Jedro

Iz izpodbijanega akta sicer izhaja navedba relevantne pravne podlage, vendar vsebina upravnega akta ne omogoča preizkusa pravilnosti pravne subsumpcije ugotovljenega dejanskega stanja pod navedeno pravno podlago - določbe 31. člena ZIUZEOP. Ugotovitev obstoja tožnikove obveznosti v ustrezni višini tako, da omogoča preizkus, je prav tako eden od vsebinskih pogojev za izdajo izpodbijanega akta. V konkretnem primeru pa iz izpodbijanega akta izhaja zgolj navedba zneska, ki ga je tožnik dolžan vrniti (11.057,31 EUR), ne izhajajo pa tudi podatki, ki bi omogočali preizkus pravilnosti tega zneska. Te pomanjkljivosti ne more odpraviti pojasnilo organa, dano stranki v elektronski pošti, kot to napačno pojasnjuje pritožbeni organ, marveč mora biti to vsebina upravnega akta.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, zahteva Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje 11065-40950/2020-4 z dne 31. 12. 2021 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju Zavod, tudi prvostopenjski organ) je z izpodbijano zahtevo od tožnika zahteval vračilo sredstev v višini 11.057,31 EUR na podlagi 7. člena Sklepa o povračilu izplačanih nadomestil plač 11065-40950/2020-3 z dne 12. 5. 2020 za program Interventni ukrep delnega povračila nadomestila plače. Iz obrazložitve obravnavane zahteve izhaja, da je bil Zavod z odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za delo 710-1531/2020, pravnomočno 9. 11. 2021, obveščen o kršitvi po drugem in tretjem odstavku 31. člena Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (Ur. l. RS, št. 49/20, 61/20, 80/20 - ZIUOOPE, 101/20 - odl. US, 152/20 - ZZUOOP, 175/20 - ZIUOPDVE, 203/20 - ZIUPOPDVE, 15/21 - ZDUOP, 206/21 – ZDUPŠOP, v nadaljevanju ZIUZEOP), ki določa, da delodajalec v času prejemanja delnega povračila nadomestil plače ne sme odrejati nadurnega dela, če to delo lahko opravi z delavci na začasnem čakanju na delo. V primeru, če delodajalec delavca pozove, da se vrne na delo, mora o tem predhodno obvestiti Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje. Če delavcu preneha odsotnost iz razlogov višje sile, delodajalec o tem obvesti Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje z dnem prenehanja odsotnosti. V skladu s četrtim odstavkom 31. člena ZIUZEOP mora delodajalec, ki ravna v nasprotju s tretjim odstavkom 31. člena ZIUZEOP, prejeta sredstva v celoti vrniti v trikratni višini. Tožnik je dolžan Zavodu vrniti znesek 11.057,31 EUR in ga nakazati v roku 30 dni od prejema zahtevka na račun, ki ga navaja. Po preteku tega roka se obračunajo zakonske zamudne obresti in prične prisilna izterjava.

2. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti kot pritožbeni organ je pritožbo zavrnilo. Dejansko stanje v postopku je bilo ugotovljeno na podlagi dokumentacije. Tožnik je 5. 6. 2020 pri Zavodu vložil vlogo za povračilo nadomestila plače delavcev na podlagi ZIUZEOP, ki ji je Zavod s sklepom 11065-40950/2020-3 z dne 12. 5. 2020 ugodil in mu priznal pravico do povračila izplačanih nadomestil plač delavcem, napotenim na začasno čakanje dela na domu v obdobju od 13. 3. 2020 do 31. 5. 2020. Kot zakonsko podlago navaja določbe 31. člena, 32. člena in 104. člena ZIUZEOP ter se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS I U 123/2022-6 z dne 17. 2. 2022, po kateri se zahteva Zavoda za vračilo sredstev glede na vsebino šteje za upravno odločbo, s katero je bilo odločeno o obveznosti delodajalca iz 31. člena ZIUZEOP. Zato je pritožbeni organ presojal pravilnost in zakonitost izpodbijane zahteve Zavoda v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ZIUZEOP. V nadaljevanju povzema vsebino izpodbijane zahteve Zavoda. Z odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za delo 710-1531/2020, pravnomočno 9. 11. 2021, je bil Zavod obveščen o kršitvi iz prve in druge alineje 104 člena ZIUZEOP. Na podlagi 31. člena ZIUZEOP v primeru, če delodajalec krši svoje obveznosti, ki so opredeljene v tem členu, mora vrniti prejeta sredstva v trikratni višini. Pritožbeni organ zavrača tožnikov ugovor, da se izpodbijane zahteve Zavoda ne da preizkusiti. Iz njene obrazložitve jasno izhaja, da je tožnik na podlagi četrtega odstavka 31. člena ZIUZEOP dolžan vrniti sredstva v trikratni višini in sicer znesek 11.057,31 EUR. Iz upravnega spisa pa izhaja, da je Zavod tožniku pojasnil izračun navedenega zneska v elektronskem sporočilu, v katerem je navedel, da so bila tožniku na podlagi sklepa 11064-40950/2020-3 z dne 12. 5. 2020 izplačana sredstva v višini 3.685,77 EUR, trikratni znesek navedenega števila pa je 11.057,31 EUR. Obveznost vračila je nastopila po samem zakonu na podlagi četrtega odstavka 31. člena ZIUZEOP in je na tej podlagi Zavod od tožnika zahteval vračilo, saj poseben postopek odločanja in ugotavljanja dejanskega stanja ni določen niti potreben. Kolikor pa se tožnik ne bi strinjal z odločbo Inšpektorata za delo, bi jo moral izpodbijati. Prvostopenjski organ je odločil na podlagi uradnih podatkov v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Pritožbeni organ je zavrnil tudi tožnikov ugovor, da predstavlja trikratnik prejetih sredstev nesorazmerno in neustavno obremenitev tožnika. Tega pritožbeni organ ni pristojen presojati, saj gre za zakonsko določbo, ki jo je dolžan spoštovati. Pritožbeni organ meni, da so podani pogoji za vračilo sredstev po 31. členu ZIUZEOP in da je Zavod ravnal pravilno.

3. Tožnik v tožbi izpodbija zahtevo Zavoda za vračilo sredstev in odločbo pritožbenega organa zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kršitve določb postopka in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Uvodoma povzema potek postopka in vsebino izpodbijane zahteve Zavoda ter odločbe pritožbenega organa. Glede kršitev določb postopka navaja, da gre za odločitev o pravici in obveznosti tožnika po ZIUZEOP, ki se presoja v upravnem postopku ter navaja določbi 212. člena in 214. člena ZUP. Izpodbijana zahteva Zavoda ne vsebuje zakonsko predpisanih sestavin. Ne navaja vrste upravnega akta, vrste zadeve, razen zakonskega besedila ne izhajajo konkretne navedbe in argumentacija za katero obdobje gre in tudi ne kdaj in kako naj bi tožnik kršil ZIUZEOP, za katere delavce gre, kakšni so zneski za posameznega delavca, ki jih je tožnik prejel in jih mora sedaj vrniti zaradi kršitve ZIUZEOP. Izpodbijane zahteve Zavoda tožnik ne more preizkusiti in je s tem kršena tožnikova pravica do pravnega varstva iz 25. člena Ustave RS. Tudi ni jasno, kateri odstavek 31. člena ZIUZEOP naj bi bil kršen. Dejansko stanje ni pojasnjeno. Napačno je stališče pritožbenega organa, da pojasnilo v elektronski pošti zadosti obrazložitvi upravnega akta. Ne glede na odločbo Inšpektorata za delo, bi moral organ sam izvesti ugotovitveni postopek in izdati upravni akt, ki bi imel vse sestavine iz 214. člena ZUP. Tožnik se v postopku ni mogel izjaviti, s čimer je kršen 146. člen ZUP in 22. člen Ustave RS ter 6. člen EKČP. Prvostopenjski organ se zgolj pavšalno sklicuje na odločbo Inšpektorata za delo, razlogov pa ne pojasni in ne razišče konkretnega dejanskega stanja. Podane so bistvene kršitve določb postopka po drugem odstavku 237. člena ZUP, kar terja odpravo izpodbijanega upravnega akta. Izpodbijana zahteva Zavoda ne izpolnjuje pogojev po ZUP in ne more predstavljati izvršilnega naslova.

