Jedro

Pogodbena obveznost tožeče stranke je bila plačati pogodbeno dogovorjenemu dobavitelju (AA, in ne morebiti dejanskemu ali kateremukoli dobavitelju) pogodbeno dogovorjen znesek za dobavo predmeta leasinga (spornega vozila – v pogodbi natančno navedenega).

Izrek

Pritožbi se ugodi in izpodbijana sodba (v odločitvi o podlagi zahtevka) spremeni tako, da se z vmesno sodbo ugotovi obstoj podlage zahtevka tožeče stranke (iz naslova izpolnitve pogodbenih obveznosti po pogodbi o najemokupu (leasingu), sklenjeni med pravdnimi strankami na podlagi prošnje tožencev z dne 14.6.1994, za vozilo Mercedes - Benz 1748 LS). Zaradi odločitve o sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju I 989/00265 z dne 3.2.1998 glede 1. in 3. točke izreka (znesku zahtevka) se zadeva vrača sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Odločitev o stroških postopka (vključno s pritožbenimi) se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju I 989/00265 z dne 3.2.1998 v 1. in 3. točki izreka razveljavilo, dovolilo spremembo tožbe v vlogi z dne 10.3.2003, zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 72.730,31 EUR z 2%. mesečnimi zamudnimi obrestmi za čas od 15.1.1998 do dneva plačila, kot tudi podrejen tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna plačati tožeči stranki znesek 72.730,31 EUR ter obresti, kot jih (je) za hranilne vloge na vpogled priznava(la) NLB d.d. za ATS, ki tečejo od glavnice 1.000.791,00 ATS za čas od 5.1.1998 do 31.12.2001 ter od glavnice 72.730,31 EUR od 1.1.2002 dalje do plačila, kot jih za devizne vloge na vpogled za EUR priznava NLB d.d., tožeči stranki pa naložilo, da je dolžna toženi povrniti njene pravdne stroške v višini 5.545,78 EUR s pripadki po poteku 15 dnevnega paricijskega roka. Iz razlogov sodbe izhaja, da je bil glavni ugovor tožene stranke ugovor neizpolnjene pogodbe. Zato je bilo dokazno breme o tem, da je dobavitelju plačala predmet leasinga, torej da je izpolnila svojo obveznost po pogodbi, na strani tožeče stranke. Ob zanikanju tega dejstva s strani tožene stranke (da bi bil dobavitelj predmeta leasinga – spornega vozila – družba AA) in opisani dokazni oceni listin, sodišče ni prepričano, da je bila tožnica tista, ki je izplačala predmet leasinga dobavitelju, niti da bi toženec prevzel vozilo od dobavitelja, ki naj bi bil AA. Tožena stranka je namreč po oceni sodišča dokazala, da je vozilo plačala sama, ga uvozila in registrirala, in sicer s številnimi listinami, izpovedbo priče B.T. ter lastno izpovedbo.

Zoper navedeno odločbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče zaradi napačne ocene dokazov prišlo do napačnih materialnopravnih zaključkov in je tako napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče je povsem spregledalo, da je bil predmet najema, kot tudi izbira dobavitelja, izključno na strani tožene stranke, ki si je lahko sama izbrala dobavitelja in predmet najema (leasinga). To dejstvo ni nepomembno ob nespornem dejstvu, da je tožena stranka podpisala pogodbo za najem kredita. V celoti je sodišče spregledalo navedbe tožene stranke, da je potrebovala denar in da je bila v kontaktih z AA glede nakupa vozila, prav tako pa tudi navedbe tožeče stranke, da dopušča možnost, da sta se tožena stranka in dobavitelj AA dogovorila, da bo tožena stranka sredstva kredita, odobrena za konkretno vozilo, porabila za drug namen oziroma drugo vozilo oziroma predmet. Toženec je namreč ob zaslišanju izpovedal, da je denar rabil za tovorno vozilo in da si ga je sposodil drugje, torej ga je moral vrniti. Niti ni zanemarljivo, da je toženec sam izpovedal, da je zavarovanje vozila res vinkuliral na tožečo stranko. Prav tako ostaja neprepričljiva argumentacija sodišča, zakaj ni prepričano, da je tožnica tista, ki je plačala predmet leasinga dobavitelju, niti da bi toženec prevzel vozilo od dobavitelja. Primarno opozarja, da je tožeča stranka pogodbo izpolnila, ko je s strani tožene stranke izbranemu dobavitelju plačala znesek kredita. Tožeča stranka je dokazala, da je družbi AA plačala znesek 630.000,00 ATS s čekom št. 6892 (račun A17) in s tem svoj del zaveze izpolnila. Če je tožena stranka imela z AA dogovor, da je bil denar nakazan s strani tožeče stranke porabljen za drugo vozilo ali drug namen, to še ne pomeni, da tožeča stranka pogodbe ni izpolnila. Vse kar zadeva izbiro predmeta leasinga in njegovega dobavitelja namreč izvira izključno iz sfere tožene stranke in tožeča stranka na to ni imela vpliva. Dejstvo je tudi, da je tožena stranka podpisala potrdilo o prevzemu vozila. Sodišče je kot odločilno okoliščino štelo, da je to potrdilo prazno, torej neizpolnjeno, oziroma da v njem niso navedeni podatki o vozilu. Spregledano pa je ostalo dejstvo, da so bili v pogodbi vpisani vsi podatki o vozilu, in to tisti podatki, ki jih je navedel toženec. Če bi toženec v resnici kupil vozilo (v sodbi označeno kot sporno vozilo) drugje oziroma pri drugem dobavitelju, zagotovo ne bi podpisal pogodbe s tožečo stranko za to isto vozilo. Prav tako pa tudi ne bi podpisal potrdila o prevzemu vozila (četudi neizpolnjenega). Zlasti pa je v kontekstu ostalih nespornih dokazov ostalo neocenjeno priznano dejstvo, da je toženec zavarovanje konkretnega (spornega) vozila vinkuliral v korist tožeče stranke. Sodbeni zaključki torej temeljijo na napačni ugotovitvi, da tožeča stranka ni izpolnila pogodbe oziroma ji tega ni uspelo dokazati.

