Jedro

Davčni organ je pravilno začel predmetno davčno izvršbo, saj so bile za začetek davčne izvršbe izpolnjene vse procesne predpostavke: podani so bili izvršljivi izvršilni naslovi in ugotovljeno neplačilo terjanih obveznosti do dneva izdaje izpodbijanega sklepa.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski, tudi davčni organ) je z v točki 1 izreka izpodbijanim sklepom sklenila, da se opravi davčna izvršba dolgovanega zneska na tožnikove denarne prejemke za dolg, ki na dan 1. 12. 2021 znaša 15.705,99 EUR glavnice, 6.013,73 EUR obresti in 10,00 EUR stroškov, skupaj 21.729,71 EUR z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2021 dalje do plačila. V točki 4 izreka izpodbijanega sklepa pa so pod zap. št. od 1 do 325 navedene obveznosti, ki se terjajo z izpodbijanim sklepom, naveden je izvršilni naslov, datum izvršljivosti, dolgovani znesek ter znesek obresti.

2.V obrazložitvi izpodbijanega sklepa davčni organ navaja, da iz knjigovodske evidence izhaja, da tožnik v predpisanem roku ni poravnal svojih obveznosti iz izreka izpodbijanega sklepa. Sklicuje se na pravno podlago - določbe 143. člena 159. člena, 160. člena, 162. člena in 157. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

3.Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je pritožbo zavrnilo. Zavrnilo je tožnikov ugovor o absolutnem in relativnem zastaranju predmetnega dolga. Iz izreka izpodbijanega sklepa je razvidno, da je datum izvršljivosti najstarejše terjane obveznosti 16. 3. 2012. Obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost so se že terjale s sklepom o davčni izvršbi DT 4934-12959/2015-2 08-721-08 z dne 28. 1. 2015, ki je bil tožniku vročen 5. 2. 2015, s čimer je bil tek zastaralnega roka pretrgan in je začel po vročitvi navedenega sklepa znova teči. Čas, ki je potekel pred pretrganjem se ne šteje v zastaralni rok. Obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost so se terjale s sklepom o davčni izvršbi DT 4934- 21838/2019-1 08-711-09 z dne 31. 1. 2019, ki je bil tožniku vročen 20. 2. 2019, s čimer je bil tek zastaralnega roka pretrgan in je začel po vročitvi navedenega sklepa znova teči. Čas, ki je potekel pred pretrganjem, se ne šteje v zastaralni rok. Po povedanem za izterjavo prispevkov za socialno varnost iz izpodbijanega sklepa še ni potekel petletni relativni zastaralni rok, niti ni potekel desetletni absolutni zastaralni rok. V zvezi z izterjavo glob in sodne takse, ki se terjajo v 4. točki izreka izpodbijanega sklepa pod št. 123 (globa) in 318 (sodna taksa) ter 319 (globa) navaja, da je izvršilni naslov za izterjavo pod št. 123 plačilni nalog Davčnega urada Ljubljana DT 71010-7410/2013-2 (08-120-02) z dne 13. 11. 2013, ki je bil tožniku vročen 16. 11. 2013. Izvršilni naslov za izterjavo pod št. 318 in 319 pa je odločba o prekršku Finančne uprave RS 71011-104/2016-4 (03060-04) z dne 7. 3. 2016, ki je bila tožniku vročena 10. 3. 2016.