4. Glede neustavnosti četrtega odstavka 31. člena ZIUZEOP navaja, da je delodajalec za isto dejanje dvakrat kaznovan. Prvič z globo, kot to določa prvi odstavek 104. člena ZIUZEOP in na podlagi četrtega odstavka 31. člena ZIUZEOP še z vračilom trikratnika prejetega zneska. Tožnik meni, da je na naveden način država neopravičeno obogatena in v nadaljevanju opisuje kako se je ureditev obravnavane situacije spreminjala s spremembami zakona. Zakonodajalec za povečanje zahtevka za vrnitev ni podal nobenega stvarno razumnega razloga. Ureditev je nesorazmerna in predstavlja arbitraren poseg v premoženje delodajalca ter tudi posega v pravico delodajalca iz 33. člena in 74. člena Ustave RS. Na strani 6 tožbe pojasni svoja stališča glede vprašanja ali poseg zasleduje ustavno dopusten cilj in ali je stvarno upravičen ter glede razmerja med posegom v pravico in javno koristjo. Ni utemeljitve razlogov zaradi katerih bi vrnitev prav trikratnika prejetega zneska predstavljala ustrezen ukrep, kar pojasni. Na strani 7 tožbe pojasni razloge za kršitev načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Sodišču predlaga, naj postopa skladno s prvim odstavkom 23. člena Zakona o ustavnem sodišču, prekine postopek in začne postopek za oceno ustavnosti zakona pred Ustavnim sodiščem RS. Sodišču tudi predlaga, da tožbo dopusti in izpodbijano zahtevo Zavoda za vračilo sredstev odpravi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka, določenega v odločbi o odmeri do plačila.

5. Hkrati s tožbo predlaga, naj sodišče v skladu z drugim odstavkom 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloži izvršitev izpodbijanega akta (zahteve Zavoda za vračilo sredstev) do pravnomočne odločitve o tožbi, saj bi z njegovo izvršitvijo tožniku nastala težko nadomestljiva škoda. V skladu s spremenjeno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki izhaja iz sklepa I Up 109/2022, je težko popravljivost škode mogoče utemeljevati tudi s posledicami, ki tožnika prizadenejo, ker denarnih sredstev, ki bi jih potreboval za plačilo pravnomočno naložene finančne obveznosti nima. Tožnik posluje s finančno izgubo. Izvršitev izpodbijanega akta bi bistveno vplivala na tožnikov finančni položaj in poslovanje ter izpolnjevanje obveznosti do zaposlenih in tekočih pogodbenih obveznosti. Prilaga izvleček stanja tožnika iz portala eBoniteta.si, katerega vsebino pojasnjuje na strani 8 tožbe. Upoštevna škoda je tudi izguba sredstev v višini 11.057,31 EUR, s katerimi bi sicer lahko razpolagal. Tožnik nima razpoložljivih sredstev oz. rezerv, kot izhaja iz predloženih izkazov in že sedaj komaj izpolnjuje svoje obveznosti do zaposlenih. Vsa sredstva porablja za nakup surovin, ki jih potrebuje za poslovanje. Tožniku bi zaradi plačila 11.057,31 EUR nastala težko popravljiva škoda, saj bi se moral dodatno zadolžiti in ne bi mogel več redno izpolnjevati svojih pogodbenih obveznosti. Posledično bi nastopila blokada tožnikovih sredstev, kar bi vodilo k uvedbi stečaja in nato k prenehanju poslovanja. Delovno mesto bi izgubili 4 zaposleni. Navedena sredstva tudi sicer predstavljajo kar trikratnik zneska nadomestil, ki jih je tožnik pridobil na podlagi ZIUZEOP, kar kaže na kaznovalni namen te določbe. Tožniku se poslovanje sicer izboljšuje, na kar kaže čisti poslovni izid, ki je bil leta 2021 pozitiven, vendar je še vedno potrebno pokrivanje pretekle izgube. Tožnik bi v primeru takojšnje izvršitve terjatve utrpel težko nadomestljivo škodo, medtem ko toženki ne bi nastale hujše posledice od tistih, ki bi jih brez izdaje predlagane začasne odredbe utrpel tožnik. V dokaz prilaga izvleček stanja tožnika iz portala eBonitete.si, bilanco stanja in poslovni izid za leto 2021 ter predlaga zaslišanje direktorja tožnika. Sodišču predlaga, da izvršitev izpodbijane zahteve Zavoda za vračilo sredstev odloži do pravnomočne odločitve sodišča v tem postopku.

6. Toženka v odgovoru na tožbo in predlagano začasno odredbo sodišču predlaga, naj tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne in odloči brez glavne obravnave. Uvodoma se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS I U 123/2022 z dne 17. 2. 2022, kjer je bilo dejansko stanje v zadevi enako in je sodišče zavzelo stališče, da je zahtevek za vračilo sredstev v obliki dopisa lahko upravni akt, če ima ustrezne sestavine in se lahko izpodbija s tožbo, kakor tudi, da se takšen upravni akt izpodbija s pritožbo. V zvezi s predlagano začasno odredbo pojasni, da je bil tožnik v 7. točki sklepa 11065-40950/2020-3 z dne 12. 5. 2010 opozorjen, da bo moral vrniti trikratnik prejetih sredstev v primeru kršitve 31. člena ZIUZEOP. Inšpektorata za delo je z odločbo 710-1531/2020 ugotovila kršitev navedene določbe. Tožnik bi se moral zavedati, da mora spoštovati zakon in sklep, na podlagi katerega je sredstva prejel. Iz predloženega izida tožnikovega poslovanja za leto 2021 izhaja, da je posloval z dobičkom in ni mogoče slediti navedbam, da mu bo izplačilo dolgovanega zneska povzročilo težko popravljivo škodo. Tožnik je s protipravnim ravnanjem sam povzročil nastanek obveznosti vračila sredstev. Glede tožbenih ugovorov navaja, da je bila v izpodbijani zahtevi Zavoda bila navedena odločba Inšpektorata za delo, ki je ugotovila, da je tožnik kršil določbo 31. člena ZIUZEOP. Kolikor se tožnik s to ugotovitvijo ne strinja, bi moral zoper to odločbo vložiti pravno sredstvo. Navedena odločba je postala pravnomočna 9. 11. 2021. Zavrača tožbeni ugovor, da se izpodbijanega akta ne da preizkusiti. Prvostopenjski organ je v skladu z 2. točko prvega odstavka 144. člena ZUP odločal v skrajšanem ugotovitvenem postopku na podlagi uradnih podatkov in tožnika ni bilo potrebno zaslišati za zavarovanje njegovih pravic. Podlaga za izdajo izpodbijanega akta je bila pravnomočna odločba Inšpektorata za delo, iz katere nedvoumno izhaja tožnikova kršitev 31. člena ZIUZEOP. Tudi, če bi bile očitane kršitve določb postopka podane, po mnenju toženke ne bi mogle vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanega akta, pri čemer se sklicuje na že navedeno sodbo Upravnega sodišča RS in navaja vsebino 31. člena ZIUZEOP. Tožnika kršitev zakona in hkrati prejemanje državnih pomoči, je nedvomno neprimerno. Glede posledic kršitve navaja, da je bil tožnik nanje opozorjen s sklepom, s katerim mu je bila dodeljena državna pomoč. Do tožnikovega ugovora glede neustavnosti določbe 31. člena ZIUZEOP se posebej ne opredeljuje. Po mnenju toženke vsa pravno relevantna dejstva izhajajo iz listin, ki sta jih predložili stranki upravnega spora, zato izvedba glavne obravnave v konkretni zadevi ni potrebna.

7. Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri navedbah. Toženka v izpodbijanem aktu in tudi odgovoru na tožbo ni navedla kateri odstavek 31. člena ZUIZEOP je tožnik kršil. Ni bistveno, da je bil tožnik opozorjen na sankcije kršitve citirane določbe. Bistveno je, da je zahteva za vračilo trikratnega zneska prejetega nadomestila, nesorazmerna, ob upoštevanju, da je za kršitev predpisana tudi globa do 20.000,00 EUR. Pojasnjuje stanje v zvezi z epidemijo virusa COVID19 v času, ko je tožnik zaprosil za nadomestilo. Glede obstoja težko popravljive škode pojasni, da dobiček iz leta 2021 v višini 6.247,00 EUR ne more pokriti zahtevanega vračila v višini 11.057,31 EUR, pri čemer je potrebno upoštevati tudi bilančno izgubo v letu 2021 v višini 31.000,00 EUR. Neutemeljena je navedba, da je tožnik sam povzročil nastanek obveznosti plačila in vztraja, da je izrečeni ukrep nesorazmeren in ni v skladu z Ustavo RS, kar pojasni na strani 4 pripravljalne vloge. Napačno je stališče toženke, da za izdajo izpodbijanega akta zadošča odločba, izdana v drugem upravnem postopku. Toženka še vedno ni pojasnila konkretnega dejanskega stanja zaradi katerega je uporabila določbo 31. člena ZIUZEOP. Izpodbijani akt nima obrazložitve v skladu z ZUP in ne omogoča preizkusa. Podana je bistvena kršitev določb postopka. Zmotno je stališče toženke, da je zahteva po obrazložitvi upravnega akta izpolnjena že z navedbo odločbe, izdane v drugem upravnem postopku. Izpodbijana zahteva Zavoda za vračilo sredstev predstavlja upravni akt in mora zato vsebovati vse, z zakonom predpisane sestavine, sicer ne omogoča preizkusa in krši pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Vztraja glede kaznovalne narave četrtega odstavka 31. člena ZIUZEOP, kar pojasni. Sodišču predlaga, da tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Predlaga pa tudi, da naj sodišča postopa skladno s 156. členom Ustave RS in 23. členom Zakona o ustavnem sodišču. **K točki I izreka:**

8. Tožba je utemeljena.

9. Tožnik zatrjuje, da izpodbijana zahteva predstavlja upravni akt, ki pa nima vseh sestavin, ki jih predpisuje ZUP in zoper njega vlaga izpodbojno tožbo. Da gre v konkretnem primeru za upravni akt se strinja tudi toženka. Tudi po presoji sodišča je obravnavano zahtevo Zavoda za vračilo sredstev mogoče šteti za upravni akt, ker (ne glede na naslov) vsebuje elemente upravnega akta. Iz vsebine v delu, ki se nanaša na vračilo sredstev je razvidno, da je z njim prvostopenjski organ na podlagi četrtega odstavka 31. člena ZIUZEOP tožniku naložil obveznost povrnitve sredstev v trikratni višini, tj. v znesku 11.057,31 EUR. Hkrati so navedena dejstva, ki so podlaga za takšen zahtevek, tj. pravnomočna odločba Inšpektorata RS za delo 710-1531/2020, pravnomočno 9. 11. 2021, s katero je bila ugotovljena tožnikova kršitev drugega in tretjega odstavka 31. člena ZIUZEOP. Določen je rok za izpolnitev naložene obveznosti in pravne posledice v primeru neizpolnitve. V izpodbijanem aktu je naveden datum izvršljivosti in znesek tožnikove obveznosti. Glede na navedeno vsebino izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da je toženka z njim odločila o tožnikovi obveznosti povrniti prejeta sredstva na podlagi četrtega odstavka 31. člena ZIUZEOP. Z določbami 31. člena ZIUZEOP pa se urejajo obveznosti delodajalca glede povračila izplačanih nadomestil plače v skladu z 29. členom tega zakona. Na podlagi sedmega odstavka 29. člena ZIUZEOP Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje odloči o vlogi, tj. o pravici do povračila izplačanih nadomestil plače, v osmih dneh s sklepom. Izpodbijani akt je po povedanem potrebno obravnavati kot upravni akt, s katerim je bilo odločeno o obveznosti delodajalca iz 31. člena ZIUZEOP (ali je takšen zahtevek utemeljen, pa je stvar meritorne presoje). Tudi po mnenju sodišča izpodbijani akt izpolnjuje pogoje iz 2. člena ZUS-1, čeprav nima strukture in vseh sestavin, ki jih kot obvezne za upravno odločbo določa 210. člen ZUP. Pri presoji izpodbijanega akta je bistveno ali je z njim upravni organ v materialnopravnem smislu odločil o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi.1 Pritožbeni organ pa je tudi obravnaval tožnikovo pritožbo in jo zavrnil. Po povedanem izpodbijana zahteva Zavoda o vračilu sredstev tudi po presoji sodišča predstavlja upravni akt v skladu z določbo 2. člena ZUS-1, zato je sodišče v predhodnem preizkusu tožbo zoper izpodbijani akt dopustilo in izpodbijani akt vsebinsko obravnavalo.

10. Sodišče sodi, da so utemeljeni tožbeni ugovori, da ima izpodbijani akt takšne pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti glede vseh elementov, ki jih obrazložitev upravnega akta mora vsebovati skladno s prvim odstavkom 214. člena ZUP. Po presoji sodišča izpodbijani upravni akt ne izpolnjuje standarda obrazloženosti odločbe upravnega organa in tudi ne vsebuje vseh zakonsko predpisanih elementov iz 212. člena, 213. člena in 214. člena ZUP, ne glede na dejstvo, da je v formalni obliki dopisa. V skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP mora obrazložitev upravnega akta obsegati: navedbo strank o dejstvih in zahtevkov strank, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba, razloge, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali sprejeto odločitev in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Kolikor upravni akt nima tovrstne obrazložitve, je pomanjkljiv in stranki ne omogoča učinkovitega pravnega varstva, sodišče pa ga tudi ne more preizkusiti. Iz upravnega akta mora biti med drugim razvidno ugotovljeno dejansko stanje v obravnavani zadevi (konkreten opis kršitve). Navedba številke in datuma pravnomočnosti predhodno navedene odločbe Inšpektorata za za delo (ne glede na to, da je bil tožnik z njo seznanjen), pa tudi po presoji sodišča ne zadošča. V obravnavanem primeru gre namreč za samostojen postopek, v katerem se presojajo vsa relevantna dejstva in okoliščine, ki vplivajo na izdajo izpodbijanega akta, v konkretnem primeru na zahtevo za vračilo sredstev. Iz izpodbijanega akta sicer izhaja navedba relevantne pravne podlage, vendar vsebina upravnega akta ne omogoča preizkusa pravilnosti pravne subsumpcije ugotovljenega dejanskega stanja pod navedeno pravno podlago - določbe 31. člena ZIUZEOP. Ugotovitev obstoja tožnikove obveznosti v ustrezni višini tako, da omogoča preizkus, je prav tako eden od vsebinskih pogojev za izdajo izpodbijanega akta. V konkretnem primeru pa iz izpodbijanega akta izhaja zgolj navedba zneska, ki ga je tožnik dolžan vrniti (11.057,31 EUR), ne izhajajo pa tudi podatki, ki bi omogočali preizkus pravilnosti tega zneska. Te pomanjkljivosti ne more odpraviti pojasnilo organa, dano stranki v elektronski pošti, kot to napačno pojasnjuje pritožbeni organ, marveč mora biti to vsebina upravnega akta. Tudi v primeru, če je upravni akt izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku v skladu z določbo 144. člena ZUP, mora vsebovati vse obvezne sestavine, kot jih določajo 212. člen, 213 člen in 214. člen ZUP. Glede na navedeno je bila storjena bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, zaradi katere izpodbijanega akta tožnik in tudi sodišče ne more preizkusiti. Na podlagi tretjega odstavka 27. člena ZUS-1 pa je bistvena kršitev določb postopka vselej podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jih določa ZUP, ali drug zakon, ki ureja postopke izdaje upravnega akta.

11. Po povedanem je izpodbijani akt nepravilen in nezakonit. Ker so bila v zadevi bistveno kršena pravila postopka in posledično dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in izpodbijani upravni akt odpravilo ter zadevo na podlagi četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek v katerem naj prvostopenjski organ izda upravni akt, ki bo vseboval vse sestavine upravnega akta, kot jih določajo 212. člen, 2013. člen in 214. člen ZUP, pri čemer je vezan na pravno mnenje sodišča, ki se nanaša na vodenje postopka in materialno pravo (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

12. Sodišče se ni opredeljevalo do ostalih tožbenih ugovorov, ker je bilo že zaradi predhodno navedenih razlogov potrebno izpodbijani akt odpraviti.

13. Sodišče je skladno s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

**K točki II izreka:**

14. Sodišče je tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.

15. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev upravnega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Na podlagi 73. člena ZUS-1 pritožba zoper sodbo ni dopustna. Po povedanem je sodišče z izdajo te sodbe (točka I. izreka) pravnomočno odločilo o zadevi, zaradi česar tožnik nima več izkazanega pravnega interesa za zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe. Glede na navedeno je sodišče ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe s sklepom zavrglo.

**K točki III izreka:**

16. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).

1 Glej sklep Upravnega sodišča RS I U 123/2022-6 z dne 17. 2. 2022.