Jedro

Tožnici ni mogoče očitati, da ni naredila vsega, da bi si izboljšala materialni in finančni položaj in si zagotovila preživetje. Ravno nasprotno. Z doseganjem minimalnega dohodka po delnem prestrukturiranju B. d. o. o. je iskala načine, kako izboljšati svoj socialni položaj. Po razglasitvi epidemije COVID-19 meseca marca 2020 brez lastne krivde več ni uspela ustvariti niti minimalnega dohodka, kot je prepričljivo utemeljeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

V obravnavanem primeru pritožba nadalje ne more uspešno zatrjevati, da bi si morala tožnica materialno eksistenčni položaj najprej zagotoviti z uveljavitvijo pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti. Ker že pred nastankom obravnavanega socialnega primera ni imela poravnanih prispevkov in davkov, pravice do nadomestila za brezposelnost ne bi mogla uspešno uveljaviti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna za tožnico na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani povrniti 117,00 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 18. 8. 2020 (pravilno: 2021) in 1. ter 3. odstavek odločbe Centra za socialno delo A. št. ... z dne 8. 10. 2020 (I. tč. izreka). Tožnici je od 1. 10. 2020 do 31. 10. 2020 priznalo denarno socialno pomoč v višini 607,29 EUR in pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev (II. tč. izreka). Toženo stranko je zavezalo, da v 15-ih dneh na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani povrne 263,64 EUR stroškov tožnice, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. tč. izreka).

2. Zoper sodbo se _pritožuje tožena stranka_ iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri zavrnitve zahtevka, oz. podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ne strinja se, da je tožnica upravičena do denarne socialne pomoči od 1. 10. 2020 do 31. 10. 2020 ker da ni podan krivdni razlog iz 28. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih1 (ZSVarPre). Tožnica je bila v relevantnem obdobju zaposlena, saj je imela s. p. in bila edina lastnica podjetja B. d. o. o., zato bi si lahko preživetje zagotovila z delom. Če to ni bilo možno, bi morala podjetje zapreti, se prijaviti na zavod za zaposlovanje ter uveljaviti nadomestilo za brezposelnost. Šele če ji pravica ne bi bila priznana, bi lahko uveljavila denarno socialno pomoč. Ta ji je od 1. 12. 2020 dalje odobrena. Ni utemeljeno niti sklicevanje na epidemijo Covid-19 in zaprtje ter omejeno delovanje gostinskih lokalov, saj bi na podlagi 34. člena Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo2 (ZIUZEOP) lahko uveljavljala mesečni temeljni dohodek. Ne strinja se z 9. točko obrazložitve sodbe, da ZSVarPre ne določa izbrisa iz poslovnega registra. Ne gre za pogoj, temveč krivdni razlog iz 1. odst. 28. člena ZSVarPre, primeroma naštetih v 2. odst. Sklicevanje sodišča na 8. odst. 26. člena v zvezi z 28. členom je napačno. ZSVarPre v 26. členu določa merila za določitev višine minimalnega dohodka. Gre za pravila, kdo so delavno aktivne osebe v družini prosilca, ki jih je potrebno upoštevati pri ugotavljanju minimalnega dohodka. Povzema 2., 6. in 28. člen ZSVarPre. Slednji določa krivdne razloge, zaradi katerih do denarne socialne pomoči ni upravičena oseba, ki ne dosega minimalnega dohodka iz razlogov, na katere je mogla vplivati ali brez utemeljenih razlogov zavrača, se izogiba ali opušča aktivnosti, ki lahko privedejo do zaposlitve oz. do izboljšanja socialnega položaja.

