Jedro

Revizijsko sodišče nima pomislekov proti stališču sodišč prve in druge stopnje, da glede na dosedanje ugotovitve tožnik ni upravičen zahtevati opustitve celotne toženčeve dejavnosti (pranja ter popravila avtomobilov in kmetijskih strojev). Okoliščina, če toženec za opravljanje dejavnosti nima potrebnih dovoljenj, ni odločilna, saj bi tožnik tudi v tem primeru lahko dosegel varstvo pred vznemirjanji le, kolikor bi ta presegala krajevno običajno mero. Zatrjevane motnje niso take narave, da bi predstavljale direktne imisije, za katere velja 2.odst. 5.čl. ZTLR.

Kolikor je bilo v postopku na podlagi izvedeniškega mnenja ugotovljeno, da toženec s svojo dejavnostjo povzroča prekomeren hrup na tožnikovi nepremičnini, v tem obsegu je bilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodeno. Za odločanje o tem, kakšne toženčeve opustitve bi bile potrebne za odpravo drugih zatrjevanih motenj, pa tožnikov tožbeni zahtevek ni nudil podlage.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu, da mora na svoji parceli št. 1060/2 k.o. D.: - takoj opustiti delo na ploščadi pred mehanično delavnico z veliko in malo kotno brusilko ter preizkušanje avtomobilskega motorja in preizkus zavor na cesti pred stanovanjsko hišo tožeče stranke - prenehati z delom v mehanični delavnici pri odprtih vratih z veliko in malo kotno brusilko, pnevmatsko brusilko in pnevmatsko pištolo za vijake, če to delo traja več kot 1,5 ure na dan in - prenehati s pranjem motorjev s paro in privijanjem ali odvijanjem vijakov s pnevmatično pištolo na ploščadi pred delavnico, če to delo traja več kot 40 minut na dan, ker s temi dejanji moti tožnika v mirni posesti in uživanju njegovih nepremičnin parc.št. 28/1, 29/1 in 30 k.o. D. Kar je tožnik več zahteval, je zavrnilo.

Tožnikovo pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V obrazložitvi revizije navaja, da je tožnik postavil povsem določen zahtevek. Bolj konkretno ne bi bilo mogoče postaviti zahtevka na opustitev vseh motenj, ki ovirajo tožnika. Tožnik opozarja na razlike v obrazložitvi sodb sodišč prve in druge stopnje glede zavrnilnega dela. Navaja, da se zaradi toženčeve dejavnosti razširja smrad na tožnikovo zemljišče. Smrad nastaja zaradi uporabe različnih snovi z ostrim vonjem in zaradi izpušnih plinov, ki se širijo pri vsakodnevnih vožnjah strank v toženčevo delavnico. Sodišče bi moralo pri odločanju upoštevati določbo 2.odst. 5.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, po kateri so direktne imisije brez dovoljenja ustreznega državnega organa vselej prepovedane in ne morejo biti le časovno omejene.

Revizija je bila vročena tožencu, ki je vložil odgovor na revizijo. V njem izpodbija tožnikove revizijske trditve in predlaga zavrnitev revizije. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo. Uveljavljenih revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožnik v reviziji ni določno opredelil. Navedbe, da je ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da določeni vplivi niso moteči, v nasprotju z izpovedbami prič, pomenijo izpodbijanje dejanske ugotovitve. Ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 354.čl. ZPP), se revizijsko sodišče s tem ugovorom ni ukvarjalo. Stališče sodišča druge stopnje glede določnosti tožbenega zahtevka je treba gledati iz materialnopravnega izhodišča, saj je bilo o zadevi meritorno odločeno. Zato ne gre za kršitev določb pravdnega postopka, kot se zatrjuje v reviziji.

Tudi uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Podlago za odločanje o tožnikovem tožbenem zahtevku nudita 5.čl. in 42.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR. Po 2.čl. ZPP sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Tožnikov tožbeni zahtevek, ki do odločanja sodišča prve stopnje ni bil spremenjen, je vseboval glede toženčeve parcele št. 1060/2 opustitev toženčeve dejavnosti pranja in popravila avtomobilov ter kmetijskih strojev, uporabo pare in pnevmatskih kladiv, to je vseh dejanj, s katerimi moti tožnika v mirni posesti in uživanju določenih njegovih nepremičnin. Poleg opustitve toženčeve dejavnosti v celoti je tožnik še posebej zahteval opustitev uporabe pare in pnevmatskih kladiv. V tožbenih navedbah je tožnik obrazložil, da se s toženčeve parcele na njegovo nepremičnino širijo močan hrup, pare in izpušni plini in da njihova jakost presega krajevno običajno mero. Potem, ko je sodišče pribavilo izvedeniško mnenje Zavoda za raziskavo materiala in konstrukcij Ljubljana o meritvah hrupa in strokovnih ocenah rezultatov meritev, je tožnik svoje navedbe dopolnil s trditvijo, da hrup zanj ni edini moteči element. Upoštevati da bi bilo treba tudi smrad izpušnih plinov pri preizkušanju motorjev ter smrad raznih olj kot tudi vplive pare pri pranju motorjev. Tožbenega zahtevka tožnik v zvezi z dodatnimi navedbami ni spremenil. Revizijsko sodišče nima pomislekov proti stališču sodišč prve in druge stopnje, da glede na dosedanje ugotovitve tožnik ni upravičen zahtevati opustitve celotne toženčeve dejavnosti (pranja ter popravila avtomobilov in kmetijskih strojev). Okoliščina, če toženec za opravljanje dejavnosti nima potrebnih dovoljenj, ni odločilna, saj bi tožnik tudi v tem primeru lahko dosegel varstvo pred vznemirjanji le, kolikor bi ta presegala krajevno običajno mero. Zatrjevane motnje niso take narave, da bi predstavljale direktne imisije, za katere velja 2.odst. 5.čl. ZTLR. Pri direktnih imisijah ne gre za imisije, ki v celoti nastajajo na sosednjem zemljišču in se po naravni poti razširjajo na drugo zemljišče, ampak je vplivanje iz sosedove nepremičnine usmerjeno neposredno na zemljišče drugega soseda (na primer odvajanje odplak, postavitev svetlobnih in zvočnih naprav, katerim je sosednje zemljišče neposredno in trajno izpostavljeno). Kolikor je bilo v postopku na podlagi izvedeniškega mnenja ugotovljeno, da toženec s svojo dejavnostjo povzroča prekomeren hrup na tožnikovi nepremičnini, v tem obsegu je bilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodeno. Za odločanje o tem, kakšne toženčeve opustitve bi bile potrebne za odpravo drugih zatrjevanih motenj, pa tožnikov tožbeni zahtevek ni nudil podlage.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1.odst. 154.čl., 1.odst. 155.čl. in 1.odst. 166.čl. ZPP. Tožnik trpi stroške revizije, ker z njo ni uspel, toženec pa stroške odgovora na revizijo, ker teh v konkretnem primeru ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške, ki jih mora povrniti nasprotna stranka.