4.Plačilni nalog DT 71010-7410/2013-2 (08-120-02) z dne 13. 11. 2013 je bil tožniku vročen 16. 11. 2013 in postal pravnomočen 25. 11. 2013 ter izvršljiv 4. 12. 2013. Obveznost po navedenem plačilnem nalogu je bila prvič terjana s sklepom o davčni izvršbi DT 4934-12959/2015-2 08-721-08 z dne 28. 1. 2015 (št. 135), ki je bil tožniku vročen 5. 2. 2015, ter nato še po sklepu o davčni izvršbi DT 4934-21838/2019-1 08-711-09 z dne 31. 1. 2019 (št. 137). Izterjava obveznosti po plačilnem nalogu DT 71010-7410/2013-2 (08-120-02) z dne 13. 11. 2013, ki je v izpodbijanem sklepu navedena pod št. 123, ni zastarala niti po določilih ZP-1 in niti po določilih ZDavP-2. Obveznosti po odločbi o prekršku 71011-104/2016-4 (03060-04) z dne 7. 3. 2016 (št. 318 in 319 izpodbijanega sklepa), ki je bila tožniku vročena 10. 3. 2016 je postala pravnomočna 18. 3. 2016 in izvršljiva 18. 4. 2016. Obe sta se terjali s sklepom o davčni izvršbi DT 4934- 89000/2016-1 08 z dne 16. 6. 2016, ki je bil tožniku vročen 3. 7. 2016 (št. 4 in 5), ter nato še s sklepom o davčni izvršbi DT 4934- 21838/2019-1 08-711-09 z dne 31. 1. 2019 (št. 332 in 333). Po povedanem tudi izterjava obveznosti pod št. 318 in 319 iz 4. točke izreka izpodbijanega sklepa še ni zastarala.

5.Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi ugovarja zastaranje po 125. členu in 126. členu ZDavP-2 ter meni, da je izpodbijani sklep nezakonit. Toženka v obrazložitvi odločbe z dne 9. 5. 2022 navaja, da je bilo zastaranje pretrgano s sklepom o davčni izvršbi DT 4934-12959/2015-2 08-721-08 z dne 28. 1. 2015 ter sklepom o davčni izvršbi DT 4934-21838/2019-1 08-711-09 z dne 31. 1. 2019, s katerima naj bi terjala obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost, ki jih terja tudi z izpodbijanim sklepom. Obveznosti po plačilnih nalogih z dne 7. 3. 2016 naj bi tožena stranka terjala s sklepoma o davčni izvršbi DT 4934- 89000/2016-1 08-711-09 z dne 16. 6. 2016 in DT 4934-21838/2019-1 08-711-09 z dne 31. 1. 2019. Navedeni sklepi o davčni izvršbi naj bi pretrgali zastaranje. Tožena stranka v zvezi z obveznostmi iz naslova prispevkov za socialno varnost zgolj pavšalno navaja, da je iste obveznosti kot jih terja z izpodbijanim sklepom že terjala s sklepoma o davčni izvršbi DT 4934-12959/2015-2 08-721-08 z dne 28. 1. 2015 ter DT 4934-21838/2019-1 08-711-09 z dne 31. 1. 2019 in da sta bila navedena sklepa vročena tožniku. Iz odločbe z dne 9. 5. 2022 pa ni mogoče razbrati, katere obveznosti točno je toženka terjala s sklepoma z dne 28. 1. 2015 in 31. 1. 2019 in da sta bila tožniku vročena. Toženka z ničemer ni dokazala, da je bil tek zastaranja pretrgan in da terjatve z datumom izvršljivosti med 16. 3. 2012 in 19. 4. 2016 (pod št. 5 do 319) niso zastarane. V vsakem primeru pa so glede na določbo šestega odstavka 126. člena ZDavP-2 zastarane vse terjatve, ki so starejše od 14. 6. 2012 (dan vložitve te tožbe). To so terjatve po izvršilnih naslovih pod št. 5 do 33 iz izpodbijanega sklepa. V teh primerih so datumi izvršljivosti davčnih odločb starejši od desetih let in je zato posledično nastopilo absolutno zastaranje teh terjatev, vključno z zamudnimi obrestmi. V tem delu je potrebno davčno izvršbo za znesek glavnice in obresti ustaviti. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi ter toženki naloži, da je tožniku dolžna povrniti stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