Tožnica je bila 30. 9. 2020 samostojna podjetnica za poln delovni čas, prijavljena v socialno zavarovanje od 9. 11. 2004 dalje ter zaposlena, zato bi si lahko preživetje zagotovila z delom. Dne 31. 10. 2020 je bila izbrisana iz poslovnega registra in z dnem 19. 11. 2020 prijavljena na zavodu za zaposlovanje. Z odločbama z dne 14. 7. 2020 in 7. 4. 2020 ji je bila priznana izredna denarna socialna pomoč po 33. členu ZSVarPre in ne pravica do denarne socialne pomoči. 3. _Tožnica predlaga zavrnitev pritožbe_, potrditev prvostopenjske sodbe in priglaša stroške odgovora. Tožena stranka zavlačuje postopek. V zadevi VI Ps 894/2020 je sodišče o istem pravnem vprašanju in enaki zakonodaji za mesec april 2020 izdalo ugoditveno sodbo, zoper katero se toženka ni pritožila. Le zaposlitev v podjetju oz. status s. p. zaradi ukrepov med epidemijo COVID-19 ne sme vplivati na ponižujoče očitke, da je odgovorna za krivdne razloge iz 28. člena ZSVarPre. Toženka ni navedla, kaj naj bi storila ali opustila, da ji iz krivdnih razlogov pravica ne bi pripadala. Ni navedla kdaj ter katere aktivnosti je opustila ali se jim izognila za izboljšanje socialnega položaja. Trmasto ji očita opustitve aktivnosti v nasprotju s 4. in 3. členom ZSVarPre, čeprav je sama počela vse, kar je znala in zmogla, da bi gospodarsko dejavnost ohranila za boljše čase in si ohranila delo, saj je stara čez 50 let in težko zaposljiva. Irelevantno je sklicevanje na interventno zakonodajo o pomoči v obliki temeljnega dohodka, saj je bila davčni dolžnik in do temeljnega dohodka ni bila upravičena. Tudi sicer je pomoč države v obliki mesečnega temeljnega dohodka le za davčne nedolžnike z vidika 14. člena Ustave RS, vprašljiva.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi in ob pravilni uporabi materialnega prava, pravilno razsodilo. Pri tem ni prišlo do procesnih kršitev, na katere v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku3 (ZPP) pazi po uradni dolžnosti. Sodba je temeljito obrazložena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožba ne more biti uspešna iz razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

**Predmet sodne presoje**

6. Sodišče prve stopnje je presojalo odločbo z dne 18. 8. 2020 (pravilno: 2021) v zvezi z odločbo z dne 8. 10. 2020 s katero je zavrnjena zahteva za priznanje denarne socialne pomoči in kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev iz razlogov po 28. členu ZSVarPre, saj naj bi bila tožnica sama kriva, da ni dosegala minimalnega dohodka za lastno preživljanje.

Sodišče je po oceni izvedenih dokazov zaključilo drugače. Prepričljivo ugotavlja, da tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do denarne socialne pomoči. Na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih4 (ZDSS-1) je zavrnilni odločbi kot nezakoniti odpravilo, tožnici od 1. 10. 2020 do 31. 10. 2020 priznalo denarno socialno pomoč v višini 607,29 EUR ter pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.

**Materialno pravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve**

7. Pravna podlaga za rešitev zadeve je podana v relevantnih določbah ZSVarPre. Denarna socialna pomoč je po 2. členu ZSVarPre namenjena posameznikom, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo vplivati. ZSVarPre namreč v 6. členu določa, da je vsak po svojih sposobnostih dolžan skrbeti za dostojno preživljanje sebe in svojih družinskih članov (1. odst.). Do denarne socialne pomoči so upravičene osebe, ki zase in za svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogle oz. ne morejo vplivati in so uveljavljale pravico do denarnih prejemkov po drugih predpisih in pravico do opustitev ali olajšav po tem zakonu ter izpolnjujejo druge pogoje po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (3. odst.). Prejemnik denarne socialne pomoči ne more biti v ugodnejšem socialnem položaju od tistega, ki si sredstva za preživljanje zagotavlja z delom ali na podlagi pravic iz dela (4. odst.).

Po 8. členu ZSVarPre je v času, relevantnem za razsojo zadeve, osnovni znesek minimalnega dohodka znašal 402,18 EUR. Glede na 3. točko 1. odst. 26. člena ZSVarPre se je višina minimalnega dohodka v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka za prvo odraslo delavno aktivno osebo za več kot 128 ur na mesec ponderirala z 0,51. Ob ponderju 1,51 je minimalni dohodek znašal 607,29 EUR mesečno. Znesek v tej višini, izračunan že v predsodnem postopku (A/6), je dosojen z izpodbijano sodbo, saj v konkretnem primeru ne gre za dejanski stan iz 28. člena ZSVarPre.

Po 1. odst. 28. člena ZSVarPre do denarne socialne pomoči namreč ni upravičena oseba, ki ne dosega minimalnega dohodka iz razlogov, na katere je mogla vplivati oz. lahko vpliva, ali ki brez utemeljenih razlogov zavrača, se izogiba ali opušča aktivnosti, ki bi lahko oz. lahko privedejo do zaposlitve ali do drugega načina izboljšanja socialnega položaja zanjo in njene družinske člane. Izključitveni krivdni razlog v okoliščinah obravnavanega primera ni podan, kot pravilno razloguje prvostopenjsko sodišče. **Dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča**

8. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča na podlagi ocene tožničine izpovedi v povezavi z razpoložljivo listinsko dokumentacijo v sodnem in upravnem spisu izhaja: - da je tožnica ob vložitvi zahteve 30. 9. 2020 imela C. s. p in bila lastnica ter družbenica družbe B. d. o. o.; - da je bil s. p. iz poslovnega registra izbrisan 31. 10. 2020, da je tožnica iz B. d. o. o. izstopila 10. 11. 2020 in se na Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje prijavila dne 19. 11. 2020; - da je imela po podatkih AJPES-a z dne 10. 4. 2020 (pravilno 3. 4. 2020) izgubo poslovanja v letu 2018 v višini 625,64 EUR, v letu 2019 pa 341,85 EUR (B/16) in po podatkih FURS-a na dan 2. 3. 2020 skupni dolg v višini 23.070,36 EUR; - da je bila z Odredbo o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) na območju Republike Slovenije5 (Odredba) dne 12. 3. 2020 razglašena epidemija nalezljive bolezni in da je župan občine A. 14. 3. 2020 sprejel Odredbo o zaprtju vseh gostinskih obratov na območju Mestne občine A.; - da si je tožnica z delnim prestrukturiranjem dejavnosti B. d. o. o., ki jo je opravljala od leta 2004 dalje v izdelavo in prodajo tort v C. ustvarjala dohodek, s katerim je delno pokrivala izgubo iz prejšnjih obdobij, v času epidemije COVID-19 pa je dejavnost popolnoma zastala. Posledično ni imela sredstev za osnovno preživetje. Torej za hrano, ogrevanje, elektriko itd. Znašla se je v brezizhodnem položaju, zaradi česar je bila prisiljena dejavnost zapreti. Zaprtje je realizirala oktobra oz. v začetku novembra 2020, saj je do konca upala, da bodo epidemične razmere izzvenele in da bo lahko nadaljevala z dejavnostjo in lastnim preživljanjem.

9. Ob predhodno navedenih okoliščinah tožnici ni mogoče očitati, da ni naredila vsega, da bi si izboljšala materialni in finančni položaj in si zagotovila preživetje, kot pravilno zaključuje sodišče. Ravno nasprotno! Z doseganjem minimalnega dohodka po delnem prestrukturiranju B. d. o. o. je iskala načine, kako izboljšati svoj socialni položaj. Po razglasitvi epidemije COVID-19 meseca marca 2020 brez lastne krivde več ni uspela ustvariti niti minimalnega dohodka, kot je prepričljivo utemeljeno v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

10. V obravnavanem primeru pritožba nadalje ne more uspešno zatrjevati, da bi si morala tožnica materialno eksistenčni položaj najprej zagotoviti z uveljavitvijo pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti. Ker že pred nastankom obravnavanega socialnega primera ni imela poravnanih prispevkov in davkov, pravice do nadomestila za brezposelnost ne bi mogla uspešno uveljaviti. Enako velja glede toženkinega vztrajanja, da bi si socialno varnost predhodno morala zagotoviti s temeljnim dohodkom iz 34. člena ZIUZEOP, veljavnim od 11. 4. 2020 dalje. Ker je imela po podatkih FURS-a z dne 2. 3. 2020 neporavnanih 23.070,36 EUR davčnih obveznosti, po 5. odst. 34. člena ZIUZEOP ni bila upravičena do izplačila temeljnega dohodka, kot je pravilno utemeljeno v 12. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe.

**Odločitev pritožbenega sodišča**

11. Glede na predhodno navedene dejanske in pravne razloge sta zavrnilni upravni odločbi utemeljeno odpravljeni in tožnici priznana vtoževana denarna socialna pomoč ter plačilo razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, saj pravice iz razloga po 28. členu ZSVarPre ni mogoče zakonito zavrniti. Toženkine navedbe v smeri, da je bila tožnici meseca aprila in julija 2020 priznana izredna denarna socialna pomoč in nekatere druge za pritožbeno rešitev zadeve niso relevantne. Nenazadnje tožnica pravilno opozarja, da ji je bila s sodbo opr. št. VI Ps 894/2020 z dne 7. 7. 2021 (A/2), ki je toženka niti ni izpodbijala, ob identičnem dejanskem stanju na istem pravnem temelju že pravnomočno priznana denarna socialna pomoč za mesec april 2020. Na podlagi 353. člena ZPP je zato potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker toženka s pritožbo ni uspela, je sodišče hkrati sklenilo, da je na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani dolžna za tožnico povrniti 117,00 EUR stroškov odgovora na pritožbo. Odrejen znesek povračila temelji na odločbi BPP 149/2022 z dne 23. 5. 2022. 1 Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 49/2020 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 4 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami. 5 Ur. l. RS št. 19/2020.