Jedro

Tožnik v tožbi ugovarja, da je prišlo do bistvenih kršitev določb postopka, ugovarja tudi poteku zaslišanja z dne 11. 11. 2004. Iz spisa izhaja, da je očitno prišlo do napake pri zapisu datuma zaslišanja, kar je uradna oseba kasneje popravila, vendar o tem ni obvestila svetovalke za begunce. Iz zapisnika tudi izhaja, da je bila svetovalka za begunce na koncu pozvana, če ima na koncu še kaj dodati in je odgovorila, da je želela med postopkom postavljati podvprašanja, česar uradna oseba ni dovolila. Uradna oseba je sestavila tudi uradni zaznamek, iz katerega izhaja, da je svetovalka za begunce zahtevala, da se napišejo določena podvprašanja, za katera je uradna oseba menila, da jih ni potrebno pisati, ker nikakor ne vplivajo na vsebino samega zapisnika. Iz upravnega spisa je tako mogoče ugotoviti, da pripombe pooblaščenke za begunce niso vpisane v zapisniku, zato se ne more oceniti ali gre za motenje dela oziroma motenje poteka zaslišanja ali ne. Določila ZUP (v zvezi z 23. členom ZAzil) nimajo posebnih določil glede sestave zapisnika pri izjavi stranke (188. člen ZUP). Pri sestavi zapisnika pa je zato potrebno slediti določilom 74. do 81. člena ZUP. Zapisnik mora obsegati natančno in kratko potek in vsebino v postopku opravljenega dejanja in danih izjav (2. odstavek 76. člena ZUP). Po ustaljeni upravno sodni praksi v azilnih postopkih se prosilca za azil zasliši tako, da se zapisuje v zapisnik posamezno postavljeno vprašanje s strani uradne osebe in odgovor prosilca za azil. Tudi pri zaslišanju prosilca za azil je potrebno slediti splošnim načelom ZUP (6., 7., 8. in 9. člen ZUP), zato ni v nasprotju z določili ZUP, da pri posameznem vprašanju, ki ga postavi uradna oseba, postavi tudi svoja vprašanja navzoči svetovalec za begunce. Pri tem se zagotavlja ekonomičnost postopka, stranka lahko tako lažje predstavi svoje razloge in s tem zavaruje svoje pravice, s takšnim postopkom pa je tudi varovano načelo materialne resnice, da se ugotovi resnično dejansko stanje stvari. Pri tem pa je potrebno poudariti, da je vsako zaslišanje prosilca specifično, pri zaslišanju posameznika je zato potrebno upoštevati njegove psihofizične lastnosti. Ker zapisnik z dne 11. 11. 2004 ne vsebuje posameznih podvprašanj, ki jih je hotela postaviti navzoča pooblaščenka za begunce, to pa je potrjeno tudi z uradnim zaznamkom uradne osebe, pa tudi, ker zapisnika nista podpisali stranki v postopku, sedaj tožnik in njegova pooblaščenka oziroma svetovalka za begunce se sodišču poraja dvom o tem, da zapisnik z dne 11. 11. 2004 ne odraža poteka in vsebine dejanj v postopku in danih izjav (1. odstavek 80. člena ZUP). Zato obstaja dvom o pravilnosti zaključkov tožene stranke, ki jih je naredila na podlagi tako sestavljenega zapisnika. Po oceni sodišča tožena stranka ni v zadostni meri ugotavljala razlogov ogroženosti na strani tožnika, zato ne more slediti oceni tožene stranke, da so razlogi tožnika neverodostojni.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 1822/12-236-450/2004/1 z dne 7. 1. 2005 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji in hkrati odločila, da mora državo zapustiti v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. Tožena stranka je odločala v ponovljenem postopku in v svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik izvorno državo zapustil zato, ker so mu Srbi podrli hišo in ga maltretirali, ker je Rom. Od leta 1998, ko so mu srbski vojaki ubili očeta, matere ni več videl. Zaradi zaničevanja in ker ni imel lastnega prebivališča, se je odločil, da zapusti izvorno državo. Na zaslišanju je navedel, da so se mučenja začela pred štirimi leti in bila prisotna skoraj vsak dan, zadnji dogodek pa se je zgodil sedem mesecev pred njegovim odhodom, ko je spal na avtobusni postaji. Prišli so pijani neznani ljudje, ga začeli zmerjati in mu prisolili nekaj zaušnic. Zadnji dogodek je prijavil tudi na policiji v A, ampak so ga tudi oni pretepli in nagnali iz policijske postaje. Prav tako je izvorno državo