Jedro

Ker predstavlja zavarovanje s prehodno odredbo za dolžnika resen poseg v njegovo siceršnjo poslovanje (in lahko celo za obstoj), mora sodišče pri presojanju utemeljenosti upnikovega predloga restriktivno in z veliko strogosti preverjati, ali so podani pogoji za izdajo takšne odredbe.

Tolmačenje sodišča, da se z zanikanjem obstoja terjatve istočasno zanika tudi sam obstoj obligacijskega razmerja, je torej pravno napačno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru tožene stranke ugodi in sklep z dne 10.1.2014 razveljavi, razveljavijo se tudi vsa opravljena izvršilna dejanja ter se predlog za izdajo prehodne odredbe zavrne.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče odločilo, da se ugovor tožene stranke zoper sklep o predhodni odredbi (ki ga je izdalo 10.1.2014) zavrne, in da ostane predhodna odredba v celoti v veljavi. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne 312,08 EUR stroškov postopka, ki so nastali z izdajo tega sklepa. V sklepu z dne 10.1.2014, na katerega se je ugovor nanašal, pa je sodišče odločilo, da se dovoli predhodna odredba za zavarovanje tožnikove denarne terjatve v višini 16.535,63 EUR in 86 EUR izvršilnih stroškov, in sicer s prepovedjo organizacijam za plačilni promet, da dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplačajo iz njegovih računov navedeni znesek, ter da tožena stranka tožeči povrne 198,24 EUR stroškov postopka zavarovanja. Kot razlog za odločitev o zavrnitvi ugovora je prvostopno sodišče navedlo, da je tožena stranka z zanikanjem obstoja terjatve in z zanikanjem dolžnosti plačila zanikala tudi dolžnost izpolnitve ter je s tem zanikala sam obstoj obligacijskega razmerja. Zato je po stališču prvostopnega sodišča (ki je ugotovilo tudi, da je tožeča stranka izkazala verjeten obstoj obligacijskega razmerja) podan pogoj iz 1. točke prvega odstavka 258. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), zaradi česar je predhodno odredbo obdržalo v veljavi.

2. Zoper to odločitve je tožena stranka vložila ugovor (pravilno: pritožbo), v katerem je navedla, da ni nikoli tajila obstoja obligacijskega razmerja z upnikom. V svojem ugovoru je navedla le, da nastopa v imenu in za račun etažnih lastnikov, da od njih ni prejela plačila (za porabljeno vodo) in zato v skladu z določbami Stanovanjskega zakona (SZ-1) nič ne dolguje. Zato je v ugovoru zapisala, da ji ni jasno, na kakšni osnovi naj bi upniku dolgovala. V pritožbi je nato ponovila svoje trditve, da upnik do nje nima terjatev, sta torej v obligacijskem razmerju, le dolžnosti iz tega razmerja dolžniku niso nastale. Ni mogoče enačiti obstoja pogodbe z obstojem terjatve. Ponovila je svoje ugovorne navedbe o tem, zakaj po določbah SZ-1 upniku niso do nje nastale terjatve iz te pravde, ampak ima te terjatve do etažnih lastnikov, ki svojih obveznosti za dobavo vode niso plačali. Po stališču pritožbe ni bil izpolnjen že osnovni predpogoj iz 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ, napačno je bilo ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabljeno materialno pravo, obrazložitev sklepa pa je v tem delu nerazumljiva. Nadalje je pritožba navedla, da izpodbijana odločba v delu iz 3. in 4. točke (očitno gre pri tem za sklep z dne 10.1.2014, torej sklep o izdaji predhodne odredbe) ni razumljiva, saj po 4. točki naj ne bi uspel dokazati obstoja nevarnosti, nato pa pojasnjuje v 3. točki, da je dokazal obstoj domnevne nevarnosti. Omejitev iz 102. člena ZIZ velja po mnenju pritožnika tudi za podjetja, zato sodišče ne bi smelo dopustiti posega v minimalne plače zaposlenih in pripadajoče davke in prispevke. Pritožnik predlaga odlog učinkovanja odredbe, ker bo sicer resno ogrožen njegov obstoj.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, označila jo je za neutemeljeno in predlagala njeno zavrnitev. Uveljavljala je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pogoje za izdajo predhodne odredbe določata 257. in 258. člen ZIZ. V skladu z 257. členom ZIZ lahko izda sodišče predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča, ki glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva, če upnik izkaže za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; po 258. členu ZIZ pa postopa sodišče takrat, kadar upnik svoj predlog za izdajo predhodne odredbe temelji na domnevi te nevarnosti. Slednja se v konkretnem primeru, ko predlog za izdajo predhodne odredbe temelji na (še) neizvršljivem sklepu o izvršbi, izdanem na podlagi verodostojne listine, šteje za izkazano, če dolžnik v ugovoru zanika obstoj obligacijskega razmerja z upnikom, upnik pa predloži listine, iz katerih izhaja verjetnost obstoja tega obligacijskega razmerja (prva alineja 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ). Ta določba je bila v štiriindvajseto poglavje ZIZ, to je v poglavje o predhodni odredbi, vnesena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-1, Ur. l. štev. 26/2011). Kot izhaja iz obrazložitve predloga teh sprememb zakona pa je bila sprejeta zato, da bi se preprečilo oz. omejilo možnosti zlorab ugovorov proti sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine, in sicer takrat, ko bi dolžnik podal le pavšalen ugovor, v katerem bi zanikal obligacijsko razmerje z upnikom. V skladu s tem se v primerih, ko dolžnik v ugovoru navaja ugovorne razloge, s katerimi vsebinsko izpodbija kondemnatorni del sklep o izvršbi, ne more ob materialno pravno pravilni uporabi citirane zakonske določbe domnevati, da je podana nevarnost za uveljavitev terjatve.