6.Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Ne drži navedba, da toženka v zvezi z obveznostmi iz naslova prispevkov za socialno varnost zgolj pavšalno navaja, da je iste obveznosti, kot jih terja z izpodbijanim sklepom, že terjala s sklepoma z dne 28. 1. 2015 in 31. 1.2019 in da sta bila tožniku sklepa vročena. Sklicuje se na sklepa o davčni izvršbi, ki se nahajata v spisu. Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožnik 5. 2. 2015 potrdil prejem sklepa o davčni izvršbi na premičnine z dne 28. 1.2015 z lastnoročnim podpisom (potrditev prevzema sklepa razvidna na strani 27/27 sklepa). Sklep o davčni izvršbi na denarne prejemke z dne 31. 1.2019 je bil tožniku vročen v skladu z določbami 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ter se v upravnem spisu nahaja posnetek sporočila o prispelem pismu, iz katerega izhaja, da je bila tožniku 5. 2. 2019 poizkušana vročitev priporočenega pisma, ki bilo nato 21. 2. 2019 puščeno v tožnikovemu hišnemu predalčniku. Tožnik je bil seznanjen z obema sklepoma, s katerima so se terjale obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost z datumi izvršljivosti od 16. 2. 2012 do 4. 11. 2014. Iz obeh sklepov je razvidno, da so se z njima terjale tudi obveznosti iz naslova glob in sodne takse. Pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa pa se presoja na dan izdaje (1. 12. 2021), zato je navedba, da je za terjatve po izvršilnih naslovih pod zaporedno št. 5 do 33 iz izpodbijanega sklepa nastopilo absolutno zastaranje, neutemeljena.

7.Tožba ni utemeljena.

8.Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega organa, dopolnjenimi z razlogi pritožbenega organa in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

9.V predmetni zadevi je med strankama sporno ali je prvostopenjski organ pravilno in zakonito izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in meni, da je v zadevi podano zastaranje po tretjem odstavku 125. člena in šestem odstavku 126. člena ZDavP-2. Pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa pa sodišče presoja po stanju na dan izdaje izpodbijanega sklepa, to je 1. 12. 2021.

10.Na podlagi tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2 pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati (relativni rok), pri čemer tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen (drugi odstavek 126 člena ZDavP-2) in začne po pretrganju zastaranje znova teči in se čas, kije potekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok (četrti odstavek 126. člena ZDavP-2). Po določbi petega odstavka 126. člena ZDavP-2 se zastaranje pravice do izterjave zadrži za čas, ko davčni organ zaradi zakonskih razlogov ali teka sodnih postopkov ne more opraviti davčne izvršbe, pri čemer se čas, ki je pretekel pred zadržanjem, všteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon. Davčna obveznost v vsakem primeru preneha (absolutni rok), ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano. V tem primeru se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2).

11.Tožnikov pritožbeni ugovor glede zastaranja predmetnih terjatev je pravilno in obsežno zavrnil že pritožbeni organ in se sodišče z njim v celoti strinja.

12.Z izdajo izpodbijanega sklepa se je začelo tudi izvrševanje plačila neporavnanih glob za storjene prekrške. Glede zastaranja izterjave glob, izrečenih za prekršek po Zakonu o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi z ZDavP-2 je tožniku pravilno pojasnil pravno podlago že pritožbeni organ in se sodišče tudi v tem delu z njim strinja. V skladu z določbo prvega odstavka 44. člena ZP-1¸se izrečene sankcije za prekršek ne smejo začeti izvrševati, če pretečeta dve leti od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna. Skladno z drugim odstavkom 44. člena ZP-1 zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu sankcije ne morejo izvrševati. Zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek o prekršku ali za izvršitev, ki meri na izvršitev sankcije. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa se sankcije ne smejo začeti izvrševati po preteku štirih let od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna (tretji odstavek 44. člena ZP-1). Na podlagi četrtega odstavka 44. člena ZP-1 globe, odvzema premoženjske koristi s plačilom denarnega zneska in stroškov postopka, glede katerih se je izvrševanje začelo v rokih iz prvega in tretjega odstavka tega člena, ni dopustno več izvrševati po poteku zastaralnih rokov, ki jih določa zakon, ki ureja davčno izvršbo. Navedena določba je bila vnesena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1H), ki je začel veljati 14. 6. 2013. Po prehodnih določbah (30. člen) se novi četrti odstavek 44. člena uporablja za vse sankcije za prekrške, ki do uveljavitve tega zakona (tj. do dne 14. 6. 2013) še niso bile izvršene. ZP-1 določa zgolj rok za začetek postopka izvršbe, kolikor je bila začeta pravočasno, glede dokončanja pa napotuje na uporabo določb ZDavP-2.¹ Začetek teka zastaralnega roka, upoštevajoč določbo prvega odstavka 44. člena ZP-1, je odvisen od tega, kdaj je odločba o prekršku postala pravnomočna, sama izvršba pa se mora začeti znotraj zastaralnih rokov, ki jih določa ZP-1. Glede nadaljevanja postopka po izdaji sklepa o izvršbi in glede dokončanja postopka pa se uporablja ZDavP-2.