zapustil zaradi slabe ekonomske situacije. V primeru vrnitve meni, da bi ga Srbi ubili. Če bi se vrnil v B, se mu ne bi nič zgodilo, vendar ne bi imel kje živeti. Tožena stranka je tožnika v ponovljenem postopku zaslišala in zaključuje, da prihaja tožnik do kontradiktornosti pri svojih izjavah. Pri podaji vlogi je namreč na postavljeno vprašanje ali je poskušal najti zaščito pri državnih organih, povedal da ne, ker misli, da bi si s tem samo poslabšal stvari, kasneje pa je povedal, da ko so ga pretepli neznanci, je to prijavil na policijski postaji v A, ampak so ga tudi tam pretepli in nagnali iz policijske postaje. Na drugem zaslišanju pa je povedal na opozorilo, da je v vlogi navedel, da so ga policisti mučili in maltretirali samo na ulici in nikoli odpeljali na policijsko postajo ter da si zaščite nikoli ni poskušal najti pri državnih organih, kasneje pa je povedal, da je dogodek prijavil na policijski postaji, vendar so ga tudi tam pretepli in nagnali, je tožnik povedal, da ga je na cesti maltretirala srbska specialna vojska in ne policija. Na policijski postaji je bil enkrat in takrat so ga spodili. Ne spominja se zakaj je enkrat rekel, da je zaščito poiskal, drugič pa, da je ni. Nadalje navaja, da je tožnik ob podaji prošnje navedel, da so ga policisti večkrat verbalno maltretirali in da je dobil včasih zaušnico ter da so ga maltretirali samo na ulici in ni nikoli poskušal poiskati zaščite pri državnih organih. Kasneje je povedal za dogodek na avtobusni postaji, ko so ga pretepli neznanci in je zadevo prijavil na policiji, kjer so ga tudi pretepli in ga nagnali iz policijske postaje. Ko je bil soočen s kontradiktornima izjavama, je povedal, da se ne spominja. V zvezi z dogodkom sedem mesecev pred njegovim odhodom pa je na drugem zaslišanju povedal, da je imel leta 2002 težje posledice zaradi pretepa na avtobusni postaji, kjer so ga vinjeni neznanci pretepli. Naknadno pa je povedal, da gre obakrat za isti dogodek, vendar se točnega datuma ne spominja. Tudi na vprašanje zakaj je enkrat rekel, da si je poiskal zaščito, drugič pa ne, je rekel, da se ne spominja. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnikova zgodba neverodostojna v bistvenih elementih in da med njegovimi izjavami podanimi pri podaji prošnje ter kasneje na zaslišanju prihaja do razhajanj. Tožena stranka navaja, da je mnenja, da v primeru, da bi bila tožnikova zgodba resnična, da bi na vprašanja odgovarjal konkretneje ter natančneje. Subjektivno ogroženost tožnika je tožena stranka preverjala le na podlagi izjav, ki jih je tožnik podal, in sicer na podlagi njegove trditve, da so ga verbalno in fizično maltretirali pripadniki srbske narodnosti in policije zaradi tega, ker je Rom. Tožnik je tudi opisal dogodek, da naj bi ga leta 1998 Srbi odpeljali v taborišče, v katerem je bil njegov oče ubit, mame in ostalih članov pa ni nikoli več videl, sam pa naj bi bil izpuščen leta 1999 na podlagi izmenjav taboriščnikov, tožena stranka kljub temu ostaja v dvomu. Tožena stranka navaja, da je iz preučenih poročil razvidno, da je državljanska vojna divjala od aprila 1992 do oktobra 1995, tudi v primeru, da je tožnikova zgodba v tem delu resnična, to ne more pripeljati do drugačne odločitve, saj gre za pretekle dogodke, po katerih je tožnik še več let bival v matični državi. Tožena stranka vedno preverja situacijo v matični državi v času odločanja ter preganjanje zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, ki je povzročilo odhod tožnika iz države. Dogodki, ki jim je bil tožnik priča v letih 1998 do 1999 ne morejo biti razlog za priznanje statusa begunca iz razlogov po Ženevski konvenciji. Toženi stranki se tudi poraja velik dvom v izjavo tožnika, da naj bi dogodek dejansko prijavil na policijski postaji, saj je pri podaji prošnje povedal, da si zaščite ni poiskal pri državnih organih ter da ga na policijski postaji niso nikoli pretepli. Tožena stranka ima tudi velik dvom v resničnost dogodka, ki naj bi se po besedah tožnika na prvem zaslišanju zgodil sedem mesecev pred odhodom iz izvorne države, na drugem zaslišanju pa je povedal, da so ga neznanci na avtobusni postaji pretepli leta 2002 in da od takrat ni bilo nobenega hujšega incidenta in naj bi dobival samo zaušnice. Tožena stranka poudarja, da se datuma dogodka razhajata za približno leto dni in zato je nemogoče verjeti v resničen obstoj omenjenega dogodka in s tem povezano celotno njegovo izpovedbo. Tožena stranka je preverila splošno situacijo v izvorni državi na podlagi poročil Evropskega centra za pravice Romov: Pomanjkanje pravic Romov v post-genocidni BiH, februar 2004. Tožena stranka je tudi upoštevala Direktivo Sveta Evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma kot oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito in vsebina priznane zaščite št. 2004/83/EC in navaja, da glede na tožnikove skope izjave ne more biti govora o nepretrganem in sistematičnem tveganju. Na avtobusni postaji, kjer je tožnik bil prisiljen spati, je očitno večkrat prihajalo do konfliktov. Edini konkretni dogodek, ki ga v postopku navaja tožnik, je dvomljivi dogodek na avtobusni postaji, ko naj bi ga pretepli neznanci, vendar v resnični obstoj tega dogodka tožena stranka močno dvomi. Tožena stranka tudi navaja, da če bi bile vse izjave tožnika skladne in njegova zgodba kredibilna, bi glede na situacijo, ki je trenutno v Bosni in Hercegovini in glede na razloge, ki jih navaja, tožnik ne bi bil izpostavljen preganjanju kot je določeno v Direktivi. Tožena stranka je mnenja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev določenih v 2. odstavku 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/03 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZAzil), ker v primeru vrnitve v matično državo ne bi bil preganjan zaradi rase, vere, etnične pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali politični stranki. Glede na tožnikove izjave in podrobne preučitve objektivnih dokumentov pa tožena stranka tudi zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev po 3. odstavku 1. člena ZAzil, saj mu ni uspelo dokazati subjektivnega strahu v takšni meri, da bi bil ob vrnitvi v matično državo dejansko ogrožen. Dejstvo, da se tožnik nima kam vrniti, ker v matični državi nima nikogar, ne more samo po sebi predstavljati razloga za priznanje azila iz humanitarnih razlogov. Tožena stranka je določila tudi rok, v katerem mora zapustiti državo na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil. Tožnik v tožbi navaja, da izpodbija odločbo tožene stranke zaradi bistvenih kršitev postopka, ker odločba ne vsebuje razlogov, odločilnih dejstev oziroma so ti nejasni in v nasprotju z dokazi v spisih. Tožnik navaja, da odločba ne vsebuje vseh poročil, ki jih je tožena stranka vpogledala v postopku, citira le poročilo Evropskega centra za pravice Romov, februar 2004, pri tem pa le fragmente iztrgane iz celote, ki so za tožnika manj ugodni. Zamolči, da se je po koncu vojne le 10 % Romov vrnilo v domove, v katerih so živeli pred vojno. Ostali živijo v garažah, šotorih in starih hišah. Te ugotovitve je tožena stranka zapisala v prvotni odločbi, v drugi pa jih je prezrla. Iz spisa in prve odločbe izhaja, da je tožena stranka vpogledala tudi v poročilo US Department of State in si priskrbela oceno splošnega stanja v Bosni in Hercegovini preko Informacijskega dokumentacijskega centra tožene stranke. Iz prve odločbe tako izhaja, da policija na vseh področjih države fizično zlorablja osebe med aretacijami in pridržanji. Tožnik poudarja, da v ponovljenem postopku teh poročil tožena stranka ni ocenjevala in jih v izpodbijani odločbi tudi ni omenila, čeprav je ravno iz teh poročil razvidna diskriminacija Romov. V izpodbijani odločbi tožena stranka tudi ugotavlja neverodostojnost tožnikovih izjav, in sicer na podlagi zapisnika, ki ga tožnik in njegova pooblaščenka nista podpisala. Uradna oseba je vodila postopek mimo določb Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju ZUP). Pooblaščenka tožnika je le na koncu uspela dati pripombe na zapisnik, ker ji tega uradna oseba med postopkom ni dovolila, zato ta zapisnik nima veljave javne listine. Zaslišanje je bilo opravljeno 11. 11. 2004, zapisnik pa nosi datum 3. 6. 2004, kar ni pravilno. Uradna oseba je med zasliševanjem tudi odklonila pooblaščenki pravico do vprašanj, ker je menila, da jih ni potrebno pisati, ker ne vplivajo na vsebino zapisnika. Uradna oseba bi jih morala kljub temu, da meni, da so postavljena vprašanja nepomembna, zapisati in v zapisniku ali pa v odločbi obrazložiti zakaj so po njenem mnenju nepomembna za odločanje v tej zadevi. Tožena stranka je tudi zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje. Tožena stranka bi morala upoštevati vsa poročila in informacije o položaju Romov v Republiki Srbski in upoštevati tudi poročila, ki govorijo o diskriminaciji Romov, ki jih je tožena stranka zamolčala. Odločba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, tožena stranka pa je tudi napačno uporabila materialno pravo, v odločbi se sklicuje tudi na priročnike, knjige in stališča Sveta Evropske unije, ki niso pravni viri. Tožnik predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Tožnik prosi za taksno oprostitev, ker zaradi premoženjskega stanja ne zmore plačila sodnih taks.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da prereka tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi, zato predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne. V zvezi z očitkom tožnika, da v ponovljenem postopku ni navedla, da se je po koncu vojne le 10 % Romov vrnilo na domove, pa je v postopku, v katerem se je ugotavlja utemeljenost oziroma neutemeljenost prošnje za azil v skladu z Ženevsko konvencijo ali obstoj morebitnih humanitarnih razlogov v zvezi z določili ZAzil, nerelevantno. Diskriminacija na področju zaposlitve in lastnine ter slabi življenjski pogoji sami po sebi ne morejo predstavljati razlogov za priznanje azila. Tožena stranka navaja, da sama situacija v izvorni državi prosilca po njenem mnenju ni relevantna v primeru, če ne uspe izkazati subjektivnega strahu pred vrnitvijo. V zvezi z očitkom, da drugo zaslišanje ni bilo potrebno, pa tožena stranka navaja, da 29. člen ZAzil določa, da se prosilec za azil lahko po potrebi zasliši tudi večkrat. Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je zavrnila tožnikovo prošnjo za azil, ker tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Na podlagi 2. odstavka 1. člena ZAzil daje namreč Republika Slovenija azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (v nadaljevanju: Ženevska konvencija), na podlagi 3. odstavka 1. člena ZAzil pa daje azil iz humanitarnih razlogov tudi tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost in fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP), spremenjene s Protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s Protokolom št. 2 ter Protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da tožnik utemeljuje svojo prošnjo za azil s tem, da je bil maltretiran, ker je Rom, leta 1998 so mu srbski vojaki ubili očeta in od takrat dalje tudi matere ni več videl. V zvezi s tem je tudi navedel, da je odšel zaradi tega, ker nima kje stanovati, spal je po avtobusnih postajah in pri prijateljih, ljudje srbske nacionalnosti in policisti so ga večkrat verbalno maltretirali, včasih je dobil zaušnico.

Tožena stranka je odločala v ponovljenem postopku na podlagi sodbe tukajšnjega sodišča opr. št. U 1379/2004 z dne 26. 7. 2004, s katero je sodišče toženi stranki očitalo, da ni presodila vseh okoliščin, zaradi katerih tožnik prosi za azil in ni ocenila ali so te okoliščine take, da se lahko tožnik čuti ogroženega ter ali je njegov strah v zvezi s tem objektivno utemeljen. Tožena stranka je tožnika 11. 11. 2004 ponovno zaslišala (1. odstavek 29. člena ZAzil dopušča, da je prosilec za azil po potrebi večkrat zaslišan) in zaključila, da je tožnikova zgodba neverodostojna v bistvenih elementih, med njegovimi izjavami pa prihaja do razhajanj.

Tožnik v tožbi ugovarja, da je prišlo do bistvenih kršitev določb postopka, ugovarja tudi poteku zaslišanja z dne 11. 11. 2004. Iz spisa izhaja, da je očitno prišlo do napake pri zapisu datuma zaslišanja, kar je uradna oseba kasneje popravila, vendar o tem ni obvestila svetovalke za begunce. Iz zapisnika tudi izhaja, da je bila svetovalka za begunce na koncu pozvana, če ima na koncu še kaj dodati in je odgovorila, da je želela med postopkom postavljati podvprašanja, česar uradna oseba ni dovolila. Uradna oseba je sestavila tudi uradni zaznamek, iz katerega izhaja, da je svetovalka za begunce zahtevala, da se napišejo določena podvprašanja, za katera je uradna oseba menila, da jih ni potrebno pisati, ker nikakor ne vplivajo na vsebino samega zapisnika. Iz upravnega spisa je tako mogoče ugotoviti, da pripombe pooblaščenke za begunce niso vpisane v zapisniku, zato se ne more oceniti ali gre za motenje dela oziroma motenje poteka zaslišanja ali ne. Določila ZUP (v zvezi z 23. členom ZAzil) nimajo posebnih določil glede sestave zapisnika pri izjavi stranke (188. člen ZUP). Pri sestavi zapisnika pa je zato potrebno slediti določilom 74. do 81. člena ZUP. Zapisnik mora obsegati natančno in kratko potek in vsebino v postopku opravljenega dejanja in danih izjav (2. odstavek 76. člena ZUP). Po ustaljeni upravno sodni praksi v azilnih postopkih se prosilca za azil zasliši tako, da se zapisuje v zapisnik posamezno postavljeno vprašanje s strani uradne osebe in odgovor prosilca za azil. Tudi pri zaslišanju prosilca za azil je potrebno slediti splošnim načelom ZUP (6., 7., 8. in 9. člen ZUP), zato ni v nasprotju z določili ZUP, da pri posameznem vprašanju, ki ga postavi uradna oseba, postavi tudi svoja vprašanja navzoči svetovalec za begunce. Pri tem se zagotavlja ekonomičnost postopka, stranka lahko tako lažje predstavi svoje razloge in s tem zavaruje svoje pravice, s takšnim postopkom pa je tudi varovano načelo materialne resnice, da se ugotovi resnično dejansko stanje stvari. Pri tem pa je potrebno poudariti, da je vsako zaslišanje prosilca specifično, pri zaslišanju posameznika je zato potrebno upoštevati njegove psihofizične lastnosti. Ker zapisnik z dne 11. 11. 2004 ne vsebuje posameznih podvprašanj, ki jih je hotela postaviti navzoča pooblaščenka za begunce, to pa je potrjeno tudi z uradnim zaznamkom uradne osebe, pa tudi, ker zapisnika nista podpisali stranki v postopku, sedaj tožnik in njegova pooblaščenka oziroma svetovalka za begunce se sodišču poraja dvom o tem, da zapisnik z dne 11. 11. 2004 ne odraža poteka in vsebine dejanj v postopku in danih izjav (1. odstavek 80. člena ZUP). Zato obstaja dvom o pravilnosti zaključkov tožene stranke, ki jih je naredila na podlagi tako sestavljenega zapisnika. Po oceni sodišča tožena stranka ni v zadostni meri ugotavljala razlogov ogroženosti na strani tožnika, zato ne more slediti oceni tožene stranke, da so razlogi tožnika neverodostojni.

Tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi ni pojasnila, zakaj ni uporabila pri svoji oceni stanja v tožnikovi izvorni državi vseh pridobljenih poročil in katere je navedla v svoji prvi odločbi, ki je bila odpravljena s sodbo U 1379/2004. Tožena stranka je pribavila več poročil o stanju v izvorni državi in posebno tudi v A, od koder prihaja tožnik, v enem poročilu je omenjen tudi primer osebe z enakim priimkom kot tožnik, vendar kljub temu tožena stranka vseh poročil v izpodbijani odločbi ne omenja ali pa povzema le parcialno.

V ponovljenem postopku je potrebno, da tožena stranka tožnika ponovno zasliši in s tem preveri njegove razloge zaradi katerih prosi za azil in skrbno o zaslišanju sestavi zapisnik po določilih ZUP. Tako bo tožena stranka lahko ugotovila, ali tožnik izpolnjuje pogoje po 2. odstavku 1. člena ZAzil. Tožena stranka pa mora na podlagi vseh pridobljenih in preučenih aktualnih poročil o stanju v tožnikovi izvorni državi oceniti stanje in to svojo oceno povezati z razlogi, ki jih tožnik zatrjuje in navesti, katere okoliščine je pri tem presodila in katere dokaze preučila in na podlagi katerih je naredila oceno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov, ker ne obstajajo okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se tožnika ne vrne v njegovo izvorno državo. Pri tem mora slediti opozorilu iz sodbe opr. št. U 1379/2004, kako mora biti sestavljena njena obrazložitev.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZAzil in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje k 2. točki izreka.

K 2. točki izreka: Sodišče je sledilo predlogu tožnika za oprostitev plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, RS, št. 14/91 in nadaljnji). Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks, ker iz upravnega spisa izhaja, da nima sredstev za preživljanje, pri svoji odločitvi pa je upoštevalo tudi njegov status, zato bi lahko s plačilom sodnih taks bila ogrožena sredstva, s katerimi se preživlja.