Pritožba je utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka v pritožbi utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje o utemeljenosti ugovora neizpolnjene pogodbe tožene stranke in s tem povezanim dokaznim bremenom, pri čemer gre za napačno stališče glede presoje realizacije pogodbenih obveznosti strank, še posebej pa stališče glede (ne)dobave predmeta leasinga leasingojemalcu (toženi stranki). V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila med pravdnima strankama (pravno prednico tožeče stranke kot najemodajalko ter tožencem kot najemnikom in toženko kot soprosilko, ki nedeljeno jamči za vse obveznosti najemnika) sklenjena pogodba o najemokupu (leasingu) na podlagi prošnje tožene stranke z dne 14.6.1994 z v pogodbi natančno navedenim predmetom najema (vozilom Mercedes Benz 1748 LS z navedenima številko šasije in številko motorja) dobavitelja AA (prilogi – dokaza A3 in A4). Pogodbena obveznost tožeče stranke je torej bila plačati pogodbeno dogovorjenemu dobavitelju (AA, in ne morebiti dejanskemu ali kateremukoli dobavitelju) pogodbeno dogovorjen znesek za dobavo predmeta leasinga (spornega vozila – v pogodbi natančno navedenega). Ker je tožena stranka izrecno in posredno z izročitvijo listin potrdila prevzem predmeta leasinga (prevzem predmeta leasinga dokazujejo: potrdilo o prevzemu navedenega vozila (A5); prav konkretno navedenega spornega vozila, ki sta ga toženca podpisala tožeči stranki oziroma njeni pravni prednici, ne glede na nenavedenost dobavitelja v potrdilu – slednje ni pravno odločilno, prometno dovoljenje – fotokopija (A6 in A7), ki ga je tožena stranka kot dokaz prevzema izročila tožeči na vpogled, zavarovalna polica (A8) z vinkulacijo v korist tožeče stranke, potrdilo o vinkulaciji (A9) in (posredno) izjava (A9) tožene stranke glede lastništva spornega vozila – da je vozilo last tožeče stranke do poplačila), je bila tožeča stranka dolžna izpolniti pogodbeno obveznost in pogodbeno dogovorjen znesek za dobavo predmeta leasinga plačati pogodbeno dogovorjenemu dobavitelju AA. Izpolnitev navedene obveznosti tožeče stranke ni sporna (plačilo zneska 630.000,00 ATS s čekom št. 6892 - račun A17 - družbi AA). Iz navedenega tako jasno sledi, da je tožeča stranka svojo pogodbeno obveznost izpolnila. Pri tem glede na pogodbene določbe (ius inter partes) ni pomembno, ali je tožena stranka sporno vozilo (predmet leasinga) dejansko plačala sama, ga uvozila in registrirala sama, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, ob dejstvu, da je tožeča stranka svoje pogodbene obveznosti izpolnila, in to potem, ko je tožena stranka potrdila prevzem predmeta leasinga (z izročitvijo tožeči stranki vseh potrebnih listin glede prevzema). Sodišče prve stopnje je torej napačno ocenilo, da je bila pogodbena obveznost tožeče stranke plačati pogodbeno dogovorjen znesek dejanskemu, ne pa dogovorjenemu dobavitelju ter posledično nedokazanost (s stopnjo prepričljivosti) izpolnitve njene pogodbene obveznosti. Pravna razmerja med toženo stranko in njenim pogodbeno dogovorjenim dobaviteljem (družbo AA) niso pravno pomembna za odločitev v tej zadevi, kot tudi ne vsaj navidezno nerazumna ravnanja toženca (plačilo, uvoz in registracija spornega vozila, predmeta leasinga, na eni strani ter na drugi strani izročitev zgoraj navedenih listin tožeči stranki, podpis potrdil o prevzemu predmeta leasinga, vključno z vinkulacijo zavarovalnih pravic na tožečo stranko in nenazadnje izjavo glede lastništva spornega vozila – da je vozilo last tožeče stranke do poplačila). Enako velja tudi (glede podlage obveznosti) glede plačila dveh mesečnih obrokov najemnine s strani pogodbeno dogovorjenega dobavitelja družbe AA.

Ker torej po oceni pritožbenega sodišča obstoji podlaga uveljavljanega zahtevka tožeče stranke (izkazanega tudi z verodostojno listino), in ko se z višino tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje zaradi napačne presoje citirane pogodbe med strankama, s tem povezanih zgoraj navedenih listin v spisu (ki so jih stranke imele možnost obravnavati) in posledičnega napačnega materialnopravnega stališča, ni ukvarjalo, je pritožbeno sodišče moralo izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje na podlagi 2., 3. in 5. alineje 358. člena ZPP spremeniti z vmesno sodbo z ugotovitvijo, da obstoji podlaga zahtevku. Sodišče prve stopnje pa bo moralo v nadaljevanju s končno odločbo odločiti še o višini tožbenega zahtevka oziroma o usodi 1. in 3. točke sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju I 98/00265 z dne 3.2.1998. Na podlagi 165. člena v zvezi s 164. členom ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka (vključno s pritožbenimi) pridržalo za končno odločbo.