6. Ker predstavlja zavarovanje s prehodno odredbo za dolžnika resen poseg v njegovo siceršnjo poslovanje (in lahko celo za obstoj), kot pritožba na večjih mestih tudi izpostavlja, mora sodišče pri presojanju utemeljenosti upnikovega predloga restriktivno in z veliko strogosti preverjati, ali so podani pogoji za izdajo takšne odredbe. Sodna praksa se je že večkrat in enotno izrekla, da je mogoče v zakonsko besedno zvezo "zanikanje obligacijskega razmerja" uvrstiti le primere, ko dolžnik podaja takšne ugovore, s katerimi ali zgolj zanika obstoj obligacijskega razmerja, ali pa podaja takšne ugovore, s katerimi v bistvu ne pove o razmerju, ki naj bi bilo med upnikom in dolžnikom (katerega sicer določno ne zanika), praktično ničesar.

7. V predmetnem postopku je tožena stranka (takrat kot dolžnik v izvršilnem postopku) resda navedla stavek, da iz "sklepa o izvršbi" ni razvidno kaj in na osnovi česa naj bi bil dolžan upniku plačati, vendar je navedla (in za svoje navedbe tudi predložila vrsto listinskih dokazov), da je upravnik stanovanjskih poslovnih objektov, da so bila dela ali storitve izvedene za etažne lastnike objektov, ki jih upravljajo, da tožena stranka ni eden izmed teh etažnih lastnikov, da niso dolžni neplačnikov opominjati in voditi postopke izterjave zoper njih, da niso bili s strani upnika nikoli pozvani k predaji dokumentacije v skladu z 71. členom Stanovanjskega zakona (SZ), da so kljub temu dolžnike pozivali k plačilu in celo vložili postopke za izterjavo, in da na podlagi izpisa odprtih postavk izhaja, da etažni lastniki iz objektov, ki jih tožena stranka upravlja, dolgujejo znesek v višini 16.475,16 EUR (in ne 20.650,71 EUR, kot je bil prvotno vložen izvršilni predlog).

8. Zgoraj povzete navedbe so tiste, za katere je prvostopno sodišče moralo narediti oceno, ali je z njimi tožena stranka zanikala obstoj obligacijskega razmerja. Po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče takšnega ugovora umestiti v tiste vsebinsko prazne ugovore, s katerimi dolžniki zanikajo obstoj obligacijskega razmerja. Tako kot pritožba pravilno poudarja, je s takšnim ugovorom tožena stranka zanikala obstoj terjatve, ne pa obligacijskega razmerja. Pravilno je namreč pritožbeno stališče, da je potrebno ločiti med obligacijskim razmerjem in med terjatvijo. Tožena stranka je v zgoraj citiranem ugovoru namreč zanikala, da bi imela tožeča stranka do nje denarno terjatev, za katero je vložila predmetno tožbo. Primerov, ko sta stranki v obligacijskem razmerju, pa ima tožnik vseeno ugovor, da nima terjatve, je lahko veliko. Eden izmed teh je tudi v predmetni pravdi, ko tožena stranka priznava obligacijsko razmerje s tožečo stranko, zanika pa, da bi imela terjatve iz naslova plačila porabljene vode, ki je bila dobavljena etažnim lastnikom. Tako je tožena stranka, kot upravnik, s tožečo stranko, kot dobaviteljem vode, v pravnem obligacijskem razmerju že na podlagi 68. člena SZ pri sklepanju pravnih poslov v zvezi z dobavo vode, v zvezi z dolžnostjo izročitve tožeči stranki seznama etažnih lastnikov in drugih podatkov iz tretjega odstavka navedene določbe, nadalje iz 71. člena, ko je njegova dolžnost izpolniti zapadle denarne obveznosti takoj po prejetju plačila od vsakega posameznega etažnega lastnika ipd. O tem, ali je ob takšnem obligacijskem razmerju tožena stranka dolžna tožeči stranki tudi poravnati terjatev v višini 16.475,16 EUR, kar je predmet ugovora tožene stranke, pa je vprašanje, ki se bo reševalo v predmetni pravdi.

9. Takšno tolmačenje, kot ga je zavzelo prvostopno sodišče, da se z zanikanjem obstoja terjatve istočasno zanika tudi sam obstoj obligacijskega razmerja, je torej pravno napačno. Lahko bi celo privedlo do nedopustnih situacij, ko bi upniki na podlagi 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ vedno, ko bi le izkazali verjetnost obstoja obligacijskega razmerja, ne glede na ugovore dolžnika zahtevali in dosegli izdajo prehodne odredbe, kar bi pomenilo nevzdržne posege v poslovanje dolžnikov, in kar zagotovo ni bil namen zakonodajalca.

10. Glede na zgoraj obrazloženo je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremenilo tako, da je dolžnikovemu ugovoru ugodilo in sklep, s katerim je bila odrejena predhodna odredba, razveljavilo ter razveljavilo tudi vsa opravljena izvršilna dejanja, predlog za izdajo prehodne odredbe pa je zavrnilo. Glede na to odločitev je bilo o drugih pritožbenih razlogih brezpredmetno odločati.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP. Tožeča stranka, ki v pritožbenem postopku ni uspela, mora sama kriti svoje stroške le tega.