13.Na podlagi določbe 143. člena ZDavP-2 davčni organ zoper dolžnika, ki obveznosti ne plača v predpisanih rokih, začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o izvršbi, katerega izrek mora vsebovati sestavine, predpisane v določbi 151. člena ZDavP-2. V skladu s prvim odstavkom 145. člena ZDavP-2 se davčna izvršba opravi na podlagi izvršilnega naslova. Po določbi 2. točke drugega odstavka istega člena se za izvršilni naslov med drugim šteje tudi izvršljiva odločba o odmeri davka. Po presoji sodišča ima izpodbijani sklep vse sestavine navedene v določbi 151. člena ZDavP-2. Iz tabele, navedene v 4. točki izreka izpodbijanega sklepa, je razvidno, da davčni organ tožnika terja za obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnostna podlagi izvršljivih obračunov prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače od februarja 2012 do marca 2013 in na podlagi odločb o odmeri prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače št. 4250-249-00596/2015-08-142-10 do št. 4250-249-00605/2015-08142-10, vse z dne 24. 9. 2014, izvršljive 4. 11. 2014 (od aprila 2011 do decembra 2011 in za april 2013). Tožnika davčni organ terja tudi za obveznosti z naslova neplačanih glob za prekrške in neporavnanih sodnih taks ter za obveznosti iz naslova dohodnine od 1. 1. 2019 do 31. 12. 2019, kakor tudi za stroške izdanih sklepov o davčni izvršbi. Po presoji sodišča je davčni organ pravilno začel predmetno davčno izvršbo, saj so bile za začetek davčne izvršbe izpolnjene vse procesne predpostavke: podani so bili izvršljivi izvršilni naslovi in ugotovljeno neplačilo terjanih obveznosti do dneva izdaje izpodbijanega sklepa.

14.Tožnikov tožbeni ugovor, da je toženka v zvezi z obveznostmi iz naslova prispevkov za socialno varnost zgolj pavšalno navajala, da je iste obveznosti, kot jih terja z izpodbijanim sklepom, že terjala s sklepoma z dne 28. 1. 2015 in 31. 1.2019 je pravilno zavrnila že toženka.

15.Sodišče sodi, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, izhaja iz podatkov v upravnih spisih in ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ pa je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi pojasnil razloge za svojo odločitev. Te je dodatno argumentiral pritožbeni organ, ki se je tudi opredelil do vseh pritožbenih ugovorov.

16.Po povedanem je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče pa v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

17.Sodišče je v skladu z določbo prvi odstavek 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave. V konkretnem primeru je sporna razlaga materialnega prava (tretji odstavek 125. člena in šesti odstavek 126. člena ZDavP-2).

18.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------

1Glej sodbi Upravnega sodišča RS IU 398/2012 z dne 15. 5. 2012 in IU 1140/2014 z dne 19. 5. 2015.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 125, 125/3, 126

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.