo pripisalo toženima strankama in ju obsodilo na solidarno plačilo dosojene odškodnine.

6. Odločitev je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu. Pritožbeno sodišče jo sprejema skupaj z dovolj jasnimi razlogi o vseh pravno odločilnih dejstvih, ki omogočajo vsebinski preizkus pravilnosti odločitve. Pritožba ne konkretizira pritožbenega razloga bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka. Uradni preizkus pa je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato bo v nadaljevanju odgovorilo le še na bistvene poudarke iz pritožbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Pritožbeno naziranje, da ni solidarne odgovornosti toženih strank, je zmotno. Prvo sodišče je na podlagi zbranega procesnega gradiva ugotovilo, da sta bila organizatorja obravnavane prireditve obe toženi stranki, da sta pri tem obe kršili predpise in opustili dolžne varnostne ukrepe oziroma prireditve nista organizirali tako, da bi bilo na njej poskrbljeno za red ter da ne bi bilo ogroženo življenje in zdravje udeležencev prireditve, kot jim je nalagal 10. člen ZJZ, ter da je prav zaradi njunih opustitev prišlo do škodnega dogodka in tožničine škode. Po 6. točki prvega odstavka 4. člena ZJZ je namreč organizator prireditve fizična ali pravna oseba, za račun katere se izvede prireditev, pa tudi vsak, ki se javno razglaša za organizatorja ali kot organizator nastopa pred državnim organom. Da je bila prva tožena stranka tista pravna oseba, za račun katere se je izvajala obravnavana prireditev, se je zanesljivo prepričalo na podlagi pravilno ocenjenega procesnega gradiva in to pojasnilo v razlogih na strani 5 in 6 sodbe, ki jih pritožbeno sodišče sprejema. Prav tako sprejema njegovo odločitev, da je bil organizator prireditve tudi drugi toženec. Osnovo zanjo je imelo v pravnomočni kazenski sodbi, s katero je bil drugi toženec obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po petem, tretjem in prvem odstavku 314. člena KZ-1. Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je pravdno sodišče na podlagi 14. člena ZPP, kot je pravilno povedalo že prvo sodišče, vezano na ugotovitev obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Status drugega toženca kot organizatorja javne prireditve, opustitev dolžnega ravnanja zaradi zagotovitve varnosti življenja in zdravja udeležencev, kršitve predpisov, ki jih je kršil ter posledica kaznivega dejanja – povzročitev konkretne nevarnosti za življenje in zdravje obiskovalcev, so znaki navedenega kaznivega dejanja (primerjaj sodba I Kp 1195/2008 v prilogi A30). Zato teh okoliščin glede obstoja kaznivega dejanja, prvo sodišče v odnosu do drugega toženca zaradi vezanosti na kazensko obsodilno sodbo ni moglo oziroma smelo ugotoviti drugače kot kazensko sodišče. Za obravnavani civilni postopek to pomeni, da je ugotovljeno tako protipravno ravnanje drugega toženca kot vzročna zveza med njim in nastalo posledico – tožničino škodo. Zato so pritožbene navedbe, ki vztrajajo, da ni bilo protipravnega ravnanja in vzročne zveze med njim in nastalo škodo, zmotne in pravilno zavrnjene. Pritožbeno nestrinjanje z razlogi in odločitvijo kazenskega sodišča pa niso predmet tega postopka in zato odločitve pravdnega sodišča v zvezi z odgovornostjo drugega toženca ne morejo omajati.

8. Po pravilni ugotovitvi prvega sodišča sta torej isto škodo oziroma škodni dogodek povzročili obe toženi stranki. Gre za pravni položaj iz prvega odstavka 186. člena OZ, po katerem za škodo, ki jo je povzročilo več oseb, te oškodovancu odgovarjajo solidarno za celoten obseg škode. V takih primerih oškodovancu ni treba dokazovati vzročne zveze med ravnanjem vsakega (potencialnega) povzročitelja in nastalo škodo, kot zmotno trdi pritožba. Zadošča ugotovitev podlage za uporabo pravil o solidarni odgovornosti, ki jo je prvo sodišče, kot že rečeno, pravilno in popolno ugotovilo.

9. Ne glede na to je pravilno ugotovilo tudi protipravnost ravnanja prve tožene stranke in vzročno zvezo med njim in tožničino škodo. Pritožba vztraja, da odgovornosti (obeh) toženk ni, ker so gibanje množice povzročili (alkoholizirani) obiskovalci sami. Prvemu sodišču očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker ni vpogledalo v posnetke dejanja, ki so v kazenskem spisu ter zaslišalo prokuristke prve tožene stranke, drugega toženca ter priče Z. Najprej je treba ugotoviti, da prvih dveh dokaznih predlogov na prvi stopnji pritožnika sploh nista podala (primerjaj zapisnik glavne obravnave na list. št. 41). Zavrnitvi ostalih dokaznih predlogov nista ugovarjala (glede priče), branju procesnega gradiva iz kazenskega postopka pa ne nasprotovala oziroma sta se z njim po ugotovitvah prvega sodišča izrecno strinjala (glede zaslišanja drugega toženca). Zato v ravnanju prvega sodišča ni procesnih kršitev. Dejansko stanje pa je na podlagi ostalega procesnega gradiva, ki je ocenjeno pravilno in popolno po metodoloških napotkih iz 8. člena ZPP, pravilno ugotovljeno.

10. Tako je prvo sodišče ugotovilo, da je bila prireditev kljub pričakovani množični udeležbi mladih ljudi, katerim je bila namenjena, številčno nezadostno in nestrokovno varovana (le z enim varnostnikom brez ustrezne strokovne licence, kar je bilo v nasprotju s 4. alinejo petega člena 33. člena ZZasV) in da niti ni bila ustavljena oziroma prekinjena, ko je postala množica za prvo toženo stranko neobvladljiva, kar je bilo v nasprotju s 26. in 27. členom ZJZ. Iz njegovih dejanskih ugotovitev nadalje izhaja, da je bilo prav tako ravnanje tožene stranke vzrok za nastanek škodnega dogodka. Ob takih ugotovitvah ne more biti dvoma, da prva tožena stranka tožnici ne odgovarja zgolj po objektivnem načelu, pač pa tudi krivdno. Organizator shoda večjega števila ljudi namreč po 157. členu OZ odgovarja ne glede na svojo krivdo za škodo, ki nastane zaradi izrednih okoliščin. Mednje kot vir povečane nevarnosti sodi tudi množica ljudi, ker se lahko izmakne še tako skrbnemu nadzoru ali usmerjanju. V obravnavanem primeru pa toženki ni uspelo dokazati, da bi tak ustrezno skrben nadzor na prireditvi tudi dejansko organizirala. Tako bi morala po 10. členu ZJZ po pravilni ugotovitvi prvega sodišča organizirati prireditev tako, da bi bilo na njej poskrbljeno za red in da ne bi bila na njej ogrožena življenja in zdravje udeležencev prireditve. Krivdne odgovornosti za škodni dogodek bi se razbremenila le, če bi dokazala, da je poskrbela za red in varnost udeležencev prireditve, a je kljub izkazani profesionalni skrbnosti prišlo do škodnega dogodka (prvi odstavek 6. člena OZ). Ker ji po ugotovitvah prvega sodišča to ni uspelo, je odločitev o njeni krivdni odgovornosti pravilno oprta na 131. člen OZ v zvezi z 10. členom ZJZ.

11. Odgovoriti je treba še na pritožbene trditve o prispevku tožnice in njenih staršev k nastanku škodnega dogodka. Odločitev prvega sodišča o izključni krivdni odgovornosti toženih strank za njeno škodo je pravilna. Pritožnici niti ne povesta, s čim in zakaj naj bi k nastanku škode prispevala tožnica. Zgolj okoliščina, da je bila v množici ljudi, ne zadošča za ugotovitev o deljeni krivdi, zlasti upoštevajoč razloge na strani 6. sodbe. Iz njih namreč izhaja, da se tožnica primežu množice, v katerem se je znašla, ni mogla z ničemer upreti ali se mu izogniti.

12. Tudi ugovor deljene krivde tožničinih staršev je upravičeno zavrnjen. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom na strani 7 sodbe, da med starostjo tožnice in škodnim dogodkom oziroma škodo ni vzročne zveze. Strinja pa se tudi z ugotovitvijo, da ni deljene odgovornosti staršev zaradi zatrjevanega opuščenega nadzorstva staršev nad tožnico. Njihova (so)krivda bi bila lahko podana le, če njihova skrb ne bi bila prilagojena in naravnana na usmerjanje ravnanja tedaj še mladoletne tožnice (po podatkih spisa je bila ob škodnem dogodku stara 15 let in pol) v situacijah, ki bi jih starši morali in mogli pričakovati. Ker je bila prireditev namenjena srednješolski mladini, za kakršne ni običajno spremstvo staršev, in ker se je tožnica po podatkih spisa tovrstnih prireditev v istem lokalu udeleževala že prej, so starši upravičeno zaupali ne le njej, da se bo obnašala razumno, pač pa, kot je pravilno ugotovilo prvo sodišče, tudi pričakovali od organizatorja, da bo pravilno poskrbel za varnost tudi še mladoletnih obiskovalcev. Zato tudi pritožbeno sodišče ne najde osnove za deljeno odgovornost staršev in je treba ponovni pritožbeni ugovor v tej smeri zavrniti kot neutemeljen.

13. Višine prisojene odškodnine pritožnika konkretizirano ne izpodbijata. Zato jo je pritožbeno sodišče preizkusilo le z uradnim preizkusom, pri katerem mora paziti tudi na pravilno uporabo materialnega prava, kamor sodi odmera odškodnine.

14. Prvo sodišče je ugotovilo, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela zlom levih stranskih odrastkov prvega, drugega, tretjega in četrtega ledvenega vretenca, kar je huda telesna poškodba, ter še udarnino trebuha, hrbta in levega stegna ter popoškodbeno stresno motnjo. Dejanske ugotovitve o obsegu škode, trajanju in intenzivnosti bolečin v zvezi z uveljavljanimi oblikami škode pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v zbranem procesnem gradivu (medicinska dokumentacija, izvedeniški mnenji izvedenca travmatologa in psihologa ter zaslišanje tožnice). Za ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (razlogi na strani 9 do 10 sodbe) ji je za od zahtevanih 17.000,00 EUR dosodilo 4.000,00 EUR odškodnine. Za ugotovljene duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti (razlogi na strani 10 do 11 sodbe) ji je prisodilo 6.000,00 EUR (od zahtevanih 8.000,00 EUR) in za ugotovljeni strah (razlogi na strani 10) 5.000,00 EUR (od zahtevanih 7.000,00 EUR). Skupno ji je za nepremoženjsko škodo dosodilo 15.000,00 EUR in celotno zahtevano premoženjsko škodo za uničene stvari v škodnem dogodku (127,87 EUR – razlogi na strani 11 sodbe). Od dosojene odškodnine je dosodilo zakonske zamudne obresti od 26. 09. 2006 naprej. Tudi te odločitve pritožnika ne izpodbija, kot pravilno v dejanskem in pravnem pogledu pa jo sprejema tudi pritožbeno sodišče. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, kar pa ni predmet pritožbene presoje.

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pri odločanju o nepremoženjski škodi prvo sodišče ustrezno upoštevalo merila za odmero odškodnine, ki so določena v 179. in 182. členu OZ. Kot temeljni načeli poudarjajo načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Odmerjeni zneski za posamezne oblike škode in skupno odmerjena odškodnina po mnenju pritožbenega sodišča predstavljajo ustrezno in pravično zadoščenje tožnici glede na ugotovljene konkretne okoliščine primera. V času izdaje izpodbijane sodbe predstavlja dosojeni znesek približno 15 povprečnih plač. V primerjavi z odmero v podobnih primerih po oceni pritožbenega sodišča ne gre za previsoko vsoto, saj je primerljiva s podobnimi primeri in je ni treba zniževati.

16. Odločitev o premoženjski škodi je sprejeta ob pravilni uporabi prvega odstavka 186. člena OZ, odločitev o zamudnih obresti pa ob pravilni uporabi drugega odstavka 299. člena istega zakona.

17. Ker pritožbeni razlogi niso podani in je sodba pravilna in ni obremenjena z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami, jo je bilo treba potrditi, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrniti (353. člen ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona za pritožnici ter v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP za tožečo stranko. Prvi dve morata trpeti svoje stroške s pritožbo, ker z njo nista uspeli, tožeča stranka pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi na pritožbeni